Režiser: Diego de Brea
Avtorica priredbe in dramaturginja: Žanina Mirčevska
Premiera: 6. decembra 2014 v SNG Drama Ljubljana
Tugomer – žrtveno jagnje slovenstva
Z odrskih desk SNG Drama Ljubljana se je po 95 letih spet slišal
arhaični jezik historične tragedije tandema Jurčič-Levstik: Tugomer.
Čeprav je vsaka dramska uprizoritev na nek način aktualizacija izvirnega
besedila, je (oziroma bi moral biti) v primeru Tugomerja zaradi časovne
oddaljenosti ta poseg še toliko večji.
Lektorica predstave
Tatjana Stanič je ohranila arhaično skladnjo, naglasni sistem in del
leksike, kar je vplivalo tako na težjo percepcijo gledalcev (posebej
mlajših generacij, ki se ne ukvarjajo ravno s slavističnimi študijami),
kot tudi na sam stil igre. Igralci se arhaičnim skladenjskim vzorcem
posvečajo do te mere, da je igra precej statična; gibanje je povečini
omejeno na prihode in odhode z odra, pri čemer ni izjema niti naslovna
vloga slovanskega kneza Tugomerja, ki jo solidno, a brez presežkov
odigra Branko Šturbej. V (pre)obsežnem, pretežno moškem igralskem
ansamblu najbolj izstopa prepričljiva igralska interpretacija Silve
Čušin, v vlogi Stare Vrze, Tugomerjeve matere in nekakšne preroške
matere naroda, ter Gregorja Bakoviča, v vlogi negativca Spitigneva.
Scenski minimalizem, ki ga režiser Diego de Brea dosega predvsem z
uporabo luči, bi sicer lahko deloval prepričljivo, a se izgublja v
neskončno dolgih arhaičnih replikah, med katerimi edino zvočno kuliso
predstavlja škripanje stolov v parterju. Dramsko monotonost prekine šele
scensko močan, a vsebinsko pretiran konec.
Vsebinska
aktualizacija historične tragedije iz dobe bojev podalpskih Slovanov s
Franki je jasno predstavljala še večji zalogaj kot jezikovna. Režiser je
s pomočjo dramaturginje in avtorice dramske priredbe Žanine Mirčevske
poskrbel, da uprizoritev ostaja zvesta Levstikovim panslavističnim
načelom, ki so gotovo krepila narodno zavest in ponos v času
Levstikovega delovanja, ko se je slovenski narod šele formiral, danes pa
zvenijo precej preživeto. Tragični junak Tugomer, slovanski knez, ki je
konflikt z močnejšimi (germanski) silami reševal po diplomatski poti in
nazadnje izdan storil več škode kot koristi, predstavlja enega izmed
zanimivejših likov v slovenski dramatiki. Njegova tragična usoda presega
narodne razprtije, omejene na določen zgodovinski prostor in čas, a žal
se uprizoritev z željo po mitizaciji slovenstva pretirano osredotoča
ravno na slednje. Dramska napetost ves čas izvira iz temeljnega
konflikta med našim in tujim ter izzveni v nezmožnosti sprave.
Zvestobo Levstikovem izročilu bi raje kot z obujanjem preživetih vzorcev
zastavili drugače. Če so ustvarjalci predstave že hoteli izpostaviti
narodni element, bi se osredotočili na to, kar slovenska nacija
potrebuje danes. Levstik je to počel celo svoje življenje, a slepo
posnemanje vzora izpred stoletja in pol pač ne bo prineslo enakih
rezultatov. Ali se po vsem tem času res nismo še otresli vloge žrtvenega
jagnjeta slovenstva, ki ga v gobcu nosi tuji volk?
Irina Lešnik
torek, 9. december 2014
[GLASBA: tuje] Recenzija albuma: Damien Rice – My Favorite Faded Fantasy
Produkcija: Rick Rubin
Založba: Warner Bros. Records
Datum izida: oktober 2014
Damien Rice je eden izmed glasbenikov, ki ohranja izročilo samotnega umetnika z akustično kitaro. Svoj imidž je v zadnjih letih več kot upravičil. Po izdaji drugega albuma 9 (2006) je po spletu krožilo ogromno neizdanega materiala, a novega albuma kar ni in ni bilo. Damien je le občasno odigral kakšen koncert, na katerem je njegova indie skuštranost in neurejenost že močno preizkušala meje simpatičnosti. Mogoče to obnašanje lahko pripišemo temu, da se je osebno in glasbeno razšel z Liso Hannigan, ki je občasno prispevala glas na prvih dveh glasbenikovih albumih. Damien si je tako v letu 2014 povrnil staro podobo in po osmih letih izdal osem pesmi na tretjem solo albumu z naslovom My Favorite Faded Fantasy.
Rice dokaže, da ima še vedno odlično uho za čustvene melodije in aranžmaje, tudi kadar se odloči za ambicioznejšo strukturo in zvok, saj najdaljša pesem traja skoraj deset minut. Pesmi so oblečene v atmosferično orkestracijo godal, ki ustvarjajo dinamiko med posameznimi deli. Damien ostaja zvest tematiki ljubezenske narave, kar ne bi bil nikakršen problem, če ne bi bil tako emocionalno enoličen. Izjema je “Trusty and True”, kjer zapoje z nekaj več upanja, a kaj ko je že naslednja in hkrati tudi zadnja pesem “Long Long Way” še ena tipična žalostinka, ki sporoča, da njegove srčne bolečine še ni konec. Občasni agresivnejši prijemi so prekratki in premalo prepričljivi, da bi prinesli potreben kontrast. Album ima vsekakor zvokovno celoto, pesmi imajo raznolike strukture, a kot celota album ni popotovanje skozi različne emocije.
Album starih oboževalcev ne bo razočaral, a tudi novih najbrž ne bo pridobil, saj kljub večji ambicioznosti v pesmih ostaja avtorjev način izražanja enak.
7/10
Andraž Žnidarčič
Založba: Warner Bros. Records
Datum izida: oktober 2014
Damien Rice je eden izmed glasbenikov, ki ohranja izročilo samotnega umetnika z akustično kitaro. Svoj imidž je v zadnjih letih več kot upravičil. Po izdaji drugega albuma 9 (2006) je po spletu krožilo ogromno neizdanega materiala, a novega albuma kar ni in ni bilo. Damien je le občasno odigral kakšen koncert, na katerem je njegova indie skuštranost in neurejenost že močno preizkušala meje simpatičnosti. Mogoče to obnašanje lahko pripišemo temu, da se je osebno in glasbeno razšel z Liso Hannigan, ki je občasno prispevala glas na prvih dveh glasbenikovih albumih. Damien si je tako v letu 2014 povrnil staro podobo in po osmih letih izdal osem pesmi na tretjem solo albumu z naslovom My Favorite Faded Fantasy.
Rice dokaže, da ima še vedno odlično uho za čustvene melodije in aranžmaje, tudi kadar se odloči za ambicioznejšo strukturo in zvok, saj najdaljša pesem traja skoraj deset minut. Pesmi so oblečene v atmosferično orkestracijo godal, ki ustvarjajo dinamiko med posameznimi deli. Damien ostaja zvest tematiki ljubezenske narave, kar ne bi bil nikakršen problem, če ne bi bil tako emocionalno enoličen. Izjema je “Trusty and True”, kjer zapoje z nekaj več upanja, a kaj ko je že naslednja in hkrati tudi zadnja pesem “Long Long Way” še ena tipična žalostinka, ki sporoča, da njegove srčne bolečine še ni konec. Občasni agresivnejši prijemi so prekratki in premalo prepričljivi, da bi prinesli potreben kontrast. Album ima vsekakor zvokovno celoto, pesmi imajo raznolike strukture, a kot celota album ni popotovanje skozi različne emocije.
Album starih oboževalcev ne bo razočaral, a tudi novih najbrž ne bo pridobil, saj kljub večji ambicioznosti v pesmih ostaja avtorjev način izražanja enak.
7/10
Andraž Žnidarčič
ponedeljek, 8. december 2014
[LITERATURA: domače] Recenzija romana: Veronika Simoniti - Kameno seme
Založba: Litera
Leto izdaje: 2014
Zbirka: Piramida
Bralci Veronike Simoniti se utegnejo v njenem prvem romanu Kameno seme počutiti domače, saj se avtorica tematsko in nazorsko naslanja na kratke zgodbe iz svojih dveh zbirk kratke proze (Zasukane štorije, 2005; Hudičev jezik, 2011), s katerimi se je uveljavila tako na domačih tleh kot tudi v tujini. Medsebojne razlike protagonistov, ki se kažejo na več ravneh, so zopet postavljene v idiličen prostor, ki like vrača nazaj v preteklost, jih sili razmišljati o prihodnosti in jih hkrati s svojo nespremenljivostjo sooča s sedanjostjo.
Kameno seme je zgodba o turistih, ki se vsako leto vračajo na Anti, namišljen otok v Dalmaciji, in tamkajšnjih domačinih. Tretjeosebni pripovedovalec nam odstira osebne zgodbe posameznikov, ki so izrazito subjektivne, saj zajemajo zgolj stališče tistega, o komer je govora. To omogoča, da se kot bralci postavimo v vlogo vsevednega opazovalca, ki lahko zaradi superiorne pozicije dogajanje spremlja z nekakšne ptičje perspektive, ne da bi bil pri tem prikrajšan za personalna doživetja likov. Na Antiju vsi živijo mimo drug drugega, vsak je namreč skoraj egoistično obremenjen z lastno bolečino. Zdi se, da ta otok nosi težo vsega človeštva, ker so vsi problemi strnjeni v istem prostoru. Liki se soočajo s spomini na vojno, pijančevanjem, sprejemanjem homoseksualnosti, prevaro, rakavim obolenjem in še marsikaterim drugim bremenom. Trivialnosti, ki bi ji zlahka podlegla, če bi omenjene elemente potencirala in jih postavila v središče, ki naj bi ga bralec moralno presojal, se avtorica izogne tako, da ne dopušča, da bi ti elementi sami zase obvladovali zgodbo. Vsi so namreč zgolj orodje za postavitev širšega konteksta, ki vseskozi relativizira resnico. Ko ena izmed protagonistk zaluča kamen v oko nekega moškega, sproži interakcije med ljudmi, ki so se do tedaj pretvarjali, da drug za drugega ne obstajajo. Roman ne poudarja le raznolikosti mnenj, ki se krešejo po tem dogodku, pač pa nas spodbuja k prevpraševanju resnice kot take.
Neizrekljivost resnice je tema, ki preveva praktično vsa dela Simonitijeve. Vsak jo lahko čuti in dojame, ne more pa je artikulirati, saj je jezik pri tem bolj kot ne odveč. V romanu se ta odnos do resnice in jezika med drugim uspešno vzpostavlja, ko so ljudje, ki ne izhajajo iz istega jezikovnega okolja, prisiljeni v medsebojno komunikacijo. Hudomušnost, ki se ob tem občasno pojavi, sicer pa v romanu ni pogosta, razbremenjuje turobno ozračje, za katerega se zdi, da ga ustvarjajo liki že sami po sebi, pa tudi z lastno neslišano zgodbo, ki jo nosijo v sebi. V romanu je poudarek tudi na posredni karakterizaciji likov, ki se pri nekaterih že preveša v stereotipnost, celostno gledano pa ni posebej moteča, če bralec ne čuti potrebe po pikolovskem iskanju pomanjkljivosti v vsaki vrstici.
Posebej skrivnostno je zadnje poglavje, saj je edino, ki je pisano v prvi osebi, kar odpira vprašanje, ali je celoten roman pravzaprav dnevniški zapis Palome, ki v celotni knjigi zavzema bolj stransko vlogo. Gre za edinega otroka v zgodbi, ki ga spoznamo bolj podrobno in ki skuša s fotografskim objektivom ujeti trenutke tistega poletja, kar naposled privede celo do konflikta. Je precej nedolžen lik, ki v dogajanje neposredno nikoli ne poseže, zato je konec še toliko bolj presenetljiv. Posebej privlačno pa je, da Simonitijeva v bralcu zaseje dvom, ali je Paloma res tista, ki poveže zgodbo v celoto, saj se skozi roman na več mestih pojavlja ženska na plaži, ki si v zvezek zapisuje neznano kaj, kar dopušča možnost, da jo dojemamo kot poročevalko, saj se zdi Paloma v tej vlogi morda malce preveč predvidljiva izbira.
Lahkotnost pripovedi romanu ne odvzema teže, pač pa mu na nek način celo daje večjo veljavo. Kraj in čas dogajanja sta dobro izbrana, saj se slovenski bralec s počitnikovanjem v Dalmaciji zlahka poistoveti in se tako lažje osredotoči na samo dogajanje oziroma pomen zgodbe. Veronika Simoniti večkrat išče navdih v obmorskih krajih, saj je morje zanjo entiteta, ki »z valovi prinaša obilo asociacij, občutij, simbolov in metafor (posebno če gre za Sredozemsko morje).«
Kameno seme v bralcu prebuja že poznane občutke, ki pa jih Simonitijeva na zanimiv način poveže v zaokroženo celoto, ki najbrž nikogar ne more pustiti popolnoma ravnodušnega.
Polona Konjedic
Leto izdaje: 2014
Zbirka: Piramida
Bralci Veronike Simoniti se utegnejo v njenem prvem romanu Kameno seme počutiti domače, saj se avtorica tematsko in nazorsko naslanja na kratke zgodbe iz svojih dveh zbirk kratke proze (Zasukane štorije, 2005; Hudičev jezik, 2011), s katerimi se je uveljavila tako na domačih tleh kot tudi v tujini. Medsebojne razlike protagonistov, ki se kažejo na več ravneh, so zopet postavljene v idiličen prostor, ki like vrača nazaj v preteklost, jih sili razmišljati o prihodnosti in jih hkrati s svojo nespremenljivostjo sooča s sedanjostjo.
Kameno seme je zgodba o turistih, ki se vsako leto vračajo na Anti, namišljen otok v Dalmaciji, in tamkajšnjih domačinih. Tretjeosebni pripovedovalec nam odstira osebne zgodbe posameznikov, ki so izrazito subjektivne, saj zajemajo zgolj stališče tistega, o komer je govora. To omogoča, da se kot bralci postavimo v vlogo vsevednega opazovalca, ki lahko zaradi superiorne pozicije dogajanje spremlja z nekakšne ptičje perspektive, ne da bi bil pri tem prikrajšan za personalna doživetja likov. Na Antiju vsi živijo mimo drug drugega, vsak je namreč skoraj egoistično obremenjen z lastno bolečino. Zdi se, da ta otok nosi težo vsega človeštva, ker so vsi problemi strnjeni v istem prostoru. Liki se soočajo s spomini na vojno, pijančevanjem, sprejemanjem homoseksualnosti, prevaro, rakavim obolenjem in še marsikaterim drugim bremenom. Trivialnosti, ki bi ji zlahka podlegla, če bi omenjene elemente potencirala in jih postavila v središče, ki naj bi ga bralec moralno presojal, se avtorica izogne tako, da ne dopušča, da bi ti elementi sami zase obvladovali zgodbo. Vsi so namreč zgolj orodje za postavitev širšega konteksta, ki vseskozi relativizira resnico. Ko ena izmed protagonistk zaluča kamen v oko nekega moškega, sproži interakcije med ljudmi, ki so se do tedaj pretvarjali, da drug za drugega ne obstajajo. Roman ne poudarja le raznolikosti mnenj, ki se krešejo po tem dogodku, pač pa nas spodbuja k prevpraševanju resnice kot take.
Neizrekljivost resnice je tema, ki preveva praktično vsa dela Simonitijeve. Vsak jo lahko čuti in dojame, ne more pa je artikulirati, saj je jezik pri tem bolj kot ne odveč. V romanu se ta odnos do resnice in jezika med drugim uspešno vzpostavlja, ko so ljudje, ki ne izhajajo iz istega jezikovnega okolja, prisiljeni v medsebojno komunikacijo. Hudomušnost, ki se ob tem občasno pojavi, sicer pa v romanu ni pogosta, razbremenjuje turobno ozračje, za katerega se zdi, da ga ustvarjajo liki že sami po sebi, pa tudi z lastno neslišano zgodbo, ki jo nosijo v sebi. V romanu je poudarek tudi na posredni karakterizaciji likov, ki se pri nekaterih že preveša v stereotipnost, celostno gledano pa ni posebej moteča, če bralec ne čuti potrebe po pikolovskem iskanju pomanjkljivosti v vsaki vrstici.
Posebej skrivnostno je zadnje poglavje, saj je edino, ki je pisano v prvi osebi, kar odpira vprašanje, ali je celoten roman pravzaprav dnevniški zapis Palome, ki v celotni knjigi zavzema bolj stransko vlogo. Gre za edinega otroka v zgodbi, ki ga spoznamo bolj podrobno in ki skuša s fotografskim objektivom ujeti trenutke tistega poletja, kar naposled privede celo do konflikta. Je precej nedolžen lik, ki v dogajanje neposredno nikoli ne poseže, zato je konec še toliko bolj presenetljiv. Posebej privlačno pa je, da Simonitijeva v bralcu zaseje dvom, ali je Paloma res tista, ki poveže zgodbo v celoto, saj se skozi roman na več mestih pojavlja ženska na plaži, ki si v zvezek zapisuje neznano kaj, kar dopušča možnost, da jo dojemamo kot poročevalko, saj se zdi Paloma v tej vlogi morda malce preveč predvidljiva izbira.
Lahkotnost pripovedi romanu ne odvzema teže, pač pa mu na nek način celo daje večjo veljavo. Kraj in čas dogajanja sta dobro izbrana, saj se slovenski bralec s počitnikovanjem v Dalmaciji zlahka poistoveti in se tako lažje osredotoči na samo dogajanje oziroma pomen zgodbe. Veronika Simoniti večkrat išče navdih v obmorskih krajih, saj je morje zanjo entiteta, ki »z valovi prinaša obilo asociacij, občutij, simbolov in metafor (posebno če gre za Sredozemsko morje).«
Kameno seme v bralcu prebuja že poznane občutke, ki pa jih Simonitijeva na zanimiv način poveže v zaokroženo celoto, ki najbrž nikogar ne more pustiti popolnoma ravnodušnega.
Polona Konjedic
nedelja, 7. december 2014
[GLASBA: tuje] Totedenske kratkice nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:
Pink Floyd – The Endless River: -
Ko zvočni inovatorji postanejo preživeli nostalgiki. Zadnji album Pink Floydov je eno veliko razočaranje. Poklon preminulemu klaviaturistu Richardu Wrightu je sestavljen iz številnih napol razvitih ambientalnih idej, ki so obenem dolgočasne in zvočno segajo v slabši del osemdesetih. Občutek nedokončanosti je tako močan, da bi bilo album bolj smiselno izdati kot spominski izdelek raritet in ga ne postavljati ob bok kultni studijski »pinkfloydovski« dediščini in veličini. J. P.
https://www.youtube.com/watch?v=Ezc4HdLGxg4 (skladba »Louder than Words«)
The Raveonettes – Pe'ahi: +
Beli šum zveni kot totalno napačno orodje za ustvarjanje lebdeče sanjavosti, kreativne diverzitete in hkrati zapomnljivih, spevnih melodijic, a Pe'ahijev temelj je ravno to. Komade si lahko žvižgamo še pred deli s privlačnim glasom Sune ali neskočnim in neskončno domiselnim dodatkom najrazličnejših inštrumentov, od trobil do tolkal. Popolna mera zvočnega ter kompozicijskega eksperimenta in necenene (indie-)popevkarske mikavnosti. T. K.
https://www.youtube.com/watch?v=TXMt5ajaEd8 (skladba »Endless Sleeper«)
Trostopenjska lestvica: +, o, -
Ko zvočni inovatorji postanejo preživeli nostalgiki. Zadnji album Pink Floydov je eno veliko razočaranje. Poklon preminulemu klaviaturistu Richardu Wrightu je sestavljen iz številnih napol razvitih ambientalnih idej, ki so obenem dolgočasne in zvočno segajo v slabši del osemdesetih. Občutek nedokončanosti je tako močan, da bi bilo album bolj smiselno izdati kot spominski izdelek raritet in ga ne postavljati ob bok kultni studijski »pinkfloydovski« dediščini in veličini. J. P.
https://www.youtube.com/watch?v=Ezc4HdLGxg4 (skladba »Louder than Words«)
The Raveonettes – Pe'ahi: +
Beli šum zveni kot totalno napačno orodje za ustvarjanje lebdeče sanjavosti, kreativne diverzitete in hkrati zapomnljivih, spevnih melodijic, a Pe'ahijev temelj je ravno to. Komade si lahko žvižgamo še pred deli s privlačnim glasom Sune ali neskočnim in neskončno domiselnim dodatkom najrazličnejših inštrumentov, od trobil do tolkal. Popolna mera zvočnega ter kompozicijskega eksperimenta in necenene (indie-)popevkarske mikavnosti. T. K.
https://www.youtube.com/watch?v=TXMt5ajaEd8 (skladba »Endless Sleeper«)
Trostopenjska lestvica: +, o, -
sobota, 6. december 2014
[LITERATURA: tuje] Recenzija romana: Don DeLillo - Kozmopolis
Založba: Beletrina
Leto izdaje: 2014
Prevod: Aljaž Kovač
Don DeLillo je eden najvidnejših ameriških pisateljev svoje generacije. Romani, kot so Beli šum, Mao II in Underworld so mu prinesli široko prepoznavnost in kar nekaj prestižnih literarnih nagrad. Tako je denimo prejel nagradi National Book Award in Jerusalem Prize (slednjo kot prvi ameriški pisatelj), v preteklem letu pa mu je bila inavguralno podeljena tudi Library of Congress Prize for American Fiction.
Roman Kozmopolis je počasno potovanje po ulicah New Yorka v družbi finančnega mogotca Erica Packerja in podaljšane limuzine, ki bralca vodi skozi intenzivno čustveno in osebnostno transformacijo človeka - od njegovega leta s pticami do druženja s črvi.
Temne strani sodobne družbe - kapitalizem, terorizem in protestništvo - knjigo postavljajo v močno aktualen kontekst sodobnega sveta ter nastavljajo ogledalo naši družbi. Kljub temu da je Kozmopolis postavljen v neko navidezno prihodnost, kjer so družbene značilnosti veliko bolj intenzivne, bi se prav lahko pisalo tudi leto 2000.
V Kozmopolisu Don DeLillo virtuozno preplete surovost sedanjosti, krutost kapitalizma, tehnološki futurizem, absurdno primitivnost človeškega ega in dualizem človeške družbe z močnim socialnim prepadom med različnimi stranmi, ter jih vpne v dinamično zgodbo dvoplastnega popotovanja. Popotovanja skozi New York in skozi samega sebe. Nazorno nam pokaže, do kakšnih skrajnosti nas lahko prižene gonja za uspehom ter denarjem in kako hitro lahko propademo ravno zaradi tega. Vendar same zgodbe ne moremo in ne smemo dojemati zgolj kot aluzijo na človeški ego in prikaz tega, kako ta pošast uničuje vse okoli nas in nas same. Ne, zgodba v svoji temačnosti dobi močan prizvok kritike družbenega režima ter nas močno brcne tja, kjer nas najbolj boli, ko nam brez olepševanja pokaže, kar že vemo, vendar si ne upamo priznati. Pokaže nam, v kolikšni meri sodobni zahodni kapitalistični režim ustvarja melanholijo v nas samih.
Preobračanje Ericovega življenja pred našimi očmi nam v dobršni meri odrazi tudi njegov pogled na svet okoli sebe. Ericovo prodorno dojemanje in analiziranje množice podatkov nakazuje na obsedenost z urejanjem kaosa in predvidevanjem njegovega gibanja, ki ga v svoji nepredvidljivosti poglobljeno navduši. Hkrati pa transformacija skozi prenekatere situacije in interakcije z različnimi ljudmi kar hitro povzroči globok skok s sfere, ki je za večino smrtnikov nedojemljiva, proti tlom družbe in tlom lastne osebnosti. Tako Eric prične intenzivneje razmišljati o lastni poziciji v svetu, o tem, kaj ga še čaka in kaj družba počne z njim in svetom - delo nas sooči s sporočilno močnimi črno-belimi epizodami boja med obstoječim režimom in poteptanimi ljudmi, ki ga želijo zrušiti.
Tako gre DeLillova zgodba o Ericu v otožno resignacijo človeka, ki je kakor Ikar letal preblizu sonca in na koncu strmoglavil v morje lastnega ega. In ravno zaradi tega seže širše, veliko širše, v naš razmislek o Ericu znotraj nas.
Klemen Uršnik
Leto izdaje: 2014
Prevod: Aljaž Kovač
Don DeLillo je eden najvidnejših ameriških pisateljev svoje generacije. Romani, kot so Beli šum, Mao II in Underworld so mu prinesli široko prepoznavnost in kar nekaj prestižnih literarnih nagrad. Tako je denimo prejel nagradi National Book Award in Jerusalem Prize (slednjo kot prvi ameriški pisatelj), v preteklem letu pa mu je bila inavguralno podeljena tudi Library of Congress Prize for American Fiction.
Roman Kozmopolis je počasno potovanje po ulicah New Yorka v družbi finančnega mogotca Erica Packerja in podaljšane limuzine, ki bralca vodi skozi intenzivno čustveno in osebnostno transformacijo človeka - od njegovega leta s pticami do druženja s črvi.
Temne strani sodobne družbe - kapitalizem, terorizem in protestništvo - knjigo postavljajo v močno aktualen kontekst sodobnega sveta ter nastavljajo ogledalo naši družbi. Kljub temu da je Kozmopolis postavljen v neko navidezno prihodnost, kjer so družbene značilnosti veliko bolj intenzivne, bi se prav lahko pisalo tudi leto 2000.
V Kozmopolisu Don DeLillo virtuozno preplete surovost sedanjosti, krutost kapitalizma, tehnološki futurizem, absurdno primitivnost človeškega ega in dualizem človeške družbe z močnim socialnim prepadom med različnimi stranmi, ter jih vpne v dinamično zgodbo dvoplastnega popotovanja. Popotovanja skozi New York in skozi samega sebe. Nazorno nam pokaže, do kakšnih skrajnosti nas lahko prižene gonja za uspehom ter denarjem in kako hitro lahko propademo ravno zaradi tega. Vendar same zgodbe ne moremo in ne smemo dojemati zgolj kot aluzijo na človeški ego in prikaz tega, kako ta pošast uničuje vse okoli nas in nas same. Ne, zgodba v svoji temačnosti dobi močan prizvok kritike družbenega režima ter nas močno brcne tja, kjer nas najbolj boli, ko nam brez olepševanja pokaže, kar že vemo, vendar si ne upamo priznati. Pokaže nam, v kolikšni meri sodobni zahodni kapitalistični režim ustvarja melanholijo v nas samih.
Preobračanje Ericovega življenja pred našimi očmi nam v dobršni meri odrazi tudi njegov pogled na svet okoli sebe. Ericovo prodorno dojemanje in analiziranje množice podatkov nakazuje na obsedenost z urejanjem kaosa in predvidevanjem njegovega gibanja, ki ga v svoji nepredvidljivosti poglobljeno navduši. Hkrati pa transformacija skozi prenekatere situacije in interakcije z različnimi ljudmi kar hitro povzroči globok skok s sfere, ki je za večino smrtnikov nedojemljiva, proti tlom družbe in tlom lastne osebnosti. Tako Eric prične intenzivneje razmišljati o lastni poziciji v svetu, o tem, kaj ga še čaka in kaj družba počne z njim in svetom - delo nas sooči s sporočilno močnimi črno-belimi epizodami boja med obstoječim režimom in poteptanimi ljudmi, ki ga želijo zrušiti.
Tako gre DeLillova zgodba o Ericu v otožno resignacijo človeka, ki je kakor Ikar letal preblizu sonca in na koncu strmoglavil v morje lastnega ega. In ravno zaradi tega seže širše, veliko širše, v naš razmislek o Ericu znotraj nas.
Klemen Uršnik
torek, 2. december 2014
[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Perspektive: Lahko noč, mamica / Ich seh Ich seh / Goodnight Mommy (rež. Veronika Franz, Severin Fiala, 2014): +
IMDb: http://www.imdb.com/title/
Rotten Tomatoes: http://
Mama dvojčkov po vrnitvi z operacije obraza radikalno spremeni družinski ritem bivanja. Zavoljo svojega zdravljenja se popolnoma izolira od zunanjega sveta, od svojih sinov pa zahteva spoštovanje novega, zaostrenega dnevnega reda. To se kaj kmalu zrcali v spremembi njihovih medsebojnih odnosov, ki postanejo sovražni, nenavadni, maščevalni in čedalje agresivnejši. Otroka se začneta spraševati, ali je to zares njuna mama. Vse skupaj se izteče v šokanten konec.
Čeprav tekom filma postane jasno, da mama ne ravna v skladu z nekimi smiselnimi normami sorazmernosti vzgoje, se nenehno sprašujemo, od kod prihaja ta neverjetna otroška zloba oz. vsaj, kaj jo poraja, da se kaže na tako brutalen način. Gledalec nenehno išče kulturne in drugačne indice, ki bi mu pomagali razložiti izvorni kontekst njihovega medsebojnega nerazumevanja. Vsa tovrstna ugibanja in domneve zavrže konec in na plano potegne tragično predzgodbo, ki odpre problematiko travme in nesrečne izgube ljubljene osebe. Pri tem se razpre celo polje vprašanj, ki pa se veže na možno determiniranost življenjskih usod zaradi enega nesrečnega dogodka. Lahko noč, mamica, dobitnik festivalske nagrade vodomec, ni samo film psihološke napetosti, temveč predvsem film groze.
Jan Podbevšek
Trostopenjska lestvica: +, o, -
Rotten Tomatoes: http://
Mama dvojčkov po vrnitvi z operacije obraza radikalno spremeni družinski ritem bivanja. Zavoljo svojega zdravljenja se popolnoma izolira od zunanjega sveta, od svojih sinov pa zahteva spoštovanje novega, zaostrenega dnevnega reda. To se kaj kmalu zrcali v spremembi njihovih medsebojnih odnosov, ki postanejo sovražni, nenavadni, maščevalni in čedalje agresivnejši. Otroka se začneta spraševati, ali je to zares njuna mama. Vse skupaj se izteče v šokanten konec.
Čeprav tekom filma postane jasno, da mama ne ravna v skladu z nekimi smiselnimi normami sorazmernosti vzgoje, se nenehno sprašujemo, od kod prihaja ta neverjetna otroška zloba oz. vsaj, kaj jo poraja, da se kaže na tako brutalen način. Gledalec nenehno išče kulturne in drugačne indice, ki bi mu pomagali razložiti izvorni kontekst njihovega medsebojnega nerazumevanja. Vsa tovrstna ugibanja in domneve zavrže konec in na plano potegne tragično predzgodbo, ki odpre problematiko travme in nesrečne izgube ljubljene osebe. Pri tem se razpre celo polje vprašanj, ki pa se veže na možno determiniranost življenjskih usod zaradi enega nesrečnega dogodka. Lahko noč, mamica, dobitnik festivalske nagrade vodomec, ni samo film psihološke napetosti, temveč predvsem film groze.
Jan Podbevšek
Trostopenjska lestvica: +, o, -
[GLASBA: tuje] Recenzija albuma: Flying Lotus – You’re Dead!
Produkcija: Steven Ellison
Založba: Warp Records
Datum izdaje: 6.10. 2014
Leteči lotus oz. Steven Ellison si je za svoj peti LP (na prvi pogled) zastavil neverjeten cilj. Ujeti zvok smrti. Le kdo ne bi vsaj malce podvomil v ustvarjalčevo mentalno verodostojnost? Sploh po njegovi izjavi ob izidu albuma: “I wanted to fuck up Miles Davis with this record.” Nekredibilni bi bili (pre)hitri, naivni komentarji ob poslušanju albuma, saj nam ta šele po svojih zaključenih 38-ih minutah začne odpirati glavo s takšnimi in drugačnimi čustvi ter vprašanji.
Kajti, bodimo iskreni - najbrž nihče ne more prvinsko opisati trenutka smrti, vsaj zaenkrat še ne. Tudi osnovna jazz nastavitev albuma (s poudarki na klaviaturah, bobnih, basu) z nadpovprečno zastavljenimi kompozicijami, elektronskimi dodatki ter takšno in drugačno fuzijo zvoka verjetno ne. Četudi pri glasbenih kompozicijah sodelujejo umetniška imena, ki so že presegla svoj čas in pro-stor – npr. Herbie Hancock, Kendrick Lamar Duckworth in Ennio Morricone.
Album s svojo zvočno podobo kot tudi besedili ne “teži”, ne “mori” in je nasploh daleč stran od kakšnih stereotipnih žanrov, ki bi jih asociirali s temo smrti. Prej obratno. Gre za totalno nagroovan jazz projekt (v osnovi), ki ga krasijo nenavadni izleti visokofrekvenčih tonov ter relativno lahkotna bas/boben sekcija, ki mojstrsko ni preveč razpredena po glasbenem horizontu samega izdelka. Seveda ne gre brez eksperimentiranja na vokalni ravni. In od vseh “sodelujočih vokalov” naj izpostavim feat. Lamarja na skladbi “Never Catch Me”, ki poskrbi za do sedaj še ne slišano kom-binacijo elektronike, jazza in poezije.
Ljubitelji izvajalcev, kot so npr. Charles Mingus, Ozric Tentacles ter Snoop Dogg (tudi on se je znašel na plošči), boste ob poslušanju tega neverjetno urejenega kaosa že samo zvokovno zagotovo prišli na svoj račun. Če pa se albumu prepustite večkrat v vseh čustvenih sferah, pa bos-te razpeti nekje med življenjem in smrtjo, med minljivostvjo in večnostjo … vse do konca zadnje skladbe, ko vam bo spet postalo jasno, da ste poslušali le izjemen, edinstven glasbeni izdelek.
Doomen Babič
9/10
Založba: Warp Records
Datum izdaje: 6.10. 2014
Leteči lotus oz. Steven Ellison si je za svoj peti LP (na prvi pogled) zastavil neverjeten cilj. Ujeti zvok smrti. Le kdo ne bi vsaj malce podvomil v ustvarjalčevo mentalno verodostojnost? Sploh po njegovi izjavi ob izidu albuma: “I wanted to fuck up Miles Davis with this record.” Nekredibilni bi bili (pre)hitri, naivni komentarji ob poslušanju albuma, saj nam ta šele po svojih zaključenih 38-ih minutah začne odpirati glavo s takšnimi in drugačnimi čustvi ter vprašanji.
Kajti, bodimo iskreni - najbrž nihče ne more prvinsko opisati trenutka smrti, vsaj zaenkrat še ne. Tudi osnovna jazz nastavitev albuma (s poudarki na klaviaturah, bobnih, basu) z nadpovprečno zastavljenimi kompozicijami, elektronskimi dodatki ter takšno in drugačno fuzijo zvoka verjetno ne. Četudi pri glasbenih kompozicijah sodelujejo umetniška imena, ki so že presegla svoj čas in pro-stor – npr. Herbie Hancock, Kendrick Lamar Duckworth in Ennio Morricone.
Album s svojo zvočno podobo kot tudi besedili ne “teži”, ne “mori” in je nasploh daleč stran od kakšnih stereotipnih žanrov, ki bi jih asociirali s temo smrti. Prej obratno. Gre za totalno nagroovan jazz projekt (v osnovi), ki ga krasijo nenavadni izleti visokofrekvenčih tonov ter relativno lahkotna bas/boben sekcija, ki mojstrsko ni preveč razpredena po glasbenem horizontu samega izdelka. Seveda ne gre brez eksperimentiranja na vokalni ravni. In od vseh “sodelujočih vokalov” naj izpostavim feat. Lamarja na skladbi “Never Catch Me”, ki poskrbi za do sedaj še ne slišano kom-binacijo elektronike, jazza in poezije.
Ljubitelji izvajalcev, kot so npr. Charles Mingus, Ozric Tentacles ter Snoop Dogg (tudi on se je znašel na plošči), boste ob poslušanju tega neverjetno urejenega kaosa že samo zvokovno zagotovo prišli na svoj račun. Če pa se albumu prepustite večkrat v vseh čustvenih sferah, pa bos-te razpeti nekje med življenjem in smrtjo, med minljivostvjo in večnostjo … vse do konca zadnje skladbe, ko vam bo spet postalo jasno, da ste poslušali le izjemen, edinstven glasbeni izdelek.
Doomen Babič
9/10
Naročite se na:
Objave (Atom)