[LITERATURA: domače] Poročilo z dogodka RESNICA ALI IZZIV? KNJIŽEVNOST MED LAŽJO, RESNICO IN ŽIVLJENJEM: Vesna Milek, Zdravko Duša, Manca G. Renko (Fabula 2015)

Trubarjeva hiša literature, 6. 3. 2015

V skladu s fokusom letošnje Fabule, »Moč lažnega«, je v Trubarjevi hiši literature v petek popoldne potekal pogovor z Zdravkom Dušo in Vesno Milek, ki ga je vodila Manca G. Renko. Temo pogovora je predstavljala laž oziroma resnica v literaturi, pri čemer je beseda tekla tako o procesu prelivanja resničnosti v književnost kot o vplivu (ne)resnic iz knjig na življenje.

Najprej sta gosta spregovorila o resničnosti v delih, ki se jih smatra za (avto)biografska, pri čemer sta izhajala iz izjave Janice Galloway, prav tako gostje Fabule 2015, ki je dejala, da je v literaturi vsak stavek lažen. Zdravko Duša je ta paradoks preprosto obrazložil z dejstvom, da to, kar je v literaturi, ni ne resnično ne lažno, pač pa je fikcija. V zvezi s tem je spomnil na primer, ko je sporni lik Petarde iz romana Modri E Matjaža Pikala povzročil, da je moral avtor plačati denarno kazen, ki pa je bila kasneje prav zaradi kršitve svobode umetniškega izražanja spoznana za neutemeljeno.

Vesna Milek je vprašanje resničnosti avtobiografskih elementov zatem osvetlila iz osebne izkušnje pisanja romana Kalipso. Pri tem je izpostavila, da gre pri pisanju vendarle vedno za proces, ki izhodiščnemu avtoportretu dodaja nove dimenzije. Dodala je še to, da sama razume fikcijo kot eno od oblik laži, s katerimi se lahko dokopljemo globlje do resnice. Tudi pisanje biografije Borisa Cavazze je opisala kot proces iskanja resnice, pri čemer je svojo vlogo omejila na vlogo spovednice in pa cenzorke.

Nato je pogovor prešel na bolj osebne teme, saj sta gosta spregovorila o tem, katere knjige so tiste, ki so jima s svojo resnico spremenile pogled na stvari. Zdravko Duša je posebej izpostavil Vonnegutovo Mačjo zibko, v kateri je po njegovih besedah končno nekdo uspel povedati stvari tako, kot so. Vesna Milek pa je naštela več avtorjev, ki so imeli nanjo podoben učinek, a je ta pri večini kasneje minil. Oba pa sta izpostavila Dostojevskega kot tistega pisatelja, ki se ga bere tako zares, da človek od tega lahko dobi vročino.

Proti koncu večera so se udeleženci razgovorili tudi o reklamnih sloganih. Na vprašanje o tem, kaj naredi slogan dober ali celo zgodovinski – resnica ali laž – , je Zdravko Duša zatrdil, da šteje samo to, kako dobro se zadeva sliši. Slednjega ne bi mogli trditi za novinarski poklic, o nezavidljivi situaciji katerega je potožila Vesna Milek. Nekoliko pesimističnemu zasuku teme pogovora je sledilo vprašanje iz publike o tem, kaj dandanes sploh še povezuje generacije. Poleg odgovorov, da so to dolgovi, obvezne laži in boj proti vsem, je voditeljica pogovor zaključila z neizogibno klišejsko mislijo, da generacije vendarle povezuje tudi – umetnost.

Katarina Kogej

[LITERATURA: domače] Poročilo z dogodka SLOVENCI IN LAŽ: Vesna Vuk Godina in Marcel Štefančič jr. (Fabula 2015)

Knjigarna Konzorcij, 4. 3. 2015

OD LAŽI K IDEOLOGIJI, FEMINIZMU, SEKSU IN DENARJU

Čeprav je festival Fabula, katerega fokus je bil letos moč lažnega, namenjen predvsem literaturi in knjigam, se v sredo, 4. marca 2015, v knjigarni Konzorcij ni govorilo o knjigah. Oziroma ne, lažem. Omenjalo se je eno »literarno delo«, in sicer svetovno uspešnico 50 odtenkov sive.

Marcel Štefančič jr., filmski kritik in novinar, ter antropologinja Vesna Vuk Godina sta pogovor spletala v maniri vsakdanjega klepeta ob kavi, poslušala pa ju je komaj preštevna množica ljudi. Marcel Štefančič je že na samem začetku izrazil hvalnico láži in poslušalce izzval, naj si zamislimo, kako bi bilo, če bi vsi ves čas govorili resnico. Svet bi bil katastrofalen, vzorec te katastrofe pa lahko dandanes pravzaprav vidimo v virtualnem svetu, kjer se anonimni ljudje obkladajo s tem, kar si zares mislijo, kar kmalu preide v žaljenje. K hvalnici je dodal tudi dejstvo, da je laganje kreativno, saj ljudje skozi laž ustvarjamo nekaj izmišljenega.
Debaterja sta prav kmalu presedlala na govor o laži na področju ideologije, feminizma, seksa in denarja - torej na teme, ki so si nevarno blizu.

Oba sta se strinjala, da je ena največjih laži postsocialističnega časa ta, da tranzicija ne pomeni poti v kapitalizem, in da kapitalizem ni ideologija. Po mnenju Godine je polje ideologije vedno laž. Poleg tega je čas, v katerem živimo, do resnice prijaznejši kot čas socializma, saj lahko vsi govorimo, kar želimo - vendar prav zaradi tega lažemo. V socializmu nismo mogli govoriti resnice in ker jo zdaj lahko, ker nam je dovoljena, celo zaželena, se je ogibamo in lažemo. Poleg tega je značilnost našega sveta neka očitna pluralnost resnic in tudi v pojmovanju resnice postajamo izredno individualni, kar se očitno kaže skozi svet digitalizacije – že skoraj vsakdo ima svojo spletno stran, blog ali kolumno in vsak človek verjame le samemu sebi.

Seks in denar sta področji, kjer lažemo vsi, je povedal Štefančič. Prav tu je izpostavil trenutno največjo laž, ki nam jo ponuja medijski svet – dejstvo, da je roman 50 odtenkov sive ženski roman (in zdaj ženski film). 50 odtenkov sive po njegovih besedah ni ženski roman/film, temveč izključno moški. V rdeči mučilni sobi med glavnima akterjema poteka sicer konsenzualni seks, v katerem pa je ženska očitno podrejena moškemu. Problem nastopi, ko stopita iz te sobe, ona pa mu je še vedno podrejena (na tem mestu izključno citiram Marcela, sama nisem prebrala romana in si nisem ogledala filma).

Ob tem je Godina izrazila domnevo, da današnji feminizem dela veliko napako, ko ponavlja sto let stare ideje Simone de Beauvoir, ki so žensko sicer rešile marsičesa in v družbo prinesle izjemno pomembne spremembe, današnji ženski pa ne ustrezajo več. Ugotovila je, da so sodobne ženske spoznale, da so že osvobojene do te mere, da so lahko spet malo podrejene, torej zavračajo vse, kar je zanje storil feminizem (da ne govorim o tem, da je feminizem postal modna muha) Po njenih besedah moramo torej feminizem premisliti na novo. K temu je dodala tudi, da so feministke storile napako, ko so ženske možgane usmerile v moško mednožje.

Godina je ob vprašanju feminizma povedala tudi, da je v parlamentu lepo število njenih bivših študentk, ki so dobile šestico iz usmiljenja, zdaj pa ji pišejo zakone, tam pa so izključno samo zaradi zahtevanega odstotka ženske populacije v parlamentu. Izrazila je mnenje, da bi sama v parlamentu dosti raje videla več pametnih moških, pa čeprav zato manj žensk.

Od feminizma smo se nato premaknili na vprašanje pravic homoseksualcev oziroma levice (navsezadnje so te stvari med seboj izjemno povezane), in ob tem je Godina glasno poudarila dejstvo, da se levica že nekaj desetletij ukvarja z nepomembnimi vprašanji, kot so: kdo lahko seksa, kdo se lahko poroči, kdo ima pravico do otroka; ignorira pa, da je v naši državi postalo povsem normalno, da mora neka družina preživeti s petimi evri na dan (v vednost: to je 1825 evrov na leto). Čeprav se Štefančič ni povsem strinjal z njo (težave, povezane z istospolno usmerjenimi, naj bi po njegovem mnenju v parlamentu rešili v dveh tednih), je tudi sam priznal, da pri boju za pravice homoseksualcev pravzaprav ne gre zares za to. In če dobro premislimo, se o tem večinoma prepirajo samo heteroseksualci, glas marginalne manjšine pa je dostikrat utišan.

Pogovor o laži se je nadaljeval v smeri Islamske države in Severne Koreje. Govorca sta ugotavljala, da je namen stanja, ki ga prikazujejo mediji, uspešno strašiti zahodnjake in nas prepričati, da je življenje v naši državi dosti boljše kot drugod. S Severno Korejo nas na primer kar uspešno branijo pred komunizmom v smislu: »A komunizem bi radi? Pojdite v Severno Korejo!« In tudi s tem nam lažejo, kajti prikrivajo dejansko stanje slovenske države, ki bi bila po besedah Štefančiča brez socialnih transferjev Bangladeš.

Po skoraj uri in pol dolgem pogovoru (množica v Konzorciju se je medtem nekoliko razkropila) je Godina zaključila, da sta tako slovenska laž kot morala situacijski. Laž, če koristi preživetju, ni laž, temveč polresnica. Če tvoj brat naredi nekaj, kar ni prav, naj mu bo, če to stori nekdo iz sosednje vasi, pa je to povsem druga zgodba.

Katarina Gomboc

[LITERATURA: domače] Poročilo z dogodka KDO ZDAJ TU LAŽE?: Slavoj Žižek, Alenka Zupančič, Mladen Dolar (Fabula 2015)

SNG Drama, veliki oder, 3. 3. 2015

Tri najbolj prodorna imena slovenske filozofije so do zadnjega kotička napolnila veliko dvorano Drame, ki je že od vsega začetka pulzirala kot v pričakovanju premiere gledališke predstave svetovnega formata. In točno takšno predstavo smo dobili. Aspekti laži in resnice v očeh Mladena Dolarja, Alenke Zupančič in Slavoja Žižka so se skozi večer elegantno spletali v intelektualno zmes z elementi humorja, aktualnosti, pa tudi narave laži v življenjskih situacijah.

Kljub začetnemu občutku, da bo večer potekal v preletih razmišljanj svetovnih filozofov o laži z majhnim dodatkom osebnega filozofskega vidika, se je hitro izkazalo, da je bil ta občutek lažen in da je bila teoretska uvertura nujna osnova za dojemanje toka misli in karseda boljše razumevanje povedanega. In čeprav je bilo na odru Drame ves čas govora o isti temi, so trije filozofi podali tri kontrastne vidike laži, ki so šli še dlje od teoretičnega premišljevanja o (vsaj na prvi pogled) črno-beli podobi resnice in laži, na koncu pa so dokazali, da niti osnovna, družbeno sprejeta črno-belost ni tako dvopolna, ampak ima kolosalne razsežnosti.

Najprej so besede Mladena Dolarja v nas sprožile razmišljanje o razlikovanju med lažjo in neresnico, približal nam je paradoks lažnivca, v naše glave pa je zasejal tudi mnoga vprašanja, kot je to, ali je mogoče govoriti samo resnico in tako lagati, ter obratno - izključno z laganjem govoriti resnico.

Če se je Mladen Dolar osredotočal na vprašanja o reprezentaciji laži in našem dojemanju, se je Alenka Zupančič podala bolj na področje družbenega pogleda na laž in se vprašala, kdaj je dopustno lagati, če je to sploh mogoče. Tako jo je misel peljala mimo Kanta, ki je zapisal, da laž ni nikoli odpustljiva, do Martina Luthra, ki pa je zagovarjal tezo, da je laž v imenu človekoljubja odpustljiva. Zupančičeva se je spustila še globlje v problematiko prav te človekoljubnosti in za primer podala preganjanje kadilcev.

Slavna ciničnost, podkrepljena s humorjem, parabolami in namigovanjem na spolnost, je pri Slavoju Žižku iz tematike laži izvabila močno aktualizirano razmišljanje o predstavljanju resnice in laži v sodobnih sistemih in religiji ter človeškim dojemanjem le-tega, na koncu pa se je Žižek obregnil še ob samo laž, predstavo o bogu oziroma njegovo naravo, ter vprašanje v trenutku, ko Kristus pred smrtjo zakliče v nebo: »O, Bog, zakaj si me zapustil?« Tu se je Žižek vprašal, ali Kristus laže ali bog zanika samega sebe, glede na to, da je po Bibliji bog poslal na zemljo svojega sina, ki je zemeljska podoba njega samega.

Razgibano razmišljanje o tem, kdo tu laže, je zaključilo prijeten večer v družbi tako imenovane Lacanovske trojke in moderatorke Jele Krečič, gledalci pa so odšli vsaksebi - razširjenih obzorij ter s polnimi glavami idej in novih aspektov dojemanja laži ali resnice.
Klemen Uršnik

[LITERATURA: domače] Poročilo s slavnostne otvoritve festivala Fabula 2015

Literarni večer z Janice Galloway
Cankarjev dom, Klub CD, 28. 2. 2015

Na prijeten večer zadnjega februarskega dne v letu 2015 se je s slavnostno otvoritvijo v prostorih Kluba CD uradno pričel dvanajsti festival Fabula - Literature sveta. Priznati moram, da sem se ob predhodnem pregledovanju programa festivala malce zamislil ob oznaki slavnostna otvoritev, po krajših formalnih uvodnih govorih oseb, ki so festival organizacijsko omogočile, pa sem ugotovil, da je bilo to poimenovanje kar na mestu. Pozorno pogoščeni obiskovalci smo preostanek večera preživeli v družbi pianista Mihe Haasa ter Dražena Dragojevića, ki je vodil pogovor s prvo tujo gostjo Fabule in eno izmed osrednjih ikon sodobne škotske literature, Janice Galloway.
Čeprav je bil večji delež vprašanj za Janice vezan na njen v slovenščino sveže prevedeni roman z naslovom Clara, se na tem mestu nanj ne bomo preveč ozirali, a zgolj zaradi tega, ker boste lahko v bližnji prihodnosti na straneh Koridorja brali recenzijo, posvečeno le temu delu.
Izpostavil bi raje nekaj bistvenih tem, v katere se je avtorica poglobila ob zastavljenih vprašanjih: položaj žensk v sodobni družbi, odraščanje v družini delavskega razreda in vprašanje o sami škotski etničnosti. To so (po večini) tudi izvorni vrelci njene pisateljske inspiracije, ki jo simpatična Škotinja, zelo energična kljub dejstvu, da že vstopa v šestdeseto leto starosti, pooseblja v celoti. Manjši očitek gre le njeni izjavi, da naj bi bila Slovenija za razliko od Škotske samozavestnejša in samostojneša država, s čimer se pač ne moremo strinjati. A vendarle nas je s tem po mojem mnenju opomnila, da imamo s Škoti morda celo več skupnega, kot bi si mislili. Za nadaljnje raziskovanje tega vprašanja pa so dela Janice Galloway najbrž ena izmed prvih, po katerih bi morali poseči.

Domen Babič