[ODER: domače] Recenzija gledališke predstave: Draga Potočnjak - Vsi junaki zbrani

Režija: Branko Potočan
Premiera: 21. 2. 2015, Slovensko mladinsko gledališče

Nobenega dvoma ni o tem, da otroške publike ne gre podcenjevati, saj otroci jasno in glasno povedo, ko jim kaj ni po godu − niso še namreč izučeni v zvijačnem ovinkarjenju in sprenevedanju kulturno prefinjenih odraslih. Ustvarjalci predstave Vsi junaki zbrani se niso ustrašili izziva in v svet novodobne mladine, svet, ki mu vladajo pametni telefoni, vsak dan nova socialna omrežja in hitro razvijajoče se računalniške igrice, poskušali vpeljati bajeslovne pravljične junake iz slovenskega ljudskega slovstva.

Draga Potočnjak, avtorica teksta, je v gledališkem listu izpostavila, da se ji zdi bistveno, da bi otroci skozi predstavo začutili zgodovino slovenskega prostora in njegovo ljudsko izročilo, bajeslovje, mitologijo. Da pa arhaični prizvok ne bi prevladal, sta z minimalistično zastavljeno scenografijo poskrbela režiser Branko Potočan in scenograf Sandi Mikuž. Na odru je en sam opazen rekvizit, ki spominja na nekakšno ogromno igralo, na katerem otroci preživljajo proste ure na igrišču in drug drugega izzivajo v »poglej, kaj zmorem, ti tega ne zmoreš« maniri.

Zgodba je preprosta – dve ekipi z iste šole tekmujeta na vseslovenskem kvizu v poznavanju slovenskih pravljic in bajeslovnih junakov ter fizičnih spretnostih. Dramske like so poskušali zastaviti karseda življenjsko, četudi v večini primerov ostajajo na ravni tipizacije (pridna deklica, razvajenka, športnik ...). Pozitivno izstopa lik dečka Franceta (prepričljivo ga je upodobil Blaž Šef), ki zaradi svoje izredne načitanosti predstavlja glavni adut svoje ekipe na kvizu. Značajsko deluje veliko bolj zrelo od ostalih likov, kar je morda povezano z neprivilegiranim družinskim okoljem, vendar je njegov smisel za humor kljub vsem težavam neusahljiv.

Kot se znotraj predstave pravljično preliva z realnim, tako imajo tudi dramski liki vsak svojo pravljično osebnost, v katero se po potrebi prelevijo. Tovrstne »levitve« odraža tudi jezikovna podoba predstave; lektorica Mateja Dermelj je mojstrsko povezala dva povsem nasprotna pola – aktualno slengovsko govorico mladih in arhaizme slovenskega bajeslovja.

Z uvedbo aktualne socialne problematike (na primer Francetova mati samohranilka je ravno izgubila službo) se ustvarjalci predstave niso bali poseči v domnevno brezskrben otroški svet in na tak način izpostavili realnost marsikaterega sovrstnika odrskih junakov. Družbenokritično pomenljiv je tudi sam konec – obe ekipi se družno upreta tržni logiki televizijske korporacije in dokažeta, da neustrašni junaki v današnjem svetu še vedno obstajajo. Ker brez srečnega konca pri pravljicah pač ne gre …

Irina Lešnik

[SCENSKE UMETNOSTI: domače] Recenzija gledališke predstave: Glengarry Glen Ross (David Mamet)

Režiser: Vito Taufer
Dramaturgija: Tomaž Toporišič
Premiera: 16. decembra 2014 v spodnji dvorani SMG

V enem stavku je Glengarry Glen Ross drama o moških v kapitalizmu. Je drama o njihovem vsakodnevnem pehanju za denarjem, ugledom in položajem v službi ter družbi, položajem, ki je tako izmuzljiv in krhek, da jim ohranjanje le-tega jemlje večino energije. Zgodba o vzpenjajočem se kapitalističnem sistemu, podobo katerega zlahka prenesemo v slovenski (kulturni) prostor; če je materialističen sistem v Ameriki današnjega časa že nekaj vsakdanjega, pri nas to šele postaja.

Zgodba je scensko postavljena v minimalističen pisarniški prostor, opremljen z obveznimi pritiklinami, kot sta avtomat za kuhanje kave in grelec za vodo, kar vzbuja občutek sterilnosti in birokratske okostenelosti. Avtor gledališke predloge, večkrat nagrajeni David Mamet, dogajanje odpre z dinamičnim dialogom, režiser Vito Taufer pa ob pomoči dramaturga Tomaža Toporišiča ohrani ta isti napet in energičen stil skozi celotno predstavo. Glavni so seveda moški, ki izhajajo iz izrazito osebnih pozicij in so si med seboj konkurenca, pravila pa so jasna – zmagovalec v prodaji nepremičnih dobi avto, ostali pa bodo odpuščeni. Izmed vseh s svojo igro najbolj izstopata Dario Varga, ki je v vlogi odslužene legende poslovnega sveta rahlo obupan in (na svoj žalosten način) predan prodajalec, ter Blaž Šef kot vzpenjajoči se prodajalec na vrhu svoje moči, ki ukrade pozornost z neverjetno karizmatičnostjo in zagnanostjo. Matija Vastl je prepričljiv v vlogi nadutega in pretencioznega nadzornika, Stane Tomazin pa se izkaže v upodobitvi nesamozavestnega in nervoznega prodajalca.

Preseneti tudi jezik, ki je skozi celo dramo (v odličnem prevodu Zdravka Duše iz leta 2001) grob, poln kletvic, psovk in zmerljivk, kar pripomore k avtentičnosti tekmovalnega vzdušja, piker in na trenutke satiričen humor pa razelektri ozračje. Kostumografija Barbare Stupica, ki jo sestavljajo bolj ali manj elegantne pisarniške obleke, in scenografija, ki jo na neki točki preplavi kopica papirja, še dodatno utrjujeta zaprto in naporno vzdušje, ki dramo prepričljivo stopnjuje do vrhunca. Le-ta ostaja v duhu predstave in kritike sistema, ki iz ljudi ustvarja stroje, oportuniste in pohlepneže. Aktualnejše od tega skoraj ne gre.

Veronika Šoster

[SCENSKE UMETNOSTI: domače] Glej, »Mladin'c«! Reportaža festivala Prelet: Slovensko mladinsko gledališče in Gledališče Glej

 

[SCENSKE UMETNOSTI: domače] Recenzija gledališke predstave Veter norosti

[SCENSKE UMETNOSTI / GLASBA / ...domače] Ekskluzivni intervju: Feliks S. Murr!

Z nami je – v našem prvem, ekskluzivnem intervjuju – legendarni, vedno-v-središču dogajanja: Feliks S. Murr! Projekt, ki ga je pripravljal v zadnjem času, je izjemno obsežen – zajema pesniško zbirko, album in gledališko-glasbeni performans (DANES, 9. MAJA, OB 17:00 IN 20:00, SLOVENSKO MLADINSKO GLEDALIŠČE, DVORANA STARA POŠTA, VSTOP PROST), vse troje pa je povezano v izvirno, svežo, presenetljivo celoto.

Kako govoriti s Feliksom? Kaj ga vprašati? Kako mimo obžalovanj, da pogovor z njim ne more trajati dlje? Morda več ur ali dni – kakor legendarni Frost vs. Nixon … A vendarle je tu – pogovor z eno osupljivejših oseb slovenske umetniške srenje!

KORIDOR: Feliks – od kod ideja za Rekviem v F-molu, ta nenavadno celovit projekt?

FELIKS: Ideje – to je jasno – vselej migetajo, brbotajo, vrvijo in se pno znotraj nezavednega. Ždijo, čakajo na možnost izraza, izpusta, preboja. A naj bom stvarnejši; Rekviem v F-molu je nastal iz osebne stiske, v kateri pa se je moj značaj le prekalil, se prerasel, se razvil.

KORIDOR: Torej je tvoj učitelj in navdih svet, ki te obdaja?

FELIKS: Natanko tako! Mimo sveta ne morem živeti, mimo sveta me ni. Umetnik se kali v svetu in svet se kali v umetniku. Ko te nekaj zares močno nagovori, tega ne moreš spregledati. Ne moreš mimo tega, da se izpoveš in s tem izpoveduješ tudi svet. To dvoje je vedno prepleteno.

KORIDOR: Gotovo je mnogokomu težko najti lasten umetniški izraz … ti si se ujel znotraj širokega nabora umetnosti; glasbe, literature – in zdaj tudi gledališča.

FELIKS: Da, res je. Vsaka od umetnosti na drugačen način vstopa v človeka, v njegovo telo … Hotel sem zavzeti čim večji delež, hotel sem poseči čim širše in hkrati čim globlje, zato je bilo nujno preseči nabor omejitev in se podati tudi v nekoliko manj znane vode.

KORIDOR: O vsem tem, Feliks, spregovoriš tako naravno, tako neprisiljeno … od kod ti ta preprostost, ta sproščenost in od kod energija za vse, kar počneš?

FELIKS: Brez ustvarjanja me ne bi bilo. Živim skozi zapisane črke, skozi odigrane note … Ustvarjanje samo me napaja z življenjsko energijo, živ sem, ko vidim svoje soustvarjalce, svoje mlade sledilce, kako živijo z menoj, kako dihajo z mano, kako spremljajo vsak moj korak … in rastejo.

KORIDOR: Omenjaš svoje sodelavce –

FELIKS: – brez njih me ne bi bilo!

KORIDOR: Ste se torej našli, ste se dobro ujeli? Morda poveš kakšno besedo o sodelovanju z njimi?

FELIKS: Da, da … seveda. V projektu sodelujem s štirimi kar se da nadarjenimi mladimi ustvarjalci; naj omenim Aljaža Krivca, svojega urednika, dramaturga … prijatelja. Njegova nenehna vprašanja so me vedno znova spodbujala k premišljanju ustvarjalnega procesa, njegove ideje pa so me – četudi sem jih tu in tam zavračal – silile, da sem iskal vedno izvirne, sveže rešitve. Seveda je tu tudi Tine Kolenik,

nadarjen mlad kitarist, s katerim sva skupaj delala na tehniki igranja in prav iz tega odnosa je prihajala energija, ki me je silila v veselje do življenja – Tine je bil resnično spreten, vesten učenec! Rad delim svoje znanje z drugimi, to se mi zdi izjemno pomembno … Podobno je bilo kajpak s Katarino Radaljac, ki v performansu igra violino. Izjemno mi je žal, da nisva violinskih not ujela k vsem komadom – zdaj vidim in se kesam; komadi z violinsko linijo povsem na novo zaživijo! Seveda pa ne smem pozabiti na Brino Steblovnik – vsestransko likovno umetnico, ki je poskrbela za likovno podobo celotnega projekta … bila je neverjetna! Zelo me je očaralo njeno delo, videti, kako dobivajo moji izdelki tudi oprijemljivo, fizično podobo je bilo zares ganljivo! Uh, pa sem se kar precej razgovoril! Očarali so me … se opravičujem.

KORIDOR: Nikar, nikar … skozi te misli si se naposled razkril tudi kot altruističen, empatičen človek … in vsekakor si nas pritegnil k projektu. Prosim – bi nam ob koncu pogovora rad še karkoli zaupal?

FELIKS: Morda le to: Prekiniti je treba ustaljeni tok stvari! To je edini način, na katerega lahko biva umetnost!