[FILM/TV: tuje] Recenzija filma G. TURNER (MR. TURNER)

Režija: Mike Leigh
Igralska zasedba: Timothy Spall, Paul Jesson, Dorothy Atkinson
Datum izida: 15. november 2014 (LIFFe), 1. januar 2015 (Kinodvor)

Tableaux vivants oziroma »žive slike« so bile modna muha, ki je doživela razcvet v 18. in 19. stoletju. Da bi izobrazili in razvedrili elitno publiko, so skupine igralcev med drugim upodabljale dela likovne umetnosti. Uprizoritev je bila zmeraj statična, poskus kopiranja dispozicij originala je bil namreč pomembnejši od pripovednega ozadja likovnih del. Koncept živih slik je kasneje našel svoj odsev tudi v filmski umetnosti, npr. pri Godardu (»Passion«, 1982), Greenawayu (»Nightwatching«, 2007) in Majewskemu (»The Mill and the Cross«, 2011), pri čemer sta slednja razbila statičnost in dovršenemu posnemanju mizanscene slik dodala kompleksne, delno na zgodovinskih dejstvih temelječe pripovedi.

Tudi Mike Leigh in njegov direktor fotografije Dick Pope sta v svoj aktualni film uspela verodostojno vnesti »žive slike«, na primer leta 1839 predstavljen motiv zadnje vožnje bojne ladje Temeraire. Leigh, stari mojster socialnih dram, nam v enem redkih primerkov vizualno razkošnih del v svojem opusu predstavi življenje in delo Josepha Mallorda Williama Turnerja (1775–1851), britanskega slikarja, ki se je proslavil s pogosto dramatičnimi slikami pokrajin, morja, nesreč in takratnih tehnoloških presežkov. Turnerjeve podobe prežema svetloba, ki bodisi kot šop preusmerja pozornost opazovalca v osrednji del dogajanja ali pa kot tančica dodaja svojevrstno mehkobo naslikanemu trenutku. Tovrstna neperformativna dela je zagotovo težje, a vendarle možno poustvariti, o čemer priča naslovni film. In če verjamemo izjavi, ki jo je v nekem intervjuju skromno podal Pope, sta imela z režiserjem enostavno srečo z vremenom.

Avtor teh vrstic se ni poglobil v Turnerjevo biografijo, zato prepušča razglabljanja o zgodovinski točnosti pripovedi umetnostnim zgodovinarjem. Bolj zanimivo je dejstvo, katero obdobje Turnerjevega življenja je Leigh izbral za portret. Režiser zrelih let, ki je bil za svoj odmeven prispevek k filmski umetnosti odlikovan s kraljevim redom, se je namreč odločil posneti film o slikarju zrelih let, ki so ga zaradi njegovih likovnih umetnin sprejeli v elitni krog članov Kraljeve akademije. O režiserjevem značaju ne moremo soditi, lahko pa prepoznamo niz že kar klišejskih potez vloge umetnika v družbi, ki jih je Leigh najbrž oblikoval tudi po svojih izkušnjah. Turner se namreč spopada s svojo obsedenostjo z umetnostjo oziroma potrebo po ustvarjanju, zamaknjenostjo kot posledico bivanja v lastnem sistemu vrednot, lastno eksistenco in delom kot statusnim simbolom, statusom žrtve prenapihnjenih intelektualnih interpretacij, konfliktom s stanovskimi kolegi in strahom pred tehnološkimi inovacijami, ki bi lahko pomenile degradacijo lastnega dela ali celotne umetnosti.
Pri G. Turnerju je Leigh ponovno združil moči s Timothyjem Spallom, ki je s tem zaigral že v petem režiserjevem filmu. Spall, ki je za naslovno vlogo prejel nagrado za najboljšega igralca na filmskem festivalu v Cannesu, v filmu odlično upodobi raznovrstna čustvena stanja godrnjajočega umetnika in je ob vizualni zasnovi – scenografiji, kostumografiji in predvsem fotografiji – glavni adut filma. Stranski liki, s katerimi Turner stopa v kontakt, so prikazani z večinoma močno poudarjenimi značajskimi lastnostmi, ki se manifestirajo tudi v njihovi mimiki, gestikulaciji ali telesnih predispozicijah. Čeprav film s svojima dvema urama in pol že preseže dolžino povprečnega celovečerca, dobimo ob nekaterih sekvencah občutek motnje notranjega ritma. Določeni liki oziroma dogodki bi si namreč zaslužili več prostora, a jim nagla montaža to onemogoči.

Toda pri filmih sta pomembna začetek in konec. Če nas Leigh in Pope na začetku prikujeta pred platno s potovanjem kamere od nizozemskih kmetic do Turnerja pred ozadjem sončnega zahoda, potem se Leigh tudi na koncu odkupi s skorajda filozofsko meditacijo o percepciji. Turner, slikarski manipulator svetlobe, tik pred smrtjo kakor v zahvalo za svoj talent zakriči, da je sonce bog in izdahne. Temu pa sledita dve kratki sekvenci z obema ključnima ženskama Turnerjevih zadnjih let, pri čemer jima sij sonca razkrije osebni zapuščini preminulega umetnika. Kot bi dejal Turnerjev sodobnik Thoreau: »Ni pomembno, kaj gledaš, temveč kaj vidiš.«

Ocena: 9/10

Miha Veingerl

[ODER: domače] Recenzija gledališke predstave: Roald Dahl - ODVRATNE RIME

Režiser: Vinko Möderndorfer
Lutkovno gledališče Ljubljana
Premiera: 26. 2. 2015

V Odvratnih rimah so otrokom že poznane pravljice – na primer Pepelka, Sneguljčica in sedem palčkov, Rdeča kapica – predstavljene na alternativen način, v sodobnih rimah in z manj pravljičnega efekta. Tukaj noben lik ni popoln, princi niso zgolj pogumni, hrabri, močni, plemeniti in kar je še pozitivnih lastnosti. Dahlove zgodbice v rimah je v slovenski jezik prepesnil Milan Dekleva, za potrebe predstave pa jih je dramatiziral režiser sam. Predstava je namenjena otrokom, starim šest in več let, ogledate pa si jo lahko na Šentjakobskem odru Lutkovnega gledališča Ljubljana

Režiser Vinko Möderndorfer je izbral štiri zgodbice, ki jih v skoraj uro trajajoči predstavi odigra šest igralcev. Začne se zelo obetavno – z minimalistično sceno in duhovitim kostumom volka nam Rok Kunaver in Ajda Toman uprizorita Rdečo kapico, ki je bistveno bolj premetena in sploh ne potrebuje lovca, da jo reši, ker se sama. Rdečo nit med posameznimi zgodbicami drži Jan Klobučar kot pripovedovalec. Sodeč po do tedaj spektakularni kostumografiji Alana Hranitelja sem pričakovala, da bo oblečen v kaj bolj zanimivega kot enobarvno majico in klobuk. Naslednjo spoznamo sramežljivo Pepelko, ki jo kot gostja odigra Lena Hribar. Neprestano beži pred svojim princem in je manj damska, njen vilinec (Rok Kunaver) je precej neroden, mogoče celo nekoliko preveč. Pa ne samo on, vsi liki so pretirano karikirani, saj je norčevanje iz pravljičnosti dovolj očitno že pri spremembi razpleta v vsaki posamezni pravljici. Alenka Tetičkovič je sicer izjemna v vsaki vlogi, ki jo odigra, enako prepričljiva je kot ošabna in ritasta zlobna polsestra, kot nejevoljna Jakčeva mati in kot domišljavi drugi pujsek s svojo trdnejšo hišico iz lesa.

V drugi polovici pa gre vse strmo navzdol. Predstavljeni sta še pravljici o Jakcu in magičnem fižolčku ter o Treh prašičkih – scena postane presvetleča in žal cenenega izgleda — prav tako kostumi, igra pa še bolj karikirana. Predstavi umanjka domišljije, z njo gledalec ne izve nič novega, bolje bi bilo, če bi prebral knjigo in obdržal še nekaj lastnega jaza pri predstavljanju dogajalnega prostora. Mogoče režiser v tekstu ni našel enakih dojemanj o parodiji, kot jih ima sam? Potenciranje pravljične osladnosti na najočitnejši možni način ni dovolj dobro za nastanek duhovite predstave, prej bi to uvrstila med podcenjevanje otrok. Scena je zelo podobna tisti iz ilustracij. Kako je sicer lucidni in minimalistični Branko Hojnik ustvaril scenografijo, ki izgleda kot bi si jo sposodili iz šolske pustne proslave? Vsaka predstavljena zgodba se celostno razlikuje od prejšnje oziroma naslednje. Otroci niso tako nezahtevna publika, kot so tretirani v tem primeru. Šolarčke zanima že kaj več kot roza oblekice in nasmeji jih tudi kaj kompleksnejšega kot spotikajoča se vila. Po pregledu sodelujočih pri predstavi sem ugotovila, da se odgovor na to morebiti skriva v manjku dramaturga. Tako ima vsak izmed ekipe svojo zadolžitev, nihče pa nima pregleda nad tem, kako ti izdelki funkcionirajo kot celota. Mogoče bi lahko tukaj vskočil režiser?

Nika Švab

[LITERATURA: domače] Poročilo z dogodka KDO ZDAJ TU LAŽE?: Slavoj Žižek, Alenka Zupančič, Mladen Dolar (Fabula 2015)

SNG Drama, veliki oder, 3. 3. 2015

Tri najbolj prodorna imena slovenske filozofije so do zadnjega kotička napolnila veliko dvorano Drame, ki je že od vsega začetka pulzirala kot v pričakovanju premiere gledališke predstave svetovnega formata. In točno takšno predstavo smo dobili. Aspekti laži in resnice v očeh Mladena Dolarja, Alenke Zupančič in Slavoja Žižka so se skozi večer elegantno spletali v intelektualno zmes z elementi humorja, aktualnosti, pa tudi narave laži v življenjskih situacijah.

Kljub začetnemu občutku, da bo večer potekal v preletih razmišljanj svetovnih filozofov o laži z majhnim dodatkom osebnega filozofskega vidika, se je hitro izkazalo, da je bil ta občutek lažen in da je bila teoretska uvertura nujna osnova za dojemanje toka misli in karseda boljše razumevanje povedanega. In čeprav je bilo na odru Drame ves čas govora o isti temi, so trije filozofi podali tri kontrastne vidike laži, ki so šli še dlje od teoretičnega premišljevanja o (vsaj na prvi pogled) črno-beli podobi resnice in laži, na koncu pa so dokazali, da niti osnovna, družbeno sprejeta črno-belost ni tako dvopolna, ampak ima kolosalne razsežnosti.

Najprej so besede Mladena Dolarja v nas sprožile razmišljanje o razlikovanju med lažjo in neresnico, približal nam je paradoks lažnivca, v naše glave pa je zasejal tudi mnoga vprašanja, kot je to, ali je mogoče govoriti samo resnico in tako lagati, ter obratno - izključno z laganjem govoriti resnico.

Če se je Mladen Dolar osredotočal na vprašanja o reprezentaciji laži in našem dojemanju, se je Alenka Zupančič podala bolj na področje družbenega pogleda na laž in se vprašala, kdaj je dopustno lagati, če je to sploh mogoče. Tako jo je misel peljala mimo Kanta, ki je zapisal, da laž ni nikoli odpustljiva, do Martina Luthra, ki pa je zagovarjal tezo, da je laž v imenu človekoljubja odpustljiva. Zupančičeva se je spustila še globlje v problematiko prav te človekoljubnosti in za primer podala preganjanje kadilcev.

Slavna ciničnost, podkrepljena s humorjem, parabolami in namigovanjem na spolnost, je pri Slavoju Žižku iz tematike laži izvabila močno aktualizirano razmišljanje o predstavljanju resnice in laži v sodobnih sistemih in religiji ter človeškim dojemanjem le-tega, na koncu pa se je Žižek obregnil še ob samo laž, predstavo o bogu oziroma njegovo naravo, ter vprašanje v trenutku, ko Kristus pred smrtjo zakliče v nebo: »O, Bog, zakaj si me zapustil?« Tu se je Žižek vprašal, ali Kristus laže ali bog zanika samega sebe, glede na to, da je po Bibliji bog poslal na zemljo svojega sina, ki je zemeljska podoba njega samega.

Razgibano razmišljanje o tem, kdo tu laže, je zaključilo prijeten večer v družbi tako imenovane Lacanovske trojke in moderatorke Jele Krečič, gledalci pa so odšli vsaksebi - razširjenih obzorij ter s polnimi glavami idej in novih aspektov dojemanja laži ali resnice.
Klemen Uršnik

[ODER: domače] Recenzija gledališke predstave: Njeboša Pop Tasić - Agatha

Režija: Dušan Mlakar
Premiera: 24.2.2015

V Agathi, miniaturi za dva igralca in en prenosnik, se za komorno predstavo dvoranica Duše Počkaj v Cankarjevem domu prelevi v boemsko raztreščeno dnevno sobo pisatelja Karla Jedermana, fiktivnega karakterja, ki gledališkim odrom ni neznan.
Če se je v ustvarjanju Nebojše Pop Tasića do sedaj večkrat pojavil kot fantomski šansonjer s štajerskim naglasom, se tokrat utelešuje v prepričljivem Gašperju Jarniju z vehementnostjo polnega, dodobra utečenega lika s svojim lastnim značajem. Preobremenjenega Jedermana v deliriju cenenih hlapov žganjice obišče predmet njegovega raziskovanja: nihče drug kot legendarna Agatha Christie, o kateri naj bi napisal biografsko igro. V dobri uri dialoga med dvema nasprotujočima si, pa vendar čudno nepričakovano podobnima karakterjema, smo tako večkrat priča preveč gostobesednemu in skorajda klišejskemu modrovanju o življenju, ljubezni, sovraštvu in smrti. Ob podrobnejšem poslušanju se nam zazdi, da je morda prav Christiejeva avtorica večine replik, ki so izrečene med protagonistoma – na trenutke je slog govora kot posnetek glasov Hercula Poirota ali Miss Marple. Tudi lik Agathe govori skozi druge – v večeru se predstavi približno petkrat, vsakič z drugim imenom: Celia, Ariadne, Teresa, Blanche, Mary. Kdo je torej ta izmuzljiva, eterična ženska, ki se tako vztrajno umika skoz vrstice svojih kriminalk, ki trpi za selektivno amnezijo, ki izgine in se pred neprijetnimi dejstvi skrije v toplice? Drobcena, v črno oblečena postava Barbare Vidovič zdaj ihti, zdaj rohni, zdaj z elegantno angleško zbranostjo pije čaj. Je mogoče, da se je tudi v krhko pisateljico naselil morilski duh in je njeno pravo življenje pravzaprav njena največja detektivska umetnina? Ne vemo, kdo je, in verjetno ne bomo nikdar vedeli, kdo je v resnici bila Agatha. Lahko pa ji, kot modruje Jederman ob začetku predstave, oprostimo, saj je v vsej svoji človeškosti lahko le popolnoma nedolžna.

Ajda Bračič

[ODER: domače] Recenzija gledališke predstave: Draga Potočnjak - Vsi junaki zbrani

Režija: Branko Potočan
Premiera: 21. 2. 2015, Slovensko mladinsko gledališče

Nobenega dvoma ni o tem, da otroške publike ne gre podcenjevati, saj otroci jasno in glasno povedo, ko jim kaj ni po godu − niso še namreč izučeni v zvijačnem ovinkarjenju in sprenevedanju kulturno prefinjenih odraslih. Ustvarjalci predstave Vsi junaki zbrani se niso ustrašili izziva in v svet novodobne mladine, svet, ki mu vladajo pametni telefoni, vsak dan nova socialna omrežja in hitro razvijajoče se računalniške igrice, poskušali vpeljati bajeslovne pravljične junake iz slovenskega ljudskega slovstva.

Draga Potočnjak, avtorica teksta, je v gledališkem listu izpostavila, da se ji zdi bistveno, da bi otroci skozi predstavo začutili zgodovino slovenskega prostora in njegovo ljudsko izročilo, bajeslovje, mitologijo. Da pa arhaični prizvok ne bi prevladal, sta z minimalistično zastavljeno scenografijo poskrbela režiser Branko Potočan in scenograf Sandi Mikuž. Na odru je en sam opazen rekvizit, ki spominja na nekakšno ogromno igralo, na katerem otroci preživljajo proste ure na igrišču in drug drugega izzivajo v »poglej, kaj zmorem, ti tega ne zmoreš« maniri.

Zgodba je preprosta – dve ekipi z iste šole tekmujeta na vseslovenskem kvizu v poznavanju slovenskih pravljic in bajeslovnih junakov ter fizičnih spretnostih. Dramske like so poskušali zastaviti karseda življenjsko, četudi v večini primerov ostajajo na ravni tipizacije (pridna deklica, razvajenka, športnik ...). Pozitivno izstopa lik dečka Franceta (prepričljivo ga je upodobil Blaž Šef), ki zaradi svoje izredne načitanosti predstavlja glavni adut svoje ekipe na kvizu. Značajsko deluje veliko bolj zrelo od ostalih likov, kar je morda povezano z neprivilegiranim družinskim okoljem, vendar je njegov smisel za humor kljub vsem težavam neusahljiv.

Kot se znotraj predstave pravljično preliva z realnim, tako imajo tudi dramski liki vsak svojo pravljično osebnost, v katero se po potrebi prelevijo. Tovrstne »levitve« odraža tudi jezikovna podoba predstave; lektorica Mateja Dermelj je mojstrsko povezala dva povsem nasprotna pola – aktualno slengovsko govorico mladih in arhaizme slovenskega bajeslovja.

Z uvedbo aktualne socialne problematike (na primer Francetova mati samohranilka je ravno izgubila službo) se ustvarjalci predstave niso bali poseči v domnevno brezskrben otroški svet in na tak način izpostavili realnost marsikaterega sovrstnika odrskih junakov. Družbenokritično pomenljiv je tudi sam konec – obe ekipi se družno upreta tržni logiki televizijske korporacije in dokažeta, da neustrašni junaki v današnjem svetu še vedno obstajajo. Ker brez srečnega konca pri pravljicah pač ne gre …

Irina Lešnik

[LITERATURA: tuje] Recenzija novele: SIMONE DE BEAUVOIR - NESPORAZUM V MOSKVI

Založba: Modrijan, zbirka Svila
Leto izdaje: 2014
Prevod: Maja Kraigher

Kdor je naveličan kvazi-intelektualnega diskurza o komunizmu in politični levici, bo v noveli Nesporazum v Moskvi prišel na svoj račun. De Beauvoirjeva ga namreč tako naravno vplete v življenje zrelega para, da lahko opazimo, kako neprisiljeno vstopa v njun vsakdanjik. Kot na mestu pojasni Jože Vogrinc v Mladini: »Zares komunist bi bil v tem tisočletju le član gibanja za odpravo kapitalizma v svetu. Takega gibanja zdaj ni. Dokler ga ni, pa tisti, ki se hvali, da je komunist, blefira. Ker pa se nasprotja svetovnega kapitalizma zaostrujejo, porajajo tudi gibanja za njegovo odpravo. Enačenje komunizma s totalitarizmom tega ne more preprečiti. Zato naj vas ne preseneti, če komunizem 21. stoletja zase sprva ne bo vedel, da je komunizem, in o tem ne bo hotel nič slišati.«

Glavna lika, nasprotno, ne blefirata, temveč se v zasebnosti svojih misli sprašujeta ne le o komunizmu, temveč tudi o tem, kako delovati v kapitalističnem svetu, v katerem nista nikoli našla svojega mesta. Kljub temu novela ni predstavitev stališč dveh Francozov, ki potujeta v Moskvo, temveč le posledica razmišljanja o minevanju, starosti ter dvoma o možnosti brezkompromisne povezave med posameznikoma.

André in Nicole, upokojena Parižana, sta si v cvetu mladosti ustvarila polno življenje, ki se razkriva skozi pripoved. Leta 1966 upokojena odpotujeta v Moskvo, kjer doživita nesporazum – sama s sabo –, kar posledično vodi v medsebojni konflikt. Kako se sprijazniti s staranjem, bledenjem seksualnosti in lepote, izgubo mladostne energije? Avtorica dvome prikaže skozi oči moškega in ženske, skozi dva miselna tokova, ki se ne izključujeta, temveč ju pestijo sorodne težave. O svojih političnih prepričanjih, po katerih sta živela in vestno delovala, nista več prepričana, prav tako ne o svojih življenjskih odločitvah ter o medsebojni navezanosti. Ali sta se kdaj zares ljubila?

Strah pred smrtjo, vprašanje ženske, svoboda – Simone de Beauvoir je avtorica, ki se je s svežim pogledom vestno lotevala najglobljih vprašanj človeštva. Intelektualka, aktivistka, filozofinja ter nenazadnje tudi pisateljica, ki je svoja politična in življenjska prepričanja v Nesporazumu v Moskvi uspela ujeti na nekaj desetih straneh, nam predstavi lik ženske (v grobem ga spoznamo tudi v Drugem spolu iz leta 1949), ki kljub odličnim nastavkom za bogato kariero zapusti samo sebe v smislu intelektualne rasti ter se posveti možu in družini – odloči se postati gospodinja ter ustrezati, česar se zaveda in kar očita sama sebi: »Zaradi njega je bila ženska, ki ni več vedela, kako porabiti čas, ki ga je še imela preživeti.«

Avtorica je iskrena, a to lastnost odvzame dialogu protagonistov ter jo skrije med njuna tiha razmišljanja. Živo začutimo stisko Nicole, ki jo vprašanje ženske pesti v veliko večji meri kot v mladosti, ter Andréjevo zaskrbljenost, na trenutke celo resignacijo, nad svojimi življenjskimi dosežki. Kljub temu da sta v enakovrednem položaju, pada na Nicole gostejša senca – medtem ko André večino časa na potovanju posveča svoji hčeri, ki prebiva v Rusiji, se Nicole utaplja v lastni destruktivni misli. V njo ob koncu ujame tudi partnerja, ki tik pred koncem na kopno vrže sidro ter reši konflikt, ki je bil bolj konflikt ednine kot dvojine.

Klara Zupančič

[FILM/TV: tuje] Recenzija filma V KLETI (IM KELLER)

Režija: Ulrich Seidl
Zamisel in koncept: Ulrich Seidl, Veronika Franz
Datum izida: 12. november 2014 (LIFFe), 23. februar 2015 (Kinodvor)

Ulrich Seidl se po trilogiji Paradiž (Ljubezen, Vera, Upanje) vrača z dokumentarnim vpogledom v raznotera hrepenenja in obsesije, kot jih zrcalijo bolj ali manj kuriozne prostočasne kletne dejavnosti Avstrijcev. Če so kleti, še posebej v kombinaciji z Avstrijo, v kolektivno zavest vsidrane predvsem kot prizorišča »skritega zločina, zlorabe in posilstva«, pa se zdi, da Seidla zanimajo v manj zloveščem, a zato nekoliko bolj vseprisotnem smislu, namreč preprosto kot »kraj[i] prostega časa in zasebnosti« ter, zakaj pa ne, »prostor[i] nezavednega«. V najmilejših in najprikupnejših prizorih tako denimo spremljamo kletno igranje tube, prepevanje opernih arij in kramljanje o muslimanih ter njihovem domnevnem nazadnjaštvu, v najbizarnejših, ki so kajpada tudi najdaljši in najpogostejši, mazohistično predajanje tepežu, prostovoljno – med drugim seksualno in celo »straniščno« – suženjstvo ter brezsramno pripovedovanje o daljnosežnosti semenskega izliva, ki je bojda osupnila že prenekatero prostitutko. Film se pri tem karseda spretno izogne čerem moraliziranja in patologiziranja – portretirance izrisuje takšne, kakršni so, distancirano in hladno, a nikdar cinično in obsojajoče, še več, izrisuje jih v odsotnosti »vsevednega« naratorja, ki bi se prepustil zapeljivim sirenam samozadovoljnega špekuliranja o motivacijah in bi povrhu tega, bog ne daj, diktiral, kako naj se v razmerju do njih opredelimo.

Avstrijski enfant terrible zvečine variira na svoje stare teme, to pa znova počne na zavidljivo eleganten in prepoznavno formalno-estetsko domišljen, že kar filigranski način, tako da preko domala »nenaravno« dognanih interierjev, obilice tableaux vivants in tako rekoč perfektnih simetrij sugerira vtis precejšnje odsotnosti spontanosti in s tem prav posrečeno zamegljuje ločnico med popolno in zgolj nekolikšno insceniranostjo prizorov. Le pretirana heterogenost sicer mojstrsko sprepletenih »drobcev kletnega dogajanja« filmu ni ravno v prid. Kot da bi vsled Seidlove fasciniranosti nad vsem človeškim in manj človeškim izostalo zadosti rigorozno odbiranje in uravnoteževanje »materiala«. Temu navkljub gre za neznansko unikatno, vznemirljivo, mestoma presenetljivo zabavno in umetniško še kako relevantno vivisekcijo grotesknejših plasti duševnosti, nenazadnje pa tudi človeka kot zagonetnega bitja manka in lokusa raznovrstnih paradoksov ter ekscentričnosti, ki kulminira v ingenioznem, metaforično vrtoglavo nabitem zaključku.

Ocena: 8/10

Blaž Cotman