[FILM/TV: tuje] Recenzija filma ZBOGOM JEZIKU (ADIEU AU LANGAGE)

Režija: Jean-Luc Godard
Igralska zasedba: Héloïse Godet, Kamel Abdeli, Richard Chevallier
Datum izida: 21. maj 2014 (Francija), 18. september 2014 (Slovenija)

Francoski filozof, jezikoslovec in semiotik Roland Barthes meni, da je »vsak človek ujetnik svojega jezika: ko stopi iz svoje sredine, ga prva izgovorjena beseda označi, določi, njega in njegovo zgodovino. Človeka odkriva, izdaja njegov jezik, izdaja ga resnica forme, ki uhaja njegovim koristoljubnim ali velikodušnim lažem.«

Jean-Luc Godard, dobitnik nagrade ameriškega Nacionalnega združenja filmskih kritikov za najboljši film preteklega leta in nagrajenec žirije lanskega filmskega festivala v Cannesu, se v svojem najnovejšem »brezscenarijskem« umotvoru poslavlja od konvencionalnega jezika, v zameno pa ponuja na samosvoj način univerzalen jezik podob in obenem nemalo referenc ter citatov, ki jih nenehno postavlja v popolnoma drugačen in nepredvidljiv kontekst. Z najrazličnejšimi postmodernističnimi postopki, od fragmentarnosti, diskontinuitete, intertekstualnosti pa vse do samonanašalnosti, in s pomočjo 3D tehnike, ki mu je všeč ravno zato, ker zaenkrat še nima pravil, ustvarja pravo hermetično morje. Po načelu naključnosti marsikaj relativizira, tudi citate, ki jih včasih pripiše drugemu avtorju (primer Proustovega citata) ali pa si jih najverjetneje izmisli (primer Faulknerjevega navedka). Svojo že tako ali tako »preskakujočo« pripoved razburka z vrsto referenc na razna umetniška ali znanstvena dela (citira ali nanaša se na kopico piscev literarnih, filozofskih, znanstvenih in političnih tekstov, kot so Flaubertova Vzgoja srca, Derridajeva Žival, ki torej sem, Clastresova zbirka esejev La société contre l'État, ter na likovne umetnike, denimo Moneta, Nicolasa de Staëla) in na določena zgodovinska obdobja, ki jih vključi v podobi izsekov iz arhivskih posnetkov (npr. Nemčija v času nacizma).

Pomensko je Zbogom jeziku tako zelo razvejan, da nismo nikoli čisto prepričani, ali je to, kar privzemamo, res tisto, kar nam sporoča. Takšen pristop je sicer velika domišljijska odskočnica, a lahko obenem vso to »meglo« jemljemo tudi kot pomanjkljivost, saj je sporočilo filma v splošnem tako široko, da je že zabrisano in da marsikdo, še posebej »tisti brez domišljije, ki se zateka v resničnost«, od njega ne bo odnesel dosti. Navsezadnje gre pri obravnavanem filmu predvsem za neutrudno osvobajanje od stalnosti, za iskanje drugačnega, morda celo pozabljenega jezika, ki pa je tako daleč, da ga bržkone sploh ne moremo več imenovati jezik. Vprašanje, ki se nam slejkoprej postavi, je – kaj jezik sploh je? Zelo hitro začnemo prevpraševati tudi njegove osnovne komponente – besede, ki so v obravnavanem filmu še največkrat prekrite z drugimi, tako da lahko sklepamo, da je njihov pomen izničen in da je sleherna beseda zlahka zamenljiva. Režiserjev umetniški credo bi bil lahko podoben tistemu, ki ga zrcalijo Magrittove slike, kjer je upodobljenemu predmetu pripisano ime nečesa, kar sicer poznamo pod čisto drugim pojmom ali pa je ta celo dobesedno zanikan. Meni namreč, da s tem, ko stvarem nenehno dajemo imena, veliko izgubljamo, zato jih hoče osvoboditi izpod njihovih neizogibno pretesnih pomenskih okov: pripovedovalec tako na primer ob prikazu ženskega spolovila pove, da je za apaške Indijance plemena Chikawa svet gozd, povprečnemu evropskemu človeku, ki je dlje od narave, pa je podobno daleč tudi takšno poimenovanje sveta. Godard nam na ta način v enem kadru sugerira vsaj tri različna dojemanja gozda. In nič čudnega ni, da nam v svojem aktualnem filmu za vzgled postavi svojega psa, »bitje, ki ne more lagati« in ki ni »suženj svojega razuma«, saj nas poziva k razmišljanju o odnosu, ki ga imamo z jezikom. Ali z njim manipuliramo? Ali nas v svoji strogi določenosti utesnuje? Sugerira nam, da se ga nehamo oklepati in se preprosto prepustimo občutjem, ki jih vzbujata slika in zvok.

Hkrati pa se vseskozi le ne moremo znebiti občutka, da se je od jezika nemogoče posloviti, in da to morda nikoli niti ni bil režiserjev namen, še posebej, če vzamemo v zakup njegovo pojasnilo glede besede »adieu« (»zbogom«), ki v francosko govorečem predelu Švice lahko pomeni tudi »živijo« – odvisno od tona in konteksta. Zato je Zbogom jeziku konec koncev svojevrstno eruptivno izrekanje sveta na sicer kar se da abstrakten način, takšen, ki se trga iz vsakršnih normativov. V svoji mestoma skorajda že célinovski deliričnosti kar kliče po svobodi in takšna je tudi sama fotografija: v spomin se nam zasidrajo kričeče podobe makovih polj, nasičena »rozasta« barva neba, ki je komajda vidna za orošenimi deževnatimi šipami, goli par, ki se ljubi, prereka in celo pretepa, ter prenekateri drugi »amatersko« posneti, inteligentno poenostavljeni, vendar v celoti zavidljivo zgovorni in premišljeni čutni vtisi, ki jih kamera išče prav povsod. Ravno zaradi teh posnetkov je film po eni strani toliko dostopnejši, po drugi pa nas ovije v misteriozno tančico domišljije.

Kljub vtisu, da gre vseskozi za neko naključnost, ni mogoče spregledati kopice sijajno prepletenih drobcev realnosti, ki opozarjajo na sodobni komunikacijski problem – ta kot ogromna tehnološka vrzel zeva med posameznikom in ljubimcem, politiko, družbo – ter zanj ponujajo celostno moderno rešitev pri iskanju izgubljenega skupnega jezika ali, bolje rečeno, govorice, saj le-te ni več, medtem ko je jezikov vendar ogromno. Kinodvorane smo po tej edinstveni izkušnji resda zapuščali malce zmedeni, vendar objeti s skeptično modrostjo, rahlim hudomušnim humorjem ter polnih glav nametanih podob in rdečih besed, ki so se nam tako močno zasidrale v podzavest, da tam še zmerom ždijo in čakajo, da jih naključne vsakodnevne asociacije znova obudijo.

Ocena: 9

Anja Štuhec

[FILM: tuje] Izbor Koridorjevega filmskega uredništva: NAJ FILMI LETA 2014 (po abecednem vrstnem redu)

DOTIK GREHA (TIAN ZHU DING, rež. Zhang Ke Jia)

Izredno pretresljiv družbenokritičen prikaz sodobne koruptivne Kitajske, ki na brutalen način izpostavlja glavne probleme hitro rastočega in nasilnega gospodarstva ter obenem neomajno opozarja na boleče posledice brezna, ki zeva med manipulativnimi bogataši in »žrtvenimi« delavci. Jia drzno in surovo naturalistično prikaže štiri različna tragična življenja, inspirirana z resničnimi dogodki, ki so mu navsezadnje tudi pomagali, da se je izognil še vedno preveč strogi vladni cenzuri. A. Š.

FOXCATCHER: BOJ Z NOROSTJO (FOXCATCHER, rež. Bennett Miller)

Osupljivo hipnotična, vseskozi napeta psihološka drama, ki se ukvarja s tragičnim misterijem človeške psihe, je zaradi brezhibne režije in fascinantno prepričljive igre Steva Carella, Channinga Tatuma in Marka Ruffala, ki so nenadkriljivo živo utelesili svoje like, magnum opus, ki nesporno bleščeče dopolnjuje Millerjevo še dokaj kratko, a nezanemarljivo filmografijo. A. Š.

GRAND BUDAPEST HOTEL (THE GRAND BUDAPEST HOTEL, rež. Wes Anderson)

Grand Budapest Hotel je vizualno pretanjena, neverjetno domišljijska in na več ravneh unikatna mojstrovina, ki poskuša s svojim edinstveno igrivim filmskim stilom med drugim na zelo sproščen, duhovit in simpatičen način naslikati manj pravljično stanje Evrope med (pred)vojnim časom. A. Š.

IDA (IDA, rež. Paweł Pawlikowski)

Pretresljiva črno-bela poljska drama, umeščena v 60. leta »časa skrajnosti«. Minimalistična pripoved o osemnajstletni nuni Idi (bleščeče jo utelesi Agata Trzebuchowska), ki je odraščala v samostanu in mora pred redovno zaobljubo obiskati svojo edino še živečo sorodnico, teto, sodnico in nekdanjo državno tožilko (»Rdečo«) Vando, s katero skleneta raziskati tragično usodo Idinih judovskih staršev. Celovita umetnina, ki tenkočutno, vizualno presunljivo izčiščeno ter zavidljivo mnogoplastno tematizira raznotere bolj ali manj zagonetne vidike dejanskosti (denimo soočanje z resnico in preteklostjo, problematiko deziluzionizma, ljubezni, krivde, odpuščanja, vere, vojnih grozot in izdajstev) ter njihovo vpetost v širši (zgodovinski) kontekst. B. C.

NIMFOMANKA – 1. DEL (NYMPHOMANIAC: VOLUME I, rež. Lars von Trier)

Prvi del filma Nimfomanka je subtilen preplet poezije in nasilja čustev, raziskovanj, odkrivanj, krutih spoznanj, vse to z intelektualnim pridihom, ki ga nujno spremljata humor in cinizem. Gre za intimno erotično zgodbo, ki jo starejšemu moškemu pripoveduje samooklicana nimfomanka Joe (Charlotte Gainsbourg), ko se s precizno natančnostjo spominja svojega seksualnega življenja od punčke do ženske srednjih let. A. Š.

ODMEVI PRETEKLOSTI (MULA SA KUNG ANO ANG NOON, rež. Lav Diaz)

Monumentalna pet in pol urna ekranizacija življenja v obubožani filipinski obalni vasici med letoma 1970 in prelomnim 1972, ko je tedanji predsednik Ferdinand Marcos razglasil izredno stanje v državi, njegova vojska pa je vdrla v izrazito samozadostno skupnost in s tem nepopravljivo prispevala h kataklizmi, spomin na katero predstavlja film. Diazov svet odlikuje zraščenost izčiščene črno-bele podobe, zvečine statičnih kamer, elegantnega prehajanja med različnimi plani (ki med drugim omogočajo vpogled v neskončno povedno umeščenost likov v prostranstva – zastrašujoče indiferentne? – narave) ter potrpežljivega, kontemplativnega posluha za grenko-sladke konkretnosti eksistence kot neusahljivo velike skrivnosti. Triumfalen kontrapunkt »hollywoodskemu sistemu«. B. C.

POGLED TIŠINE (THE LOOK OF SILENCE, rež. Joshua Oppenheimer)

Oppenheimerjevo ganljivo vsebinsko-tematsko nadaljevanje in dopolnilo Teatra ubijanja (The Act of Killing, 2012), nesluteno svojevrstnega in pretresljivega dokumentarca o indonezijskem genocidu. Zaobrnitev perspektive – kamera tokrat zvečine sledi okulistu Adiju, mlajšemu bratu ene od žrtev krvavega »antikomunističnega« pogroma – rezultira v manj teatralični in bolj osebni intoniranosti, kar omogoči še subtilnejše detektiranje in globlje naslavljanje »politične in kolektivne blaznosti« (J. Oppenheimer). Pogled tišine kar najtemeljiteje razkriva, da slednja ni bila le v osrčju nihilistično-destruktivne indonezijske revolucionarne polpreteklosti, temveč da v prav tolikšni meri ostaja vtkana v njeno »demokratično« (sic!) družbeno-politično zdajšnjost. V tem oziru gre za drzen, v marsičem epohalen prispevek k razumevanju realnosti indonezijskega zadnjega pol stoletja, ki pa je povrhu vsega zabeljen z le redkokdaj videno estetsko virtuoznostjo in zares fascinantnim čutom za – pomenljive, simbolično učinkujoče – detajle. B. C.

VIŠJA SILA (FORCE MAJEURE, rež. Ruben Östlund)

Višja sila izzivalno in subverzivno upodablja »družinske počitnice kot zvrst katastrofe« (Marcel Štefančič, jr.). Osrednji dogodek filma, Tomasov panično-sebičen odziv na bližajoči se snežni plaz, ki ga spremljamo v nemara najprepoznavnejšem in najzapomljivejšem prizoru leta, je idealen poligon za Östlundovo – osupljivim francoskim Alpam ter sterilnemu hotelskemu interjerju primerno – hladno in večplastno študijo človekove (zasužnjujoče?) vpetosti v naravno in družbeno realnost ter nespregledljivo ironično-satiričen, kot britev oster pretres človekovega samoobčutenja, »tradicionalnih« – patriarhalno podloženih – spolnih in družinskih vlog ter s temi povezanih pričakovanj, pritiskov, nelagodij in, vsaj potencialno, katastrofalnih posledic. B. C.

ZBOGOM JEZIKU (ADIEU AU LANGAGE, rež. Jean-Luc Godard)

Godard se v svojem najnovejšem filmu poslavlja od konvencionalnega jezika, v zameno ponuja univerzalen jezik podob, obenem pa nemalo referenc in citatov. Zahteva, da nehamo misliti, temveč le gledamo. Nasproti nam za vzgled postavi svojega psa, »bitje, ki ne more lagati« in ki ni »suženj svojega razuma«. V spomin se nam zasidrajo kričeče podobe makovih polj, nasičena rozasta barva neba, ki je komajda vidna za orošenimi deževnatimi šipami, goli par, ki se ljubi in prereka ter prenekateri drugi »amatersko« posneti, inteligentno poenostavljeni, vendar v celoti zgovorni in premišljeni čutni vtisi zunanjega sveta. Ravno zaradi teh posnetkov je film po eni strani toliko dostopnejši, po drugi strani pa nas ovije v misteriozno tančico domišljije, kar je pri vsem tem nazadnje še najlepše – možnost neštetih interpretacij. Režiser je bil tokrat slikar – in koliko boste odnesli od njegove umetnosti, je odvisno predvsem od vas samih. A. Š.

ZIMSKO SPANJE (KIŞ UYKUSU, rež. Nuri Bilge Ceylan)

Ceylanova umetniško dognana in miselno tehtna filmska »analitika« človeškosti in človečnosti, v kateri spremljamo nenavadno senzibilno razgrinjanje intersubjektivne dinamike med živopisno paleto večdimenzionalnežev. Hipnotičen preplet dogajalnega asketizma, veličastnih kapadoških pokrajin, domačne topline interjerjev, vrtoglavo izbrušenih dialogov, njihovega družbenokritičnega razsežja in zgledno pretanjene študije značajev. B. C.

[FILM: domače/tuje] KRATEK PREGLED FILMSKE SCENE V LETU 2014

- TRIDESETERICA POSEBNE OMEMBE VREDNIH (po abecednem vrstnem redu):
12 LET SUŽENJ (12 Years a Slave, rež. Steve McQueen), AMERIŠKE PREVARE (American Hustle, rež. David O. Russell), THE BABADOOK (rež. Jennifer Kent), BIRDMAN (Birdman, rež. Alejandro González Iñárritu), BURGUNDSKI VOJVODA (The Duke of Burgundy, rež. Peter Strickland), DREVO (rež. Sonja Prosenc), DVA DNEVA, ENA NOČ (Deux jours, une nuit, rež. Jean-Pierre Dardenne, Luc Dardenne), G. TURNER (Mr. Turner, rež. Mike Leigh), GOLOB JE SEDEL NA VEJI IN RAZMIŠLJAL O ŽIVLJENJU (En duva satt på en gren och funderade på tillvaron, rež. Roy Andersson), HOTEL (Hotell, rež. Lisa Langseth), JAUJA: RAJ NA ZEMLJI (Jauja, rež. Lisandro Alonso), LEDENI VLAK (Snowpiercer, rež. Joon-ho Bong), LEGO FILM (The Lego Movie, rež. Phil Lord, Christopher Miller), LEVIATAN (Leviafan, rež. Andrej Zvjagincev), LIFE ITSELF (rež. Steve James), LOCKE (LOCKE, rež. Steven Knight), MALI QUINQUIN (P'tit Quinquin, rež. Bruno Dumont), MAMICA (Mommy, rež. Xavier Dolan), MRAZ V JULIJU (Cold in July, rež. Jim Mickle), NEBRASKA (Nebraska, rež. Alexander Payne), NIGHTCRAWLER (rež. Dan Gilroy), OTOŽNO RAZDEJANJE (Blue Ruin, rež. Jeremy Saulnier), PLEME (Plemja, rež. Miroslav Slabošpicki), POTI K ZVEZDAM (Maps to the Stars, rež. David Cronenberg), SLEPA (Blind, rež. Eskil Vogt), SLIKA, KI JE NI (L'image manquante, rež. Rithy Panh), STARRED UP (rež. David Mackenzie), TEŽKO JE BITI BOG (Trudno bit bogom, rež. Aleksej German), UNDER THE SKIN (rež. Jonathan Glazer), VELIKI, ZLOBNI VOLKOVI (Mi mefahed mezeev hara, rež. Aharon Keshales, Navot Papushado).

- DOGODKI LETA:
MEDNARODNI FESTIVAL DOKUMENTARNEGA FILMA V AMSTERDAMU (Nizozemska), MEDNARODNI FILMSKI FESTIVAL V BENETKAH (Italija), MEDNARODNI FILMSKI FESTIVAL V BERLINU (Nemčija), FILMSKI FESTIVAL V CANNESU (Francija), MEDNARODNI FILMSKI FESTIVAL V HONG KONGU (Kitajska), FILMSKI FESTIVAL V NEW YORKU (ZDA), MEDNARODNI FILMSKI FESTIVAL V ROTTERDAMU (Nizozemska), FILMSKI FESTIVAL V SUNDANCU (ZDA), SXSW (ZDA), FILMSKI FESTIVAL V TELLURIDU (ZDA), FILMSKI FESTIVAL V TORONTU (Kanada), FILMSKI FESTIVAL V TRIBECI (ZDA).

Za komentar FESTIVALA SLOVENSKEGA FILMA, ki ga je napisala Maša Pelko, gl.: http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/09/filmtv-domace-komentar-17-festivala.html
Obsežneje smo pisali tudi o LJUBLJANSKEM MEDNARODNEM FILMSKEM FESTIVALU. Za kratkice o filmih, predvajanih v okviru festivala, ter končno Koridorjevo poročilo gl.: http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/search/label/LIFFE

Za letošnje filmske nagrade in najpogostejše nagrajence ter nagrajenke gl.: http://www.metacritic.com/feature/movie-awards-and-nominations-2014

- UMRLI SO:
RICHARD ATTENBOROUGH (http://www.imdb.com/name/nm0000277/)
JAMES GARNER (http://www.imdb.com/name/nm0001258/)
ROGER LLOYD-PACK (http://www.imdb.com/name/nm0516181/)
MIKE NICHOLS (http://www.imdb.com/name/nm0001566/)
LUISE RAINER (http://www.imdb.com/name/nm0707023/)
DAVID RYALL (http://www.imdb.com/name/nm0752379/)
PHILIP SEYMOUR HOFFMAN (http://www.imdb.com/name/nm0000450/)
SHIRLEY TEMPLE (http://www.imdb.com/name/nm0000073/)
ELI WALLACH (http://www.imdb.com/name/nm0908919/)
ROBIN WILLIAMS (http://www.imdb.com/name/nm0000245/)

(I)zbrala sva A. Š. in B. C.

[FILM/TV: tuje] Recenzija filma Tom na kmetiji (Tom a la ferme)

[FILM/TV: tuje] Recenzija filma Aimer, boire et chanter

[FILM/TV: tuje] Recenzija filma Nimfomanka - 2. del (Nymphomaniac: Vol. 2)

[FILM/TV: tuje] Recenzija filma Nimfomanka – 1. del (Nymphomaniac: Vol. I)