[ODER: domače] Recenzija gledališke predstave: Njeboša Pop Tasić - Agatha

Režija: Dušan Mlakar
Premiera: 24.2.2015

V Agathi, miniaturi za dva igralca in en prenosnik, se za komorno predstavo dvoranica Duše Počkaj v Cankarjevem domu prelevi v boemsko raztreščeno dnevno sobo pisatelja Karla Jedermana, fiktivnega karakterja, ki gledališkim odrom ni neznan.
Če se je v ustvarjanju Nebojše Pop Tasića do sedaj večkrat pojavil kot fantomski šansonjer s štajerskim naglasom, se tokrat utelešuje v prepričljivem Gašperju Jarniju z vehementnostjo polnega, dodobra utečenega lika s svojim lastnim značajem. Preobremenjenega Jedermana v deliriju cenenih hlapov žganjice obišče predmet njegovega raziskovanja: nihče drug kot legendarna Agatha Christie, o kateri naj bi napisal biografsko igro. V dobri uri dialoga med dvema nasprotujočima si, pa vendar čudno nepričakovano podobnima karakterjema, smo tako večkrat priča preveč gostobesednemu in skorajda klišejskemu modrovanju o življenju, ljubezni, sovraštvu in smrti. Ob podrobnejšem poslušanju se nam zazdi, da je morda prav Christiejeva avtorica večine replik, ki so izrečene med protagonistoma – na trenutke je slog govora kot posnetek glasov Hercula Poirota ali Miss Marple. Tudi lik Agathe govori skozi druge – v večeru se predstavi približno petkrat, vsakič z drugim imenom: Celia, Ariadne, Teresa, Blanche, Mary. Kdo je torej ta izmuzljiva, eterična ženska, ki se tako vztrajno umika skoz vrstice svojih kriminalk, ki trpi za selektivno amnezijo, ki izgine in se pred neprijetnimi dejstvi skrije v toplice? Drobcena, v črno oblečena postava Barbare Vidovič zdaj ihti, zdaj rohni, zdaj z elegantno angleško zbranostjo pije čaj. Je mogoče, da se je tudi v krhko pisateljico naselil morilski duh in je njeno pravo življenje pravzaprav njena največja detektivska umetnina? Ne vemo, kdo je, in verjetno ne bomo nikdar vedeli, kdo je v resnici bila Agatha. Lahko pa ji, kot modruje Jederman ob začetku predstave, oprostimo, saj je v vsej svoji človeškosti lahko le popolnoma nedolžna.

Ajda Bračič

[ODER: domače] Recenzija gledališke predstave: Draga Potočnjak - Vsi junaki zbrani

Režija: Branko Potočan
Premiera: 21. 2. 2015, Slovensko mladinsko gledališče

Nobenega dvoma ni o tem, da otroške publike ne gre podcenjevati, saj otroci jasno in glasno povedo, ko jim kaj ni po godu − niso še namreč izučeni v zvijačnem ovinkarjenju in sprenevedanju kulturno prefinjenih odraslih. Ustvarjalci predstave Vsi junaki zbrani se niso ustrašili izziva in v svet novodobne mladine, svet, ki mu vladajo pametni telefoni, vsak dan nova socialna omrežja in hitro razvijajoče se računalniške igrice, poskušali vpeljati bajeslovne pravljične junake iz slovenskega ljudskega slovstva.

Draga Potočnjak, avtorica teksta, je v gledališkem listu izpostavila, da se ji zdi bistveno, da bi otroci skozi predstavo začutili zgodovino slovenskega prostora in njegovo ljudsko izročilo, bajeslovje, mitologijo. Da pa arhaični prizvok ne bi prevladal, sta z minimalistično zastavljeno scenografijo poskrbela režiser Branko Potočan in scenograf Sandi Mikuž. Na odru je en sam opazen rekvizit, ki spominja na nekakšno ogromno igralo, na katerem otroci preživljajo proste ure na igrišču in drug drugega izzivajo v »poglej, kaj zmorem, ti tega ne zmoreš« maniri.

Zgodba je preprosta – dve ekipi z iste šole tekmujeta na vseslovenskem kvizu v poznavanju slovenskih pravljic in bajeslovnih junakov ter fizičnih spretnostih. Dramske like so poskušali zastaviti karseda življenjsko, četudi v večini primerov ostajajo na ravni tipizacije (pridna deklica, razvajenka, športnik ...). Pozitivno izstopa lik dečka Franceta (prepričljivo ga je upodobil Blaž Šef), ki zaradi svoje izredne načitanosti predstavlja glavni adut svoje ekipe na kvizu. Značajsko deluje veliko bolj zrelo od ostalih likov, kar je morda povezano z neprivilegiranim družinskim okoljem, vendar je njegov smisel za humor kljub vsem težavam neusahljiv.

Kot se znotraj predstave pravljično preliva z realnim, tako imajo tudi dramski liki vsak svojo pravljično osebnost, v katero se po potrebi prelevijo. Tovrstne »levitve« odraža tudi jezikovna podoba predstave; lektorica Mateja Dermelj je mojstrsko povezala dva povsem nasprotna pola – aktualno slengovsko govorico mladih in arhaizme slovenskega bajeslovja.

Z uvedbo aktualne socialne problematike (na primer Francetova mati samohranilka je ravno izgubila službo) se ustvarjalci predstave niso bali poseči v domnevno brezskrben otroški svet in na tak način izpostavili realnost marsikaterega sovrstnika odrskih junakov. Družbenokritično pomenljiv je tudi sam konec – obe ekipi se družno upreta tržni logiki televizijske korporacije in dokažeta, da neustrašni junaki v današnjem svetu še vedno obstajajo. Ker brez srečnega konca pri pravljicah pač ne gre …

Irina Lešnik

[LITERATURA: tuje] Recenzija novele: SIMONE DE BEAUVOIR - NESPORAZUM V MOSKVI

Založba: Modrijan, zbirka Svila
Leto izdaje: 2014
Prevod: Maja Kraigher

Kdor je naveličan kvazi-intelektualnega diskurza o komunizmu in politični levici, bo v noveli Nesporazum v Moskvi prišel na svoj račun. De Beauvoirjeva ga namreč tako naravno vplete v življenje zrelega para, da lahko opazimo, kako neprisiljeno vstopa v njun vsakdanjik. Kot na mestu pojasni Jože Vogrinc v Mladini: »Zares komunist bi bil v tem tisočletju le član gibanja za odpravo kapitalizma v svetu. Takega gibanja zdaj ni. Dokler ga ni, pa tisti, ki se hvali, da je komunist, blefira. Ker pa se nasprotja svetovnega kapitalizma zaostrujejo, porajajo tudi gibanja za njegovo odpravo. Enačenje komunizma s totalitarizmom tega ne more preprečiti. Zato naj vas ne preseneti, če komunizem 21. stoletja zase sprva ne bo vedel, da je komunizem, in o tem ne bo hotel nič slišati.«

Glavna lika, nasprotno, ne blefirata, temveč se v zasebnosti svojih misli sprašujeta ne le o komunizmu, temveč tudi o tem, kako delovati v kapitalističnem svetu, v katerem nista nikoli našla svojega mesta. Kljub temu novela ni predstavitev stališč dveh Francozov, ki potujeta v Moskvo, temveč le posledica razmišljanja o minevanju, starosti ter dvoma o možnosti brezkompromisne povezave med posameznikoma.

André in Nicole, upokojena Parižana, sta si v cvetu mladosti ustvarila polno življenje, ki se razkriva skozi pripoved. Leta 1966 upokojena odpotujeta v Moskvo, kjer doživita nesporazum – sama s sabo –, kar posledično vodi v medsebojni konflikt. Kako se sprijazniti s staranjem, bledenjem seksualnosti in lepote, izgubo mladostne energije? Avtorica dvome prikaže skozi oči moškega in ženske, skozi dva miselna tokova, ki se ne izključujeta, temveč ju pestijo sorodne težave. O svojih političnih prepričanjih, po katerih sta živela in vestno delovala, nista več prepričana, prav tako ne o svojih življenjskih odločitvah ter o medsebojni navezanosti. Ali sta se kdaj zares ljubila?

Strah pred smrtjo, vprašanje ženske, svoboda – Simone de Beauvoir je avtorica, ki se je s svežim pogledom vestno lotevala najglobljih vprašanj človeštva. Intelektualka, aktivistka, filozofinja ter nenazadnje tudi pisateljica, ki je svoja politična in življenjska prepričanja v Nesporazumu v Moskvi uspela ujeti na nekaj desetih straneh, nam predstavi lik ženske (v grobem ga spoznamo tudi v Drugem spolu iz leta 1949), ki kljub odličnim nastavkom za bogato kariero zapusti samo sebe v smislu intelektualne rasti ter se posveti možu in družini – odloči se postati gospodinja ter ustrezati, česar se zaveda in kar očita sama sebi: »Zaradi njega je bila ženska, ki ni več vedela, kako porabiti čas, ki ga je še imela preživeti.«

Avtorica je iskrena, a to lastnost odvzame dialogu protagonistov ter jo skrije med njuna tiha razmišljanja. Živo začutimo stisko Nicole, ki jo vprašanje ženske pesti v veliko večji meri kot v mladosti, ter Andréjevo zaskrbljenost, na trenutke celo resignacijo, nad svojimi življenjskimi dosežki. Kljub temu da sta v enakovrednem položaju, pada na Nicole gostejša senca – medtem ko André večino časa na potovanju posveča svoji hčeri, ki prebiva v Rusiji, se Nicole utaplja v lastni destruktivni misli. V njo ob koncu ujame tudi partnerja, ki tik pred koncem na kopno vrže sidro ter reši konflikt, ki je bil bolj konflikt ednine kot dvojine.

Klara Zupančič

[FILM/TV: tuje] Recenzija filma V KLETI (IM KELLER)

Režija: Ulrich Seidl
Zamisel in koncept: Ulrich Seidl, Veronika Franz
Datum izida: 12. november 2014 (LIFFe), 23. februar 2015 (Kinodvor)

Ulrich Seidl se po trilogiji Paradiž (Ljubezen, Vera, Upanje) vrača z dokumentarnim vpogledom v raznotera hrepenenja in obsesije, kot jih zrcalijo bolj ali manj kuriozne prostočasne kletne dejavnosti Avstrijcev. Če so kleti, še posebej v kombinaciji z Avstrijo, v kolektivno zavest vsidrane predvsem kot prizorišča »skritega zločina, zlorabe in posilstva«, pa se zdi, da Seidla zanimajo v manj zloveščem, a zato nekoliko bolj vseprisotnem smislu, namreč preprosto kot »kraj[i] prostega časa in zasebnosti« ter, zakaj pa ne, »prostor[i] nezavednega«. V najmilejših in najprikupnejših prizorih tako denimo spremljamo kletno igranje tube, prepevanje opernih arij in kramljanje o muslimanih ter njihovem domnevnem nazadnjaštvu, v najbizarnejših, ki so kajpada tudi najdaljši in najpogostejši, mazohistično predajanje tepežu, prostovoljno – med drugim seksualno in celo »straniščno« – suženjstvo ter brezsramno pripovedovanje o daljnosežnosti semenskega izliva, ki je bojda osupnila že prenekatero prostitutko. Film se pri tem karseda spretno izogne čerem moraliziranja in patologiziranja – portretirance izrisuje takšne, kakršni so, distancirano in hladno, a nikdar cinično in obsojajoče, še več, izrisuje jih v odsotnosti »vsevednega« naratorja, ki bi se prepustil zapeljivim sirenam samozadovoljnega špekuliranja o motivacijah in bi povrhu tega, bog ne daj, diktiral, kako naj se v razmerju do njih opredelimo.

Avstrijski enfant terrible zvečine variira na svoje stare teme, to pa znova počne na zavidljivo eleganten in prepoznavno formalno-estetsko domišljen, že kar filigranski način, tako da preko domala »nenaravno« dognanih interierjev, obilice tableaux vivants in tako rekoč perfektnih simetrij sugerira vtis precejšnje odsotnosti spontanosti in s tem prav posrečeno zamegljuje ločnico med popolno in zgolj nekolikšno insceniranostjo prizorov. Le pretirana heterogenost sicer mojstrsko sprepletenih »drobcev kletnega dogajanja« filmu ni ravno v prid. Kot da bi vsled Seidlove fasciniranosti nad vsem človeškim in manj človeškim izostalo zadosti rigorozno odbiranje in uravnoteževanje »materiala«. Temu navkljub gre za neznansko unikatno, vznemirljivo, mestoma presenetljivo zabavno in umetniško še kako relevantno vivisekcijo grotesknejših plasti duševnosti, nenazadnje pa tudi človeka kot zagonetnega bitja manka in lokusa raznovrstnih paradoksov ter ekscentričnosti, ki kulminira v ingenioznem, metaforično vrtoglavo nabitem zaključku.

Ocena: 8/10

Blaž Cotman

[LITERATURA: domače] Poročilo s slavnostne otvoritve festivala Fabula 2015

Literarni večer z Janice Galloway
Cankarjev dom, Klub CD, 28. 2. 2015

Na prijeten večer zadnjega februarskega dne v letu 2015 se je s slavnostno otvoritvijo v prostorih Kluba CD uradno pričel dvanajsti festival Fabula - Literature sveta. Priznati moram, da sem se ob predhodnem pregledovanju programa festivala malce zamislil ob oznaki slavnostna otvoritev, po krajših formalnih uvodnih govorih oseb, ki so festival organizacijsko omogočile, pa sem ugotovil, da je bilo to poimenovanje kar na mestu. Pozorno pogoščeni obiskovalci smo preostanek večera preživeli v družbi pianista Mihe Haasa ter Dražena Dragojevića, ki je vodil pogovor s prvo tujo gostjo Fabule in eno izmed osrednjih ikon sodobne škotske literature, Janice Galloway.
Čeprav je bil večji delež vprašanj za Janice vezan na njen v slovenščino sveže prevedeni roman z naslovom Clara, se na tem mestu nanj ne bomo preveč ozirali, a zgolj zaradi tega, ker boste lahko v bližnji prihodnosti na straneh Koridorja brali recenzijo, posvečeno le temu delu.
Izpostavil bi raje nekaj bistvenih tem, v katere se je avtorica poglobila ob zastavljenih vprašanjih: položaj žensk v sodobni družbi, odraščanje v družini delavskega razreda in vprašanje o sami škotski etničnosti. To so (po večini) tudi izvorni vrelci njene pisateljske inspiracije, ki jo simpatična Škotinja, zelo energična kljub dejstvu, da že vstopa v šestdeseto leto starosti, pooseblja v celoti. Manjši očitek gre le njeni izjavi, da naj bi bila Slovenija za razliko od Škotske samozavestnejša in samostojneša država, s čimer se pač ne moremo strinjati. A vendarle nas je s tem po mojem mnenju opomnila, da imamo s Škoti morda celo več skupnega, kot bi si mislili. Za nadaljnje raziskovanje tega vprašanja pa so dela Janice Galloway najbrž ena izmed prvih, po katerih bi morali poseči.

Domen Babič

[GLASBA: tuje] Totedenski kratek pregled nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:

Aphex Twin – Computer Controlled Acoustic Instruments Pt.2 EP: +
Aphex Twin se s svojo najnovejšo ploščo spet najde v razkoraku med sedanjostjo in ne toliko odročno prihodnostjo. Plata nudi enkraten vpogled v trenutni časovni presek računalniških sposobnosti pod taktirko Richarda D. Jamesa. Slišimo lahko njegov značilen kontrast med surovo mehaniko ritmov ter melodije, ki segajo od skrivnostne čudnosti do romantike. Hkrati da tudi slutiti, kaj se obeta pri prihajajočih izzidih, ko bo njegov zadnji projekt mutirajočih glasbenih programov zrel za javnost. J. G.
https://soundcloud.com/r…/diskhat-all-prepared1mixed-snr2mix (skladba »diskhat ALL prepared1mixed 13«)

The Soft Moon – Deeper: -
Deeper je kontradiktorno najmanj razgledan albumski poskus darkwavovcev The Soft Moon. Še močnejša pop orientiranost privede do obratnega efekta, saj prej odtuji kot privlači, na plano pa privleče preveč klišejev in aluzij na pretekli čas. Le redkim skladbam uspe ustvariti poleg spevnosti (ki včasih zaide v posmehljivosti vredne sfere) še globljo substanco, ki bi lahko prinašala sceni dodatno vrednost. Površinska spevnost s kul zvoki. T. K.
https://www.youtube.com/watch?v=iigmNuZRlqU (skladba »Black«)

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[FILM/TV: tuje] Totedenska kratkica o izbranem filmu: PREDESTINATION (rež. Michael Spierig & Peter Spierig, 2014): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2397535/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/predestination

Predestination je film, ki se zaveda težav visokokonceptnih zgodb, kakršne so tiste o potovanju skozi čas, in tako z akcijo nabita poskakovanja skozi različna obdobja nadomesti z bolj preprosto ter pretanjeno psihološko študijo. Četudi ostane v osredju dogajanja veliko podrobnosti o terorističnem napadu neraziskanih, nam film pove eno najboljših zgodb o potovanju skozi čas v zadnjih letih. Posnet je na izredno lep način, v vsakem kadru je čutiti dobršno mero nadzora, vsako časovno obdobje, v katerem se znajdejo junaki, pa odlikuje izviren slog (od oblačil do okolja), ki se ne obremenjuje z zgodovinsko točnostjo in si zavoljo estetike dovoli nekaj zabavnih anahronizmov. Ethan Hawke ter Sarah Snook s svojo igro filmu doprineseta čustveni naboj, ki popolno zaokroži to zelo čustveno zgodbo, razpeto med različne čase.

Aleš Oblak