LIFFe
iz leta v leto postaja relevantnejša protiutež suhoparnemu,
utrujajočemu in sivemu novembru. Navkljub zaostrenim socialnim razmeram
se število gledalcev ne zmanjšuje, povečuje pa se njegova navzočnost v
domačem medijskem prostoru. Čeprav se produkcijsko, medijsko in
dogodkovno čedalje bolj širi, ohranja intimističen značaj svojih
začetkov. Glavno festivalsko nagrado vodomec sta osvojila režiserja Veronika
Franz in Severin Fiala za svoj film Lahko noč, mamica (najboljši film
iz sklopa Perspektive). Nagrado FIPRESCI, ki jo podeljuje mednarodna
žirija svetovnega združenja filmskih kritikov in novinarjev, je dobil
film Mrhovinar, nagrado občinstva pa Čarlijeva dežela. Med kratkimi
filmi je slavil film Roke proti nebesom, posebno omembo pa si je
prislužila Kokoška.
PREDPREMIERE
Predpremiere
ostajajo največja vaba za publiko. Ta sklop nima skupnega tematskega
imenovalca, zato smo vsako leto priča karseda raznolikemu in obširnemu
programu (letos je vseboval kar triindvajset filmov). Tokrat sta za smeh
poskrbela norveški Amaterji in francoski Ugrabitev Michela
Houellebecqa, ki je »stockholmski sindrom v svoji boljši podobi« (Ruben
Franko). Izstopala sta še dva skandinavska filma. Roy Andersson je v
najnovejši stvaritvi Golob, ki je sedel na veji in razmišljal o
življenju skozi posebno cineastično optiko premleval človeške
eksistencialije in njene absurdnosti, Ruben Östlund pa je v Višji sili
obračunaval in prevpraševal arhetipske »principe moškega herojstva in
krvoločnosti ter ženske identifikacije z družinsko varnostjo« (Dejan
Burgar). Največji razočaranji sklopa sta bili vsekakor nov film o
Pasoliniju in slovensko-avstrijski Gozdovi so še vedno zeleni, vrhunci
pa kar štirje: ruski Leviatan (rež. Andrej Zvjagincev), ameriška Birdman
(rež. Alejandro González Iñárritu) in Foxcatcher (rež. Bennett Miller)
ter turški Zimsko spanje (rež. Nuri Bilge Ceylan). Slednji »ponudi
poglobljeno študijo odnosov ter vprašanja vesti« (Andraž Mele), Birdman
pa »nam pravzaprav sporoča, da se mora igralec dandanes ob odrskem
samomoru tudi zares ustreliti v glavo, če pričakuje odziv občinstva«
(Aljaž Vogrin). Koridorjev tosklopski izbranec je LEVIATAN Andreja
Zvjaginceva, o katerem je Tine Kolenik zapisal naslednje besede: »Če bi
lahko stopnjevali tragedijo v še nekaj bolj nesrečnega, bi bil Leviatan
zagotovo najboljši primer tovrstne prakse. [...] Tipično ruska atmosfera
nas na tem čustvenem vrtiljaku celo pot obmetava z grdimi občimi
družbenimi resnicami, drznimi paralelami med današnjo vladajočo strujo
in krščanstvom ter nas izpusti šele z bolečim skokom z našega sedeža,
poberemo pa se čustveno izmučeni, lucidno razsvetljeni in absolutno
prevzeti.« J. P.
PANORAMA SVETOVNEGA FILMA
Atlantik.
Palo Alto. Pa tisoč sonc nad otokom ljubezni. In drugi. Letošnji Liffov
filmski sklop Panorama je bil dobesedno panoramski, vsebinsko pa že
skorajda popolnoma nepovezan. A morda je ravno zaradi te svobode uspel
ustvariti karseda širok spekter sodobne filmografije, od klasičnih (Ne
zapuščaj me, ki stavi vse na vsebinsko plat) do eksperimentalnih
(Dvojnik s tehničnim podvajanjem oseb in vstavljanjem Ayoadejevih
metafor) prijemov, od minimalističnih in preprostih (Palo Alto z izredno
organskim, spontanim in neposiljenim dogodkovnim tokom) do nasičenih
(Svojeglavi Philip z nabito kronološko nelinearnostjo) naracij, od
resnejših (Pogled tišine in Oppenheimerjevo nadaljevanje dokumentiranja
indonezijskega genocida) do lahkotnejših (Žurerka in trčenje življenja
brez odgovornosti z resno ljubeznijo) tematik. Koridorjev tosklopski
izbranec je POGLED TIŠINE, o katerem Blaž Cotman piše: »V [tem] drznem
prispevku k razumevanju realnosti indonezijskega zadnjega pol stoletja
in posameznih zgodovinskih odločitev [...] lahko [...] zaslutimo prav
posebno epohalnost.« T. K.
PERSPEKTIVE
Na tem mestu
preidimo k sklopu, ki nas je (znova) seznanil in soočil s sijajno
živopisnostjo perspektiv. Pričnimo z dognanima filmskima predočitvama
senzorne oviranosti – norveški film Slepa je rafinirana, s humorjem
začinjena in v mnogočem inovativna tematizacija slepote, v brezdialoškem
Plemenu pa sledimo »ganljivi zgodbi o tragični usodi gluhih ukrajinskih
najstnikov« (Nina Žakelj). V uporni in postopoma čedalje bolj
paranoidni svet »zoperstavljanja« korporativni Ameriki sestopa vsakršne
sentimentalnosti očiščeni Mrhovinar, Proletarska zimska pravljica
nazorno in svojevrstno razgrinja razredni antagonizem ter »se pri tem
slogovno odlično spogleduje s starejšimi filmi in chaplinovsko komiko«
(Jan Podbevšek), silovita glasbena drama Ritem norosti »v vseh svojih
stosedmih minutah predstavlja s trnjem posuto pot do glasbene
perfekcije« (Dejan Burgar), Lahko noč, mamica (dobitnik nagrade vodomec)
pa se je izkazal ne samo kot film zavidljive »psihološke napetosti,
temveč predvsem film groze« (Jan Podbevšek). Požri svoje prednike je
drama (z močnim dokumentarnim pridihom) o jeniški romski družini s
severa Francije, ki razstira problematiko bratske odtujenosti in
nezaupanja, Puberteta: navodila za uporabo pa je subtilen dokumentarec o
(quebeških) srednješolcih, njihovih prestopkih in pomembni vlogi šole
ter izobrazbe. Zmagovalec letošnjega puljskega filmskega festivala
Številka 55 je buren prikaz ene izmed krvavih bitk med hrvaško
osamosvojitveno vojno, Velika hiša pa zgodba o odraščanju, ki prerašča v
(družbeno)kritično rezoniranje in razgaljanje brazilske aktualitete.
Letošnjih Perspektiv potemtakem ni odlikovalo zgolj obilje pespektiv,
temveč tudi precejšnja motivno-tematska razgibanost in zanimivost. Na
srečo brez pretirano izrazitih zdrsov v trivialnost. Koridorjev
tosklopski izbranec je ukrajinski film PLEME, o katerem Nina Žakelj
piše: »Odlična narativa in čustvena igra igralcev (od katerih so vsi
gluhonemi) nam omogoči, da kljub nepoznavanju kretenj lahko osnovam
zgodbe in predvsem čustvom brez težav sledimo. Pristen občutek izolacije
v svetu manjšine in borba za obstoj [...] sta prikazani na ganljiv in
tenkočuten način, ki propad protagonistov naredi še toliko bolj udaren.
Ne za vsakogar, a kljub temu odlično.« B. C.
EKSTRAVAGANCA
Sklop Ekstravaganca je, kot je predlanskim za Radio Študent upravičeno
zapisal Robert Kuret, »dobro vodilo za iskalce ekscentričnosti in
žanrskega filma«. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Med letošnje
umetniško najsijajnejše »ekstravagantneže« lahko prištevamo ingeniozni
izraelski tragikomični triler Veliki, zlobni volkovi, Saulnierjevo
Otožno razdejanje kot presunljiv »konglomerat klasičnega trilerja
maščevanja, nekoliko grotesknega (anti)junaka in črnohumornih vložkov«
(Jasna Levanič) ter Naporen dan, domiseln, obešenjaški in presenetljivo
nepredvidljiv severnokorejski neo-noir triler o »napornih dnevih«
detektiva Ko Gun-sooja. Sledijo umetniško nekolikanj manj prepričljivi –
razmeroma medla »found footage« grozljivka Jama, ki pa uspe zahvaljujoč
neizprosno klavstrofobičnemu vzdušju vsaj malce omiliti svojo siceršnjo
derivativnost, Groba montaža kot bizaren »metamentarni« vpogled v
nastajanje fiktivnega eksploatacijskega filma ter Zlo za petami, svojska
tematizacija spolnosti, ob kateri »se zvesti gledalec grozljivk kar ne
more znebiti občutka déjà vuja, ki pa ga hkrati [vendarle] spremlja
nenavadna svežina« (Jasna Levanič). Koridorjev tosklopski izbranec je
film VELIKI, ZLOBNI VOLKOVI, o katerem sem pisal, da ga »odlikujejo
dodelana in elegantna režija, vrhunska igra, pretresljivo dognana
prepletenost, zraščenost tragike in (pogosto prav absurdne, potujitveno
učinkujoče) komike, stiskajoče vzdušje, kakršno bi [...] filmu [...]
lahko zavidal celo marsikateri težkokategorni triler, in ki s
približevanjem – nenadnemu, neslutenemu – zaključku pridobi prav
osupljive razsežnosti ter nazadnje kulminira v vznemirljivem in
zapomljivem sklepnem prizoru«. B. C.
KRALJI IN KRALJICE
Letošnji sklop Kralji in kraljice bi se zlahka (vsaj deloma) uvrstil
tudi pod Ekstravaganco. Vsevrstna čudaškost in čudnost sta puhtela iz
por »kraljevskih« filmov. Od tistih manj nenavadnih bržkone prvi skoči v
oči Najbolj iskani človek, eden izmed zadnjih filmov pred kratkim
preminulega kvalitativnega revitalizatorja sodobnega ameriškega (celo
holivudskega) filma Philipa Seymourja Hoffmana (ki, kakopak, ni
razočaral), film pa je za operacije državnih tajnih služb nekaj takega
kot serija The Wire za prikaz uličnega sveta drog in policijskega
spopadanja z njim. Ameriški programski kompanjon Nočne poti je s
sorodnim vzdušjem bolj aktivistično aktualen, a spet v svoji navadnosti
izstopa od preostalih. Kot protiuteži zato recimo Težko je biti bog (o
znanstveniku, ki prispe na planet, podoben našemu, a ujet v srednjeveško
dobo) ali pa Ljudje ptice (nekakšen poskus ekranizacije magičnega
realizma v današnjem svetu) izpadeta še toliko bolj fantastična,
izvenprostorska in tuja, posledično pa morda tudi zanimivejša.
Koridorjev tosklopski izbranec je TEŽKO JE BITI BOG, o katerem sem
pisal: »Filozofsko-eksperimentalni model podajanja analogije današnjega
sveta kljub vizualno popolnoma navdihujoči črno-beli tehniki snemanja na
vsakem koraku implicira, da svet ni črno-bel, temveč le črn.« T. K.
Če bi se radi še podrobneje seznanili z nedavnim liffovskim dogajanjem,
ste vabljeni k branju naših festivalskih kratkic in recenzij: http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/search/label/LIFFE
Ni komentarjev:
Objavite komentar