[LITERATURA: domače] Recenzija romana: Polona Glavan – Kakorkoli Založba: Beletrina

Založba: Beletrina
Leto izdaje: 2014

Zgodbo romana Polone Glavan Kakorkoli vzporedno ustvarjata dve prvoosebni pripovedovalki. Najprej spoznamo Lili, sedemnajstletno dekle, ki ji grozi popolna sprememba življenjskega stila, saj izve, da je noseča z le nekaj let starejšim fantom Marsom. Nasprotno pa nas Alja popelje v študentsko življenje, s katerim je zopet soočena po kratkem, a zanjo še kako pomembnem oddihu na Irskem. Tam je namreč spoznala Irca Davida, s katerim sta doživela že skorajda hollywoodsko poletno romanco, ki ju je zbližala do te mere, da sta odločena, da se ponovno srečata.

Zgodba je v prvem delu pri obeh omejena zgolj na osebno tematiko, saj ne ene ne druge pripovedovalke ne zanima ničesar, kar ni povezano z njo ali njenim moškim. Lili, ki se najprej skupaj z Marsom odloči za splav, kasneje podleže Marsovi odločitvi, da morata otroka obdržati, ki jo je sprejel po pogovoru s svojim prijateljem, Aljin svet pa postane popolnoma odvisen od stika z Davidom preko Skypa. Prehod iz pasivnosti v aktivo pri Lili nastopi šele v drugi polovici knjige, ko Mars izgubi službo zaradi žaljenja priseljenca. Lili da, tako kot vedno, Marsu prav pri tem, da je bil odpuščen po krivici, saj meni, da si priseljenci iz bivše Juge v naši državi lahko dovolijo karkoli, medtem ko lahko povprečen slovenski delavec zaradi ene same opazke "dobi brco v rit". Alja se začne za zunanji svet zanimati nekoliko prej, ko prične inštruirati mladega Senada, otroka priseljencev, ki se z mamo in očetom drenja v skromnem stanovanju. Polna zanosa in vere, da ji lahko uspe popraviti krivice, ki se dogajajo Senadovi družini in vsem njim podobnim, se pridruži aktivistični skupini svoje prijateljice, ki organizira protest zoper kakršnokoli nasilje nad drugačnimi, v tem primeru priseljenci. Mars pa s skupaj s somišljeniki pripravlja odgovor na shod, pri katerem se mu pridruži takrat že visoko noseča Lili. Protagonistki se na dan protesta srečata za kratek čas, ko se, sicer na nasprotnih straneh, obema poruši svet. Jasno je le to, da gre življenje s polno paro dalje in da ga bosta po neprijetni izkušnji morali nadaljevati, kakorkoli že.

Lili in Alja si po eni strani ne bi mogli biti bolj različni. Glavanova nam že s samim slogom, ki ga uporablja pri Lili, nakazuje, da gre za tipično sedemnajstletnico, ki nima do trenutka, ko izve, da je noseča, nikakršnega fokusa. Od svojega fanta je odvisna bolj, kot si je to pripravljena priznati. Mars je dobro izdelan lik, saj Lili tako, da ji nenehno izkazuje ljubezen, vedno znova pripravi do tega, da privzame njegovo razmišljanje. Podtalno pa izkorišča njeno labilnost, tako da jo vleče nase in jo ustvarja po svoji podobi, pri čemer ne gre za kakšno slabonamerno dejanje, pač pa (med drugim) za odgovor na splet okoliščin, v katerih oba odraščata; izhajata namreč iz neurejenih družin. Alji, na drugi strani, altruistični duh veleva, da se sanjarjenju odpove do te mere, da se zaposli s konkretno situacijo, v kateri se znajde in ki jo na koncu pripelje do točke, ko se njeno delo sprevrže v Sizifovo in ko mora stežka pogoltniti besede Senadove mame, da se mora pač še veliko naučiti. Alja je v dejanjih in odločitvah vsekakor bolj samostojna in zrela kot Lili, poleg tega se tudi v sam aktivizem vključi na podlagi lastnega razmišljanja in zaradi pasivnosti ljudi, s katerimi je obkrožena in ki so vajeni udobnega življenja v balončku, za katerega so prepričani, da ne more počiti. Med pripovedovalkama pa je vendarle nekaj stičnih točk, ki se medlo zrcalijo skozi pripoved, na koncu pa pokažejo v vsej svoji moči. Najbolj opazno je, da obe jemljeta svet preveč črno-belo in pri tem pozabljata, da je sestavljen iz neštetih barvnih plasti, ki mu dajejo smisel in ga razlagajo tako, da je včasih nemogoče najti točko, ki bi prinesla stično nianso.

Glavanova se v zgodbo ne vpleta z moraliziranjem o prav in narobe, zato tudi bralec vse do zadnje besede nima občutka, da je prisiljen zgodbo dojemati tako ali drugače. To pa ne pomeni, da nas avtorica pusti hladne, nasprotno, od nas vedno znova zahteva, da o tematikah v knjigi razmišljamo večplastno in skupaj s protagonistkama zrastemo. Pisanje o problematiki priseljencev na domači sceni seveda ni noviteta, a je očitno še vedno dovolj aktualno in polemično, da je vredno in potrebno konstantne obravnave.

Nekoliko šibkejša plat romana je morebiti preveč očitna enoplastnost stranskih likov (npr. Aljina sošolka ali pa Lilijina babica), ki jo avtorica sicer kompenzira s karakterno dinamiko pri glavnih protagonistih. Nekateri odzivi stranskih oseb so preveč predvidljivi in od bralca ne zahtevajo posebnega miselnega napora, je pa potrebno vzeti v obzir, da so takšni po vsej verjetnosti zato, ker jih spoznavamo izključno preko Alje ali Lili, kar najbrž še poantira njun način dojemanja.
Četudi imamo o tematikah romana že izdelano mnenje, lahko knjigo vzamemo v roke brez strahu, da bi bili ideološko "posiljeni". Glavanova skuša ravno to preprečiti, kar ji v veliki meri tudi uspe, zaradi česar je roman primeren za širše občinstvo, ki se ne boji razmišljati in ki ne išče potuhe za takšno ali drugačno prepričanje.

Polona Konjedic

[LITERATURA: domače] Recenzija romana: Veronika Simoniti - Kameno seme

Založba: Litera
Leto izdaje: 2014
Zbirka: Piramida

Bralci Veronike Simoniti se utegnejo v njenem prvem romanu Kameno seme počutiti domače, saj se avtorica tematsko in nazorsko naslanja na kratke zgodbe iz svojih dveh zbirk kratke proze (Zasukane štorije, 2005; Hudičev jezik, 2011), s katerimi se je uveljavila tako na domačih tleh kot tudi v tujini. Medsebojne razlike protagonistov, ki se kažejo na več ravneh, so zopet postavljene v idiličen prostor, ki like vrača nazaj v preteklost, jih sili razmišljati o prihodnosti in jih hkrati s svojo nespremenljivostjo sooča s sedanjostjo.

Kameno seme je zgodba o turistih, ki se vsako leto vračajo na Anti, namišljen otok v Dalmaciji, in tamkajšnjih domačinih. Tretjeosebni pripovedovalec nam odstira osebne zgodbe posameznikov, ki so izrazito subjektivne, saj zajemajo zgolj stališče tistega, o komer je govora. To omogoča, da se kot bralci postavimo v vlogo vsevednega opazovalca, ki lahko zaradi superiorne pozicije dogajanje spremlja z nekakšne ptičje perspektive, ne da bi bil pri tem prikrajšan za personalna doživetja likov. Na Antiju vsi živijo mimo drug drugega, vsak je namreč skoraj egoistično obremenjen z lastno bolečino. Zdi se, da ta otok nosi težo vsega človeštva, ker so vsi problemi strnjeni v istem prostoru. Liki se soočajo s spomini na vojno, pijančevanjem, sprejemanjem homoseksualnosti, prevaro, rakavim obolenjem in še marsikaterim drugim bremenom. Trivialnosti, ki bi ji zlahka podlegla, če bi omenjene elemente potencirala in jih postavila v središče, ki naj bi ga bralec moralno presojal, se avtorica izogne tako, da ne dopušča, da bi ti elementi sami zase obvladovali zgodbo. Vsi so namreč zgolj orodje za postavitev širšega konteksta, ki vseskozi relativizira resnico. Ko ena izmed protagonistk zaluča kamen v oko nekega moškega, sproži interakcije med ljudmi, ki so se do tedaj pretvarjali, da drug za drugega ne obstajajo. Roman ne poudarja le raznolikosti mnenj, ki se krešejo po tem dogodku, pač pa nas spodbuja k prevpraševanju resnice kot take.

Neizrekljivost resnice je tema, ki preveva praktično vsa dela Simonitijeve. Vsak jo lahko čuti in dojame, ne more pa je artikulirati, saj je jezik pri tem bolj kot ne odveč. V romanu se ta odnos do resnice in jezika med drugim uspešno vzpostavlja, ko so ljudje, ki ne izhajajo iz istega jezikovnega okolja, prisiljeni v medsebojno komunikacijo. Hudomušnost, ki se ob tem občasno pojavi, sicer pa v romanu ni pogosta, razbremenjuje turobno ozračje, za katerega se zdi, da ga ustvarjajo liki že sami po sebi, pa tudi z lastno neslišano zgodbo, ki jo nosijo v sebi. V romanu je poudarek tudi na posredni karakterizaciji likov, ki se pri nekaterih že preveša v stereotipnost, celostno gledano pa ni posebej moteča, če bralec ne čuti potrebe po pikolovskem iskanju pomanjkljivosti v vsaki vrstici.

Posebej skrivnostno je zadnje poglavje, saj je edino, ki je pisano v prvi osebi, kar odpira vprašanje, ali je celoten roman pravzaprav dnevniški zapis Palome, ki v celotni knjigi zavzema bolj stransko vlogo. Gre za edinega otroka v zgodbi, ki ga spoznamo bolj podrobno in ki skuša s fotografskim objektivom ujeti trenutke tistega poletja, kar naposled privede celo do konflikta. Je precej nedolžen lik, ki v dogajanje neposredno nikoli ne poseže, zato je konec še toliko bolj presenetljiv. Posebej privlačno pa je, da Simonitijeva v bralcu zaseje dvom, ali je Paloma res tista, ki poveže zgodbo v celoto, saj se skozi roman na več mestih pojavlja ženska na plaži, ki si v zvezek zapisuje neznano kaj, kar dopušča možnost, da jo dojemamo kot poročevalko, saj se zdi Paloma v tej vlogi morda malce preveč predvidljiva izbira.

Lahkotnost pripovedi romanu ne odvzema teže, pač pa mu na nek način celo daje večjo veljavo. Kraj in čas dogajanja sta dobro izbrana, saj se slovenski bralec s počitnikovanjem v Dalmaciji zlahka poistoveti in se tako lažje osredotoči na samo dogajanje oziroma pomen zgodbe. Veronika Simoniti večkrat išče navdih v obmorskih krajih, saj je morje zanjo entiteta, ki »z valovi prinaša obilo asociacij, občutij, simbolov in metafor (posebno če gre za Sredozemsko morje).«

Kameno seme v bralcu prebuja že poznane občutke, ki pa jih Simonitijeva na zanimiv način poveže v zaokroženo celoto, ki najbrž nikogar ne more pustiti popolnoma ravnodušnega.

Polona Konjedic