[GLASBA: tuje] Totedenski kratek pregled nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:

Aphex Twin – Computer Controlled Acoustic Instruments Pt.2 EP: +
Aphex Twin se s svojo najnovejšo ploščo spet najde v razkoraku med sedanjostjo in ne toliko odročno prihodnostjo. Plata nudi enkraten vpogled v trenutni časovni presek računalniških sposobnosti pod taktirko Richarda D. Jamesa. Slišimo lahko njegov značilen kontrast med surovo mehaniko ritmov ter melodije, ki segajo od skrivnostne čudnosti do romantike. Hkrati da tudi slutiti, kaj se obeta pri prihajajočih izzidih, ko bo njegov zadnji projekt mutirajočih glasbenih programov zrel za javnost. J. G.
https://soundcloud.com/r…/diskhat-all-prepared1mixed-snr2mix (skladba »diskhat ALL prepared1mixed 13«)

The Soft Moon – Deeper: -
Deeper je kontradiktorno najmanj razgledan albumski poskus darkwavovcev The Soft Moon. Še močnejša pop orientiranost privede do obratnega efekta, saj prej odtuji kot privlači, na plano pa privleče preveč klišejev in aluzij na pretekli čas. Le redkim skladbam uspe ustvariti poleg spevnosti (ki včasih zaide v posmehljivosti vredne sfere) še globljo substanco, ki bi lahko prinašala sceni dodatno vrednost. Površinska spevnost s kul zvoki. T. K.
https://www.youtube.com/watch?v=iigmNuZRlqU (skladba »Black«)

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[GLASBA: domače] Reportaža s festivala MENT Ljubljana: petkov koncertni del

Koala Voice, Carnival Youth, Garbanotas Bosistas (Kino Šiška)

Če na koncu petkovega koncertnega večera v Kinu Šiška ne bi nastopili litvanci Garbanotas Bosistas, bi lahko uvodni del večera podnaslovili s »teenage sklop«. Kot otvoritveni akt so nastopili domači KOALA VOICE. Lanskoletni zmagovalci vseh mogočih naborov, izborov, natečajev in udeleženci klubskega maratona Radia Študent so zavoljo zmagoslavja na ŠPIL ligi ravno na dan nastopa izdali svoj prvenec z naslovom Kangaroo's a Neighbour. Zasedbo je bilo lansko leto ravno zaradi omenjenega števila nastopov in pojavljanj nemogoče zgrešiti na domačih odrih. Čeprav še danes zvenijo najstniško simpatično, so najverjetneje tudi s pomočjo njihovega producenta Petra Dekleve precej razvili svoj glasbeni izraz. Njihov dosedanji luštkan melodičen kitarski indie počasi dobiva zrelejše poteze. Glasba postaja intenzivnejša in manj boleha za klišejskimi, predvidljivimi zvočnimi vzorci. Zaključna skladba nastopa »Wild Dancer« ponuja odlično izhodišče za nadaljnji razvoj.

Latvijci CARNIVAL YOUTH kot naslednji nastopajoči so bili predmet pogovora že dan prej v rock poslušalnici. Njihovo glasbo, predvsem skladbo »Octopus«, sta kritika Marko Godrnjavec – Jizah in John Robb umestila med stvaritvami »boy bendov s kitarami« in »fantkov, ki mislijo da igrajo alter glasbo«. In imela sta prav. Fantki v smokingih so nam postregli s šablonastim indie popom, ki je bil kvaliteten v izvedbi, a zaradi derivativnosti pomankljiv v ideji.

Kot zadnji so v Komuni nastopili že na začetku omenjeni GARBANOTAS BOSISTAS. Čeprav so za razliko od prvih dveh bendov zveneli zrelo, pa tudi oni trpijo za posebno stanje popularne godbe – biti v trendu. Bolje se sliši biti v koraku s časom, kajne? No, samo po sebi to še ne pomeni slabe glasbe. A v glasbi litvancev je bilo vse preveč slišati vpliva in glasbenih vzorcev avstralskih Tame Impala, legendarnih Led Zepov, dua Beach House in še koga. Retropsihedelika, igranje z zvočnimi valovi kitarskih fuzij, efekti in vodnati organski zvoki ne prinesejo nujno osupljive (inovativne) glasbe. Prijetno za poslušanje in sanjarjenje, a daleč od samostojnega avtorskega izraza. Včasih tudi zanimiv možicelj/kitarist v pajkicah ne pomaga.

------------------
Rx:tx night at MENT: Borja Borka, Jimmy Pé, Žiga Murko, Dorian Concept, Pavemental, Boomhauer & Donkeyhorse (Gala Hala)

Domača založba rx:tx že vrsto let dosledno sprejema izbrane domače in tuje glasbenike pod svoje okrilje ter jih nato skladno s svojim formatom oddaja v svet. Vizualno in glasbeno selektivno močna si je ustvarila prepoznavnost, kateri vsaj na domačih tleh težko kdo konkurira, kljub temu da je veliko izvodov precej »underground« narave.

Ni presenečenje, da je bil domači založbi dodeljen večer s headlinerjem zadnjega dne festivala v Gali Hali. Obisk Dorian Concepta je povzročil razvedrilno osvežitev, tako na programu festivala Ment kot nasplošno na glasbenem dogajanju pri nas v zadnjih časih. Prvi njegov nastop pri nas pa je prinesel tudi novost, kar se tiče njegovega nastopanja v živo. Nastopil je v triu, skupaj s Cid Rim na bobnih ter The Cloniusom na basu. Power trio dunajskih dečkov je v nabito polni hali že s prvo minuto igranja naznanil, da to ne bo običajen koncert elektronskih artistov. Sicer so, z izjemo baterije bobnov, uporabljali izključno inštrumente, ki jih pogosto vidimo v sobah bedroom producentov, nekaj kar vsak od njih tudi je. Tekom nastopa pa se je celotna izkušnja bolj približala jazz koncertu kot še eni predstavitvi nekih elektrončkarjev. K temu so pripomogli tudi izvajalci pred njimi. BORKA je poskrbel za otvoritvene ritme večera, ki so se nato zlili s produkcijo slovaškega gosta JIMMYja PÉ. Slednji je poskrbel za mešanico temačne in evforične elektronike, ki je na momente sličila na vzdušje dubstepa v svojih zgodnjih oblikah. Še vedno pa je bilo zadosti trenutkov, ko je njegova k sodobnejšim ritmom usmerjena glasba našla svoj prostor v tem tematskem večeru in poskrbela za primeren most med DJ setom Borke ter nastopom za njim. Na vrsti je bil ŽIGA MURKO, ki je na festivalu končno prišel do klubskega ozvočenja in tako resneje pokazal, čemu vsa stara oprema, ki jo sam uporablja. V primerjavi s prejšnimi akti je bil Žigatov nastop prestava v nižje. Tempo se je spustil in občasno surovost računalniške produkcije je zamenjal zvok, obarvan z magnetnimi trakovi. Bobni niso več suvali, temveč so publiko začeli zibati. Gre za glasbo, na katero se težko pleše intenzivno, kot smo tega po klubih navajeni, a vseeno te premika. In po takšnih zvočnih ekskurzijah, kot jih pripravi Murko, je bolje iti počasneje, drugače postane trud spregledljiv. Počasnejši ritmi so tudi nekako značilnost rx:tx založbe in ni presenečenje, da se bo v prihodnosti založbi pridružil tudi Žiga.

Padec v počasnejši tempo in zavoj stran od vztrajnosti klubske plesne glasbe je bil tudi odličen uvod v koncert tria DORIAN CONCEPT. Vodja tria, ki je prej pod tem imenom nastopal sam, je pred leti dvignil prah s svojim Youtube posnetkom preigravanja majhnega Microkorga. S tem je nekako ujel val hajpa bedroom producentske scene, ki se je takrat še oblikovala. Koncept je bil enostaven. S poceni naborom opreme delati glasbo v svojem domačem studiu v dnevni sobi ali kar v spalnici, za poslušanje doma, v dnevni sobi ali spalnici. Sledile so izdaje EP-jev, Redbull nastop in različne kolaboracije, ki so mu prinesle svetovno prepoznavnost na elektronski sceni. V petek v Gali Hali je šlo korak dlje. Znan po svojih live nastopih in virtuoznemu igranju vseh vrst tipkal je s pomočjo svojih soigralcev na koncertu prinesel nekaj, kar so se številni glasbeniki trudili že desetletja pred njim. Elektronski sodoben jazz, ki jemlje iz preteklosti znanje o harmonijah in improvizaciji, a jih vseeno naredi dovolj dostopne, da se da na njih plesati in poslušati brez prenaporne pozornosti. Dorian Concept trio ima verjetno pri tem to prednost, da so vsi člani benda relativno mladi. Za razliko od starih mojstrov tipa Miles Davis, Chick Corea, Herbie Hancock itd., ki so morali narediti preskok iz akustičnih inštrumentov, so se Dorian Concept razvijali skupaj z elektroniko. Njihov odnos do elektronike tako nikoli ne sliči na znanstveno fantastiko ali na nekaj, kar bi bilo potrebno ljudem približati, da bi lažje sprejeli. Poigravanje po inštrumentih je bilo lahkotno in uigrano. Vsak element slišanega je dal slutiti glasbeno podkovanost in veselje do svojega dela, kar je publiko pričakovano navdušilo. Tako se je tudi po končanem nastopu, kot se za pravi jazz koncert spodobi, zgodila uslišana zahteva za bis.

Sledil je domači PAVEMENTAL, ki pa je z odsotnostjo melodičnosti prejšnih nastopov publiko rahlo odtujil. Resnost večera sta na sproščeno raven spustila šele BOOMHAUER & DONKEYHORSE, duo, znan po svojih dinamičnih setih, prepletenih z napol izdelanimi lastnimi komadi, ki z vsakim live nastopom dobijo novo podobo.

------------------
Dojo., Sea Change, New Wave Syria, Kišobran (Channel Zero)

Channel Zero tokrat ni bil rezerviran zgolj za klubsko sceno. V petkovem večeru se je ta otvoril z dvema samostojnima nastopoma, ki so bili kot oblika glasbene prakse v zanimivem porastu prisotni tudi na MENT-u v večjem številu. Prva je nastopila srbska glasbenica DOJO, ki je z umirjenim nastopom ustvarila prijeten uvodni ambient. Mešanico umirjene melanholije in romantične uspavanosti je kreirala v glavnini s svojih meglenim glasom, ob katerem je večinoma s kitaro uspela ohranjati mirno vzdušje skozi celoten nastop. Sledila ji je Norvežanka SEA CHANGE, ki se je za razliko od svoje predhodnice zanašala na elektroniko. Njen stil je dodobra spominjal na tipičen skandinavski pristop do elektro-popa z mešanjem synth-popa in barvito ambientalnih zvočnih ozadij, ob čemer je bil njen vokal zasanjen, eteričen in docela razumljiv.

Sledil je domači dvojec NEW WAVE SYRIA, ki je tudi tokrat postregel s predvidljivim setom. Vseeno je bil njun koncert vrhunec dogajanja, kajti kot bend sta se publiki, prostoru in vzdušju dobro prilegala. Večinoma sta igrala komade z zadnjega albuma Summer, ki so z mešanico plesne in ambientalne analogne elektronike navdušili občinstvo do prihoda zadnjega, DJ kolektiva Kišobran, ki sta spodbujanje modernih glasbenih valov tokrat iz Beograda prenesla na Metelkovo. S komadi malce bolj medijsko prepoznavne plesne elektronike (recimo tipa Caribou) sta stregla do poznih nočnih ur.

------------------
Without Letters, Ti, Foolish Green Music (Klub Gromka)

WITHOUT LETTERS iz Litve na odru izgledajo kot tipičen indie rock kolektiv. Dve kitari, bas in bobni, dodatno popestritev na prvi pogled nudi le pevec s svojim računalnikom. Zvočna slika, ki jo servirajo, pa naposled vseeno ni tako predvidljiva, Without Letters se namreč brezsramno ali bolje rečeno brez strahu lotijo širokega nabora žanrov in v svojo glasbo vpletajo psihedelične kitare, sanjave sinte ter tribal ritme. Temu navkljub pa se v povprečju vedno znajdejo na strani lahkotnih indie gruvov in tako zanimivost vzdržujejo predvsem nori brejki, v katerih ne umanjka ghettotech bas linij, laserskih stabov in za Neangleže izjemno prepričljiv »Cockney badboy« naglas.

Druga v večeru sta oder zavzela srbska TI. Dvojec iz Beograda se poslužuje precej minimalne odrske postavitve. Ena kitara, dva mikrofona in stari električni bobni skupaj ustvarjajo jugonostalgično zmes psihedelije in indieja, vse skupaj pa ima ob tem pridih morske romance. Tako se je v Gromki zgodil kratek izlet na jadransko obalo, z obveznim priokusom synthpop estetike, ki je tako pričaral večer za vse, ki se jim toži za zlatimi časi yu-rock balad.

Makedonci FOOLISH GREEN so začeli udarno. Gromko je preplavil masten surf rock, ki je na noge pognal tudi nestrpni in opiti del publike. Prvi komad pa je na žalost bil edini, ki je res zažgal. Po njem so Foolish Green namreč iz minute v minuto bolj izgledali in zveneli kot spinoff britanskih Oasis. Vokalistu lahko to sicer štejemo v plus, celokupno pa je navkljub nekaterim floydovsko obarvanim intermezzom koncert izpadel kot demo Oasis in bil s tem časovno povsem dislociran.

------------------
LUDOVIK MATERIAL (Menza pri koritu)

Nastop tria LUDOVIK MATERIAL lahko postavimo ob bok nastopom Moveknowledgementov, Nikki Louder in Blaža, domačih vrhuncev na MENT-u. Ludoviki so uprizorili še en nepozabni ritualni rock'n'roll nastop. Frontwoman Tina Perić je s svojo madrfakin punk prezenco in zajebantskimi šalami na račun cocksuckerskih povprečnih muzičarjev držala pokonci celotno Menzo vse od začetka koncerta in tudi ko je počila struna na kitari. Koncert je bil en sam garažno naelektren direndaj in direkten obenem. Ludoviki so nastopili brez dlake na jeziku, strunah in bobnih. Njihova specifična mešanica najrazličnejših odvodov alter godbe je pripravila pristno »untergrund« magijo. Še. Še tega.

Jaka Golob, Tine Kolenik, Andrej Pervanje, Jan Podbevšek, Luka Seliškar

[GLASBA: domače] Reportaža s festivala MENT Ljubljana: sreda

Konferenčni del:
Primer: Showcase

Otvoritev MENT-a je bila direktna in je nemudoma vpogledala v same korenine in zaodrje razlogov za samo izvedbo tovrstnega festivala. Zakaj showcase? Zakaj toliko? Kaj od njih pričakovati? Izbira okroglomiznikov je bila zato logična – organizatorji takšnih festivalov, glasbenik, ki je tudi po zaslugi showcasa uspel in morda bolj zaradi lokalne intrige, naš festivalski pohajkovalec Igor Vidmar. Ton festivala, ki je bil zastavljen že ob najavi imen okroglih miz konferenčnega dela, je bil tokrat še toliko bolj simptomiziran. Glasba se je izpostavljala skozi industrijo, skozi uspeh v statističnih rezultatih, skozi družbeno politiko zahodnega, neoliberalnega sveta. Glavna poanta je bila vseeno jasna – poleg vsega mreženja, povezovanja in drugačnega vzpostavljanja stikov je pomembno, da prodre glasba. Sicer glasba v industriji, a vseeno glasba. Okrogla miza, takšna, kot je bila zastavljena, je festival predstavila kompletno, koherentno in, kljub morebitnim neizogibnim pomislekom, izredno pozitivno. MENT smo potrebovali, tudi v oz. v vseh ozirih, ki jih nudi.

Koncertni del:
Žiga Murko, Kleemar, elektro guzzi, Robert Henke (aka Monolake) presents Lumière, Sekuoia

Začetek glasbenega dela prvega showcase festivala pri nas je Kinu Šiška omogočil dober vzpon vzdušja, ki se je nadaljeval skozi celotno trajanje. Po nagovoru organizatorjev, ko so se obiskovalci večinoma že pozdravili in našli, je s svojim nastopom pričel ŽIGA MURKO. Umaknjen od ljudi ravno dovolj, da njegove mize slučajno ne bi kdo zamenjal za mizo s serviranim pivom in prigrizki, je pričel z lastnimi interpretacijami lo-fi hip hopa. V izbranih semplih je bilo slišati ure brskanja po starih zbirkah vinilov. To je v kombinaciji z ukročenimi bobni, preigravanju po efektih in redkeje pozavni dodalo druženju v zgornjih prostorih Kina Šiške kvaliteto. Dodatek, katerega bi najverjetneje večina ozavestila šele, če bi ga nek trenutek zmanjkalo. Glasba za ozadje ali pozornejši posluh, ki pa je bil mogoč bolj ali manj samo v sprednjih vrstah. Prostor ni bil zvočno usmiljen in tako se ni dalo slišati vse teksture ali globine bas linij. Kljub temu je bilo tisto, kar je bilo slišati, to, kar je Žiga Murko napovedal. Omamen groove z različnimi odtenki in koreninami v soulu in jazzu.

Po Murkovem nastopu se je dogajanje začelo seliti v Katedralo. Svoj nastop je začel naslednji domači producent, KLEEMAR. Ta je nostalgijo za par desetletij naprej preselil v devetdeseta. Elektronika, obarvana s sodobnejšo britansko estetiko tovrstne glasbe, je zvočni sliki dala dovolj naelektrenosti, da preskok med Murkotovim vzdušjem in tehnoidnimi Elektro Guzzi ni bil preveč eklektičen. Zvočniki Katedrale so Kleemarjevo zasanjano downtempo elektroniko umestile v skoraj klubsko izkušnjo, ki na momente ni bila daleč od tega, k čemur stremi producenta Lone.

ELEKTRO GUZZI so prvi v večeru dvignili jakost zvoka na koncertno raven. Z velikanskim platnom so se tudi prvi na festivalu v performansu spogledali z audio-vizualnim pristopom. Z natančno usklajenostjo so ustvarjali iluzijo DJ nastopa, čeprav so bili le kitara, bas in bobni. Kitaro je, s pomočjo efektov, pogosto odnašalo v bolj trance in druge progresivne vode, kar je malo razbremenilo utež techno atmosfere. Ni veliko podobnih bendov, ki jim z običajnimi rock inštrumenti uspe poustvarjati klubsko glasbo. Z Brandt Brauer Frick si mogoče delijo germansko preciznost, a so z zvočnimi okraski bližje dunajski sceni, iz katere prihajajo.

Po nastopu je v prostoru postalo resnejše. Sledil je nosilec večera in za mnoge glavni izgovor za nakup karte, MONOLAKE. Profesor na fakulteti za računalništvo ni skrival svoje ljubezni do tehnologije. Platno na odru je stalo samo, v črnem. Suspenz, ki se je za mnoge gradil od začetka festivala, se je končno razpustil v oblikah belih laserjev. Ostri laserji, ki so se, za oko neopazno hitro, gibali v različnih geometrijskih oblikah, so bili sinhronizirani z glasbo. Vsak zvok je povzročil neko spremembo v sliki in Robert Henke je vse upravljal v živo. Kibernetičen nastop s futurističnim techno zvokom je doživel vrhunec, ko je zmes belih vzorcev in nalomljene glasbe prekinil tanek rdeč krog, pospremljen z globokim širokim gromom. Na koncu koncerta publika ni zdržala več in je začela vzklikati, skoraj kot da bi hotela, da se ne konča. Eksperiment je bil, sledeč Henkejevemu obrazu, uspešen. Tako za njega kot za vse ostale vpletene.

Zadnji na vrsti so dogajanje preselili v pritličje, v Komuno. Danski dvojec SEKUOIA je predstavil svojo lahkotno elektroniko, ki je bila prijeten kontrast laboratorijsko sterilnemu zvoku Henkeja. V nastopu sta združila igranje sintov, vokala, kitare in bobnov. Podobno kot Mount Kimbie se je tudi Sekuoia našla v količinah reverba in minimaliziranih ritmih, ki so kdaj sličili na UK Funky. Rahločutnost nastopa je zgladilo festivalsko vznemirjenost in zaradi manjše publike ustvarilo trenutke za ponovno zbližanje med obiskovalci. Konec pa je naznanil tudi neko stalnico tega festivala. To je nekakšna odkrita izmenjava navdušenja med nastopajočimi in občinstvom. Aplavz za glasbo.

Jaka Golob, Tine Kolenik

[GLASBA: tuje] Recenzija albuma: Lnrdcroy - Much Less Normal

Produkcija: Lnrdcroy
Založba: 1080p
Datum izdaje: 20. maj 2014
Med progresivno trance glasbo in ambientalnimi techno odvodi se nahaja območje, kjer plavajo ritmi vancouverskega producenta Leona Campbella aka LNRDCROY. Z zaprašeno rave estetiko album Much Less Normal definira mešano klubsko občutje zgodnjih jutranjih ur, ko se evforija začne mešati z melanholijo. Ta poklon plesni glasbi in klubskemu doživetju se zgodi brez skladb, namenjenim plesiščem. Skladbe, ki so sicer podkrepljene z vztrajnimi bobni skozi cel album, so za klub večinoma prelahkotne, kar pa je v tem primeru plus. Šele v mirnem okolju, kjer se lahko v celoti sliši detajlne spremembe v modulacijah sintov, album zares zaživi in jasno pokaže svojo hipnotično plat.

Kljub raznoliki dinamiki posameznih skladb Campbella nikoli ne odpelje preveč stran od osrednje tematike, kar poslušanje ohranja tekoče. Čeprav je album prežet z vplivi raziskovalnega duha ambientalnih Cafe del Mar kompilacij, se s podobnim navdušenjem zazira tudi v prihodnost, kamor so že v zgodnjih obdobjih rave kulture glasbeniki začeli risati sledi. Za moderen pridih je v dobri meri verjetno zaslužena tudi vancouverska založba 1080p. Ime založbe, ki je sicer usmerjena h kasetnemu formatu, je sodobnemu duhu primerno ironičen, kakršna je tudi estetika internetnega kolažnega kiča z naslovnic izdaj. Založba si poleg svoje nevsiljivosti deli z izvajalcem še precejšnjo dostopnost, četudi se oba spogledujeta z eksperimentalnimi aspekti elektronske glasbe.

LNRDCROY s svojim prvencem Much Less Normal nadaljuje trenutno družbeno razpotje tehnoloških inovacij in prizemljitvene staromodnosti, kar se na albumu kaže v lo-fi teksturah starih digitalnih sintetizatorjev, kot sta Rolandova JV-1080 in JD-800. Na trenutke deluje kot glasbena podlaga starih futurističnih filmov, a je vseeno samostoječ in nagrajuje tiste, ki se radi ob glasbi popoldne malo spočijejo ali zadremajo. Album se trenutno lahko pohvali z razprodanimi kasetnimi izdajami in janurja pričakuje še vinilni natis.

Jaka Golob

[GLASBA: domače] Reportaža s super dogodka 24h Party People

[GLASBA: domače] Reportaža s festivala Stiropor, Stiroporjeva petka: Helena Hauff in Omar Souleyman

[GLASBA: tuje] Recenzija albuma Legowelt – Crystal Cult 2080

[GLASBA: tuje] Reportaža festivala Zasavje Noisefest International 2014

[GLASBA: domače] Reportaža s festivala Druge godbe: V petkovem večeru okoli sveta

[GLASBA: domače] Recenzija albuma: 12 - Gibberish Jubilee Vol. 1: Dream Baton