[SCENSKE UMETNOSTI: domače] Recenzija gledališke predstave Grobnica za Borisa Davidoviča

Recenzija gledališke predstave

Grobnica za Borisa Davidoviča

Režiser: Ivica Buljan
Prizorišče: Center urbane kulture Kino Šiška
Premiera: 18. 10. 2014

Grobnica za Borisa Davidoviča, mednarodna koprodukcijska gledališka predstava teatrov iz Beograda (Heartefact, Bitef Teater, CZKD, UK Parabrod), Zagreba (Novo Kazalište), Zadra (Zadar Snova) in Ljubljane (Mini teater), ki v režiji Ivice Buljana uprizori naslovno zgodbo istoimenskega dela Danila Kiša, občinstvo zasuje z nagovori ter vprašanji in vzpostavlja dialog med preteklostjo in njeno adaptacijo – sedanjostjo.

Igralski ansambel je s svojo uigranostjo poskrbel za odlično, fizično izredno zahtevno izvedbo. Igralčevo telo je uporabljeno kot ilustracija uprizoritvenega besedila na s simboli nasičenem gledališkem odru: pred nami se odvijajo prizori nasilja, strasti, zanosa, krutosti in ljubezni, neprizanašajoč gledalcu z intenzivnostjo prikaza. V ledu, ognju, vosku in ne nazadnje goloti, ki na eni strani poskrbijo za zahtevnost uprizoritve, prepoznamo inovativno prevajanje iz literarne predloge v metaforično gledališko govorico in jih lahko 'beremo' kot nekakšne scenske didaskalije. Intenzivnost uprizoritve, ki svoj vrh morda doseže prav v prizoru spolnosti, in nasičenost, polnost odrskega dogajanja, zahtevata zbranost kot tudi naklonjenost predstavi. K temu pripomoreta še fragmentarnost zgodbe o Borisu Davidoviču – Novskem ter dogajanje na odru, ki je na trenutke naravnost kaotično ter tako odlično uprizarja duha nekega časa, časa revolucije. Vdori v intimni prostor publike, kot sta metanje ledu in trganje gledališkega lista naključne gledalke, zagotovijo, da je dvorano nemogoče zapustiti ravnodušno.

Najsi predstavo interpretiramo skozi uprizoritveno besedilo kot opomnik o zgodovini, ki se je odvijala na tleh Sovjetske zveze v obliki političnih čistk in pregonov, najsi nas preko avtorja izhodiščne zgodbe Danila Kiša napoti k prevpraševanju vloge in moči umetnika v družbi, nikakor ne moremo trditi, da imamo opravka le z okostnjakom iz preteklosti. Boris Davidovič je pravzaprav sodoben lik z mnogimi obrazi. Je lik vzponov in padcev, je poln zanosa, oklevanj, upov in razočaranj, v svetu prefinjenih represivnih mehanizmov in v katerem je kultura tista, ki naj bi se ji z danes na jutri najlaže odpovedali. Predvsem pa je Davidovič lik, katerega moralnost se v želji po samoohranitvi postavlja pod vprašaj.

Aljaž Kalčič