Režiser: Diego de Brea
Avtorica priredbe in dramaturginja: Žanina Mirčevska
Premiera: 6. decembra 2014 v SNG Drama Ljubljana
Tugomer – žrtveno jagnje slovenstva
Z odrskih desk SNG Drama Ljubljana se je po 95 letih spet slišal
arhaični jezik historične tragedije tandema Jurčič-Levstik: Tugomer.
Čeprav je vsaka dramska uprizoritev na nek način aktualizacija izvirnega
besedila, je (oziroma bi moral biti) v primeru Tugomerja zaradi časovne
oddaljenosti ta poseg še toliko večji.
Lektorica predstave
Tatjana Stanič je ohranila arhaično skladnjo, naglasni sistem in del
leksike, kar je vplivalo tako na težjo percepcijo gledalcev (posebej
mlajših generacij, ki se ne ukvarjajo ravno s slavističnimi študijami),
kot tudi na sam stil igre. Igralci se arhaičnim skladenjskim vzorcem
posvečajo do te mere, da je igra precej statična; gibanje je povečini
omejeno na prihode in odhode z odra, pri čemer ni izjema niti naslovna
vloga slovanskega kneza Tugomerja, ki jo solidno, a brez presežkov
odigra Branko Šturbej. V (pre)obsežnem, pretežno moškem igralskem
ansamblu najbolj izstopa prepričljiva igralska interpretacija Silve
Čušin, v vlogi Stare Vrze, Tugomerjeve matere in nekakšne preroške
matere naroda, ter Gregorja Bakoviča, v vlogi negativca Spitigneva.
Scenski minimalizem, ki ga režiser Diego de Brea dosega predvsem z
uporabo luči, bi sicer lahko deloval prepričljivo, a se izgublja v
neskončno dolgih arhaičnih replikah, med katerimi edino zvočno kuliso
predstavlja škripanje stolov v parterju. Dramsko monotonost prekine šele
scensko močan, a vsebinsko pretiran konec.
Vsebinska
aktualizacija historične tragedije iz dobe bojev podalpskih Slovanov s
Franki je jasno predstavljala še večji zalogaj kot jezikovna. Režiser je
s pomočjo dramaturginje in avtorice dramske priredbe Žanine Mirčevske
poskrbel, da uprizoritev ostaja zvesta Levstikovim panslavističnim
načelom, ki so gotovo krepila narodno zavest in ponos v času
Levstikovega delovanja, ko se je slovenski narod šele formiral, danes pa
zvenijo precej preživeto. Tragični junak Tugomer, slovanski knez, ki je
konflikt z močnejšimi (germanski) silami reševal po diplomatski poti in
nazadnje izdan storil več škode kot koristi, predstavlja enega izmed
zanimivejših likov v slovenski dramatiki. Njegova tragična usoda presega
narodne razprtije, omejene na določen zgodovinski prostor in čas, a žal
se uprizoritev z željo po mitizaciji slovenstva pretirano osredotoča
ravno na slednje. Dramska napetost ves čas izvira iz temeljnega
konflikta med našim in tujim ter izzveni v nezmožnosti sprave.
Zvestobo Levstikovem izročilu bi raje kot z obujanjem preživetih vzorcev
zastavili drugače. Če so ustvarjalci predstave že hoteli izpostaviti
narodni element, bi se osredotočili na to, kar slovenska nacija
potrebuje danes. Levstik je to počel celo svoje življenje, a slepo
posnemanje vzora izpred stoletja in pol pač ne bo prineslo enakih
rezultatov. Ali se po vsem tem času res nismo še otresli vloge žrtvenega
jagnjeta slovenstva, ki ga v gobcu nosi tuji volk?
Irina Lešnik
Ni komentarjev:
Objavite komentar