[GLASBA: tuje] Recenzija albuma: Damien Rice – My Favorite Faded Fantasy

Produkcija: Rick Rubin
Založba: Warner Bros. Records
Datum izida: oktober 2014
Damien Rice je eden izmed glasbenikov, ki ohranja izročilo samotnega umetnika z akustično kitaro. Svoj imidž je v zadnjih letih več kot upravičil. Po izdaji drugega albuma 9 (2006) je po spletu krožilo ogromno neizdanega materiala, a novega albuma kar ni in ni bilo. Damien je le občasno odigral kakšen koncert, na katerem je njegova indie skuštranost in neurejenost že močno preizkušala meje simpatičnosti. Mogoče to obnašanje lahko pripišemo temu, da se je osebno in glasbeno razšel z Liso Hannigan, ki je občasno prispevala glas na prvih dveh glasbenikovih albumih. Damien si je tako v letu 2014 povrnil staro podobo in po osmih letih izdal osem pesmi na tretjem solo albumu z naslovom My Favorite Faded Fantasy.

Rice dokaže, da ima še vedno odlično uho za čustvene melodije in aranžmaje, tudi kadar se odloči za ambicioznejšo strukturo in zvok, saj najdaljša pesem traja skoraj deset minut. Pesmi so oblečene v atmosferično orkestracijo godal, ki ustvarjajo dinamiko med posameznimi deli. Damien ostaja zvest tematiki ljubezenske narave, kar ne bi bil nikakršen problem, če ne bi bil tako emocionalno enoličen. Izjema je “Trusty and True”, kjer zapoje z nekaj več upanja, a kaj ko je že naslednja in hkrati tudi zadnja pesem “Long Long Way” še ena tipična žalostinka, ki sporoča, da njegove srčne bolečine še ni konec. Občasni agresivnejši prijemi so prekratki in premalo prepričljivi, da bi prinesli potreben kontrast. Album ima vsekakor zvokovno celoto, pesmi imajo raznolike strukture, a kot celota album ni popotovanje skozi različne emocije.

Album starih oboževalcev ne bo razočaral, a tudi novih najbrž ne bo pridobil, saj kljub večji ambicioznosti v pesmih ostaja avtorjev način izražanja enak.

7/10

Andraž Žnidarčič

[FILM/TV: domače] Recenzija filma Pot v raj

Režija: Blaž Završnik
Igralska zasedba: Ajda Smrekar, Klemen Janežič, Igor Žužek

Datum izida: 10. september 2014 (Slovenija)

Nizkoproračunski film Pot v raj, prvenec Blaža Završnika (scenarij sta poleg režiserja preko improvizacij soprispevala še glavna igralca Klemen Janežič in Ajda Smrekar), je – kljub svojim pomanjkljivostim – za slovenski prostor dobrodošel in svež film. Lahkotnost in komičnost, ki bosta všeč širšemu občinstvu, v ozadju prikazujeta ne tako idilično situacijo, v kateri se velikokrat znajdejo mladi. Le koga občasno ne zamika, da bi pustil vse za sabo in pobegnil neznano kam?

Film se sicer začne žalostno, s pogrebom Žakovih staršev, a že s prvim dialogom nakaže, v kakšno smer se bo nadaljeval. Prepir med protagonistovima sorodnikoma na pogrebu na humoren način pokaže tipičen dialog, ki zaradi šolskega sistema, politike in ekonomskega stanja države poteka med starejšo in mlajšo generacijo v Sloveniji. Po pogrebu se Žak zaradi spominov na starše, ki jih kopiči njegov dom, peš odpravi do morja na očetovo jadrnico Živo. Na poti sreča Lučko, ki jo upodablja odlična Ajda Smrekar in je popolno nasprotje Žaka – zgovorna, neposredna in polna energije. Tukaj se pa tudi konča zgodba tipične romantične komedije. Na Lučkini komičnosti in skrivnostih sloni večina filma. Ustvarjalci pri tem niso pozabili na pomembnost montaže in vizualnega učinka pri komediji, tako da film s hitrimi rezi in kadri velikokrat prikaže ironičnost in komičnost situacije. Kljub nakazani resnejši temi pa v tej smeri nikoli ne zaživi popolnoma in pusti dramatični potencial zvečine neizkoriščen. Ravnanje in motivacija likov sta pri določenih odločitvah nejasna, prav tako pa tudi dialogi niso vedno prepričljivi. Dih jemajočo fotografijo in barve spremlja odlična glasba Andija Koglota in Larena Poliča Zdraviča.

Pot v raj torej predstavi mlado generacijo slovenskih filmskih ustvarjalcev s potencialno drugačno miselnostjo od večine njihovih predhodnikov, zato bržkone ni naključje, da je bil zmagovalec občinstva na letošnjem Festivalu slovenskega filma. 

OCENA: 6

Andraž Žnidarčič