[ODER: domače] Recenzija lutkovne predstave LUČKA, GRAH IN PERO

Režija: Katja Povše
Premiera: 11. 3. 2015, Lutkovno gledališče Ljubljana

V ljubljanskem Lutkovnem gledališču je bila 11. 3. 2015 premierno uprizorjena lutkovna zazibanka za najmlajše z naslovom Lučka, grah in pero, ki jo je Katja Povše priredila in režirala po motivih Andersenove pravljice Kraljična na zrnu graha. Zgodba je zelo podobna – princ potuje po svetu, pluje po morjih in sanjskih svetovih, da bi našel svojo bodočo ženo, kraljično, ki je dovolj občutljiva, da jo bo motilo zrnce graha pod žimnico. Lutke princa oziroma kraljeviča, kraljične in kandidatk za kraljično animirajo Maja Kunšič, Miha Arh in kot gostja harfistka Zvezdana Novaković.

Animatorji v predstavi izgovarjajo zloge in pomrmravajo uspavanko. ‘Inc, inc, inc.’ Besedila ni. Pozvanjajo z zvončki, igrajo na harfo in si podajajo grahek. Scena je sestavljena iz majhnega okroglega podesta z jamborom na sredini, med publiko pa visijo na različno dolge nitke obešene krogle. Sodeč po uspavalni vlogi predstave bi naj to otroke asociiralo na igračke, ki jih imajo nad posteljo, čeprav bi prav tako lahko to bili lovilci sanj ali solarni sistem. Oblečeni so v pajace z dodanimi okraski iz različnih barv, ki so neenakomerno razporejene po pajacu. Seveda imajo variacijo tega tudi na glavi v obliki kape (s peresom) ali perjanice. Verjetno kostumi in scena nimajo sporočila in z njimi bolj želijo obdržati koncentracijo otrok, ki jih velike, pisane stvari pritegnejo. Lutke so bile res čudovite; nekaj so jih izdelali celo med samo predstavo, kar se mi je zdela domiselna poteza, saj medtem ko kraljevič okoli sveta išče princeso, naleti tudi na ‘drugačne’ princese, pa tudi lutkovna umetnost je predstavljena manj tradicionalno. S tega vidika se mi je zdela predstava tudi vzgojna. Ciljna publika predstave so otroci starejši od enega (!) leta. Kot je zapisala Katja Povše v gledališko zgibanko: ‘Uspavanke nežno zarišejo črto med budnostjo in spancem. S ponavljajočo se melodijo in preprostim zvenom zlogov in besed, otroke zazibljejo v neznani svet sanj.’ Sklepam, da je namen predstave enak kot namen uspavanke. Torej umiriti otroka in ga pripraviti do spanca. Kje pa je tukaj vloga kulture, gledališča? Zakaj pa delajo predstave za otroke, če se predpostavlja, da so premajhni, da bi dojeli sporočilo predstave in se jih zato zamoti z barvami, glasbo in lučkami, zgodba pa je precej
postavljena na stranski tir? Predstava v LGL ponovno ni imela dramaturga, kar je opazno v predstavi. Res upam, da se bo ta trend kmalu končal.

Predstava sicer predvsem s sceno pritegne pozornost otrok in ima zelo usapavalni učinek, tako da so ustvarjalci dosegli svoj namen. Toda še vedno se mi enoletni otroci ne zdijo primerna publika za kulturni dogodek, že zgolj dejstvo, da je predstava skrčena na 35 minut, priča o predpostavki, da malčki niso sposobni daljše koncentracije. Zelo poenostavljeno zgodbo tako spremlja cel kup elementov od zvočnih preko minimalne lučne podobe predstave do živobarvnih kostumov. Ti elementi se izmenjujejo in vsak izmed njih naj bi za določen čas pridobil pozornost malčka in ga za nekaj časa zamotil.

Predstava vsekakor ima momente, ki so zelo prepričljivi, veliko pa je tudi takih, ki služijo zgolj ‘primernosti za najmlajše’, da se kdo slučajno ne bi dolgočasil. Če bi mogoče bila to predstava za otroke, stare vsaj dve leti, bi lahko bila bistveno boljša, poučna in zanimiva zanje, vsekakor pa bi v njih tudi pustila močnejši vtis.


Nika Švab

[ODER: domače] Recenzija gledališke predstave: Roald Dahl - ODVRATNE RIME

Režiser: Vinko Möderndorfer
Lutkovno gledališče Ljubljana
Premiera: 26. 2. 2015

V Odvratnih rimah so otrokom že poznane pravljice – na primer Pepelka, Sneguljčica in sedem palčkov, Rdeča kapica – predstavljene na alternativen način, v sodobnih rimah in z manj pravljičnega efekta. Tukaj noben lik ni popoln, princi niso zgolj pogumni, hrabri, močni, plemeniti in kar je še pozitivnih lastnosti. Dahlove zgodbice v rimah je v slovenski jezik prepesnil Milan Dekleva, za potrebe predstave pa jih je dramatiziral režiser sam. Predstava je namenjena otrokom, starim šest in več let, ogledate pa si jo lahko na Šentjakobskem odru Lutkovnega gledališča Ljubljana

Režiser Vinko Möderndorfer je izbral štiri zgodbice, ki jih v skoraj uro trajajoči predstavi odigra šest igralcev. Začne se zelo obetavno – z minimalistično sceno in duhovitim kostumom volka nam Rok Kunaver in Ajda Toman uprizorita Rdečo kapico, ki je bistveno bolj premetena in sploh ne potrebuje lovca, da jo reši, ker se sama. Rdečo nit med posameznimi zgodbicami drži Jan Klobučar kot pripovedovalec. Sodeč po do tedaj spektakularni kostumografiji Alana Hranitelja sem pričakovala, da bo oblečen v kaj bolj zanimivega kot enobarvno majico in klobuk. Naslednjo spoznamo sramežljivo Pepelko, ki jo kot gostja odigra Lena Hribar. Neprestano beži pred svojim princem in je manj damska, njen vilinec (Rok Kunaver) je precej neroden, mogoče celo nekoliko preveč. Pa ne samo on, vsi liki so pretirano karikirani, saj je norčevanje iz pravljičnosti dovolj očitno že pri spremembi razpleta v vsaki posamezni pravljici. Alenka Tetičkovič je sicer izjemna v vsaki vlogi, ki jo odigra, enako prepričljiva je kot ošabna in ritasta zlobna polsestra, kot nejevoljna Jakčeva mati in kot domišljavi drugi pujsek s svojo trdnejšo hišico iz lesa.

V drugi polovici pa gre vse strmo navzdol. Predstavljeni sta še pravljici o Jakcu in magičnem fižolčku ter o Treh prašičkih – scena postane presvetleča in žal cenenega izgleda — prav tako kostumi, igra pa še bolj karikirana. Predstavi umanjka domišljije, z njo gledalec ne izve nič novega, bolje bi bilo, če bi prebral knjigo in obdržal še nekaj lastnega jaza pri predstavljanju dogajalnega prostora. Mogoče režiser v tekstu ni našel enakih dojemanj o parodiji, kot jih ima sam? Potenciranje pravljične osladnosti na najočitnejši možni način ni dovolj dobro za nastanek duhovite predstave, prej bi to uvrstila med podcenjevanje otrok. Scena je zelo podobna tisti iz ilustracij. Kako je sicer lucidni in minimalistični Branko Hojnik ustvaril scenografijo, ki izgleda kot bi si jo sposodili iz šolske pustne proslave? Vsaka predstavljena zgodba se celostno razlikuje od prejšnje oziroma naslednje. Otroci niso tako nezahtevna publika, kot so tretirani v tem primeru. Šolarčke zanima že kaj več kot roza oblekice in nasmeji jih tudi kaj kompleksnejšega kot spotikajoča se vila. Po pregledu sodelujočih pri predstavi sem ugotovila, da se odgovor na to morebiti skriva v manjku dramaturga. Tako ima vsak izmed ekipe svojo zadolžitev, nihče pa nima pregleda nad tem, kako ti izdelki funkcionirajo kot celota. Mogoče bi lahko tukaj vskočil režiser?

Nika Švab