[LITERATURA: domače] Recenzija pesniške zbirke: TOMAŽ ŠALAMUN - ORGIJE

Založba: Beletrina- Študentska Založba
Leto izdaje: 2015

Tomaž Šalamun se je »utrudil podobe svojega plemena« že leta 1963, zato je kar na začetku svoje pesniške poti brezkompromisno prelomil vsa ustaljena pravila in začel znova. Najprej z nenadkriljivo partijo Pokra, med katero je postregel z nepozabnimi Gobicami, zapel je Balado za Metko Kraševec, hodil po zemlji naši in »dobil čir na želodcu«, zato je meni nič tebi nič vpregel Sončni voz in odpotoval kar na vse konce hkrati – zdel se je nesmrten –, dokler se ni 27. decembra lani za vedno poslovil in nas pustil same s svojo poezijo.
Orgije so njegova prva pesniška zbirka, katere izida ni doživel in verjetno tudi zadnja, ki jo je uredil sam, začenja pa se prav z verzi o smrti: »Umrli so obrazci. Umrl je dvižni / most. Umrla je senca. Roke so / umrle. Včasih posije sonce na hrbet / čez prt. Premikamo srebrne / šalice. Umrlo je zlato morje …«
A če za trenutek pozabimo na preroškost in tragičnost začetnih verzov, so Orgije še vedno zbirka, ki ostaja zvesta Šalamunovemu pesniškemu jazu – v njej se kar tre pesmi, polnih prekipevajoče energije in močnih podob: »Tune, kot gumbi, se tudi svetlikajo,« niti za sekundo ne zapade v konvencije jezika (»Ti kar uporabljaj / komplicirane / besede. Jaz jih ne / bom«) ali pomenov, ampak z lastno ustvarjalno močjo riše svoj svet, ki ga naseljujeta enigmatičnost in brezmejnost. »Dali so me v travo, / iz mene so zrasle mušnice,« ali pa: »samo enkrat sem dal jezik na / palubo in mi ga je / prešpiknilo,« se priduša lirski subjekt, ki skozi dvovrstične verze drvi v brezčasnost »novega plemena« Tomaža Šalamuna, ki ga je ustvaril s trdim delom, kakor v Orgijah beremo o pesniškem velikanu Mallarméju, ki »je imel v kolenu drobce opeke par let. / Potem jih je razsolzil.« Veličino tega dela Šalamun lepo strne v verz: »Brisali smo si čelo. / Zrušili katedrale.«
Šalamunovo poezijo odlikuje ravno ta zavest o ustvarjanju, ki je bilo tako samosvoje, tako radikalno in neponovljivo, da je uspelo vzpostaviti neustrašno poezijo, ki se preko nepreštevnih zbirk plete in prepleta in pripelje do Orgij, ki so prav to – orgije pomenskih struktur, ki živijo dalje, čeprav njihovega stvaritelja ni več. Eden izmed verzov pravi tole: »Jaz sem si zagotovil / pravico / da lahko / kamorkoli / položim svojo /glavo,« in še kako prav ima.

Veronika Šoster

[LITERATURA: domače] Recenzija romana: Polona Glavan – Kakorkoli Založba: Beletrina

Založba: Beletrina
Leto izdaje: 2014

Zgodbo romana Polone Glavan Kakorkoli vzporedno ustvarjata dve prvoosebni pripovedovalki. Najprej spoznamo Lili, sedemnajstletno dekle, ki ji grozi popolna sprememba življenjskega stila, saj izve, da je noseča z le nekaj let starejšim fantom Marsom. Nasprotno pa nas Alja popelje v študentsko življenje, s katerim je zopet soočena po kratkem, a zanjo še kako pomembnem oddihu na Irskem. Tam je namreč spoznala Irca Davida, s katerim sta doživela že skorajda hollywoodsko poletno romanco, ki ju je zbližala do te mere, da sta odločena, da se ponovno srečata.

Zgodba je v prvem delu pri obeh omejena zgolj na osebno tematiko, saj ne ene ne druge pripovedovalke ne zanima ničesar, kar ni povezano z njo ali njenim moškim. Lili, ki se najprej skupaj z Marsom odloči za splav, kasneje podleže Marsovi odločitvi, da morata otroka obdržati, ki jo je sprejel po pogovoru s svojim prijateljem, Aljin svet pa postane popolnoma odvisen od stika z Davidom preko Skypa. Prehod iz pasivnosti v aktivo pri Lili nastopi šele v drugi polovici knjige, ko Mars izgubi službo zaradi žaljenja priseljenca. Lili da, tako kot vedno, Marsu prav pri tem, da je bil odpuščen po krivici, saj meni, da si priseljenci iz bivše Juge v naši državi lahko dovolijo karkoli, medtem ko lahko povprečen slovenski delavec zaradi ene same opazke "dobi brco v rit". Alja se začne za zunanji svet zanimati nekoliko prej, ko prične inštruirati mladega Senada, otroka priseljencev, ki se z mamo in očetom drenja v skromnem stanovanju. Polna zanosa in vere, da ji lahko uspe popraviti krivice, ki se dogajajo Senadovi družini in vsem njim podobnim, se pridruži aktivistični skupini svoje prijateljice, ki organizira protest zoper kakršnokoli nasilje nad drugačnimi, v tem primeru priseljenci. Mars pa s skupaj s somišljeniki pripravlja odgovor na shod, pri katerem se mu pridruži takrat že visoko noseča Lili. Protagonistki se na dan protesta srečata za kratek čas, ko se, sicer na nasprotnih straneh, obema poruši svet. Jasno je le to, da gre življenje s polno paro dalje in da ga bosta po neprijetni izkušnji morali nadaljevati, kakorkoli že.

Lili in Alja si po eni strani ne bi mogli biti bolj različni. Glavanova nam že s samim slogom, ki ga uporablja pri Lili, nakazuje, da gre za tipično sedemnajstletnico, ki nima do trenutka, ko izve, da je noseča, nikakršnega fokusa. Od svojega fanta je odvisna bolj, kot si je to pripravljena priznati. Mars je dobro izdelan lik, saj Lili tako, da ji nenehno izkazuje ljubezen, vedno znova pripravi do tega, da privzame njegovo razmišljanje. Podtalno pa izkorišča njeno labilnost, tako da jo vleče nase in jo ustvarja po svoji podobi, pri čemer ne gre za kakšno slabonamerno dejanje, pač pa (med drugim) za odgovor na splet okoliščin, v katerih oba odraščata; izhajata namreč iz neurejenih družin. Alji, na drugi strani, altruistični duh veleva, da se sanjarjenju odpove do te mere, da se zaposli s konkretno situacijo, v kateri se znajde in ki jo na koncu pripelje do točke, ko se njeno delo sprevrže v Sizifovo in ko mora stežka pogoltniti besede Senadove mame, da se mora pač še veliko naučiti. Alja je v dejanjih in odločitvah vsekakor bolj samostojna in zrela kot Lili, poleg tega se tudi v sam aktivizem vključi na podlagi lastnega razmišljanja in zaradi pasivnosti ljudi, s katerimi je obkrožena in ki so vajeni udobnega življenja v balončku, za katerega so prepričani, da ne more počiti. Med pripovedovalkama pa je vendarle nekaj stičnih točk, ki se medlo zrcalijo skozi pripoved, na koncu pa pokažejo v vsej svoji moči. Najbolj opazno je, da obe jemljeta svet preveč črno-belo in pri tem pozabljata, da je sestavljen iz neštetih barvnih plasti, ki mu dajejo smisel in ga razlagajo tako, da je včasih nemogoče najti točko, ki bi prinesla stično nianso.

Glavanova se v zgodbo ne vpleta z moraliziranjem o prav in narobe, zato tudi bralec vse do zadnje besede nima občutka, da je prisiljen zgodbo dojemati tako ali drugače. To pa ne pomeni, da nas avtorica pusti hladne, nasprotno, od nas vedno znova zahteva, da o tematikah v knjigi razmišljamo večplastno in skupaj s protagonistkama zrastemo. Pisanje o problematiki priseljencev na domači sceni seveda ni noviteta, a je očitno še vedno dovolj aktualno in polemično, da je vredno in potrebno konstantne obravnave.

Nekoliko šibkejša plat romana je morebiti preveč očitna enoplastnost stranskih likov (npr. Aljina sošolka ali pa Lilijina babica), ki jo avtorica sicer kompenzira s karakterno dinamiko pri glavnih protagonistih. Nekateri odzivi stranskih oseb so preveč predvidljivi in od bralca ne zahtevajo posebnega miselnega napora, je pa potrebno vzeti v obzir, da so takšni po vsej verjetnosti zato, ker jih spoznavamo izključno preko Alje ali Lili, kar najbrž še poantira njun način dojemanja.
Četudi imamo o tematikah romana že izdelano mnenje, lahko knjigo vzamemo v roke brez strahu, da bi bili ideološko "posiljeni". Glavanova skuša ravno to preprečiti, kar ji v veliki meri tudi uspe, zaradi česar je roman primeren za širše občinstvo, ki se ne boji razmišljati in ki ne išče potuhe za takšno ali drugačno prepričanje.

Polona Konjedic

[LITERATURA: tuje] Recenzija romana: Paweł Huelle - Mercedes-Benz

Založba: Beletrina
Leto izdaje: 2014
Prevod: Staša Pavlović

Proza poljskega pisatelja Pawła Huelleja je slovenskemu bralstvu že poznana preko romanov David Weiser, Zadnja večerja in Castorp. Tokrat je za prevod pri Beletrini poskrbela Staša Pavlović, mlada prevajalka, ki je svoje delo očitno izvrstno opravila, saj je na nedavnem slovenskem knjižnem sejmu zanj prejela nagrado Radojke Vrančič.

Huellejev roman je v prvi vrsti in skladno s podnaslovom (iz pisem Hrabalu) hommage občudovanemu prijatelju in pisateljskemu kolegu, Bohumilu Hrabalu. Prav čustvena navezanost na pred kratkim umrlega prijatelja je glavni poganjalec pripovedi, saj Huelle Bohumila skozi celoten roman nagovarja in mu pojasnjuje detajle z inštrukcij vožnje. Ta logična potreba po obračunu z izgubo prijatelja je verjetno razlog, da je slog zgoščen in neprekinjen – kot da bi pisatelj doživel napad govora ali pisanja, predvsem pa pripovedovanja – trenutek neustavljivega izbruha, ki se razleze v kače odvisnikov, priredij in podredij, v cel roman. Nenazadnje gre seveda tudi za slogovno imitacijo Hrabala kot Huellejevega literarnega vzornika. Prvoosebni pripovedovalec, s katerim smo se pri Huelleju že srečali, je kot v večini Huellejeve proze zasnovan dialoško, celoto tega dialoga pa s svojo neulovljivostjo prežema in poganja čas kot osnovna ločnica med trenutkom pripovedi in dogajanjem samim.

Prostor je klasično huellejevsko umeščen v njegov rodni Gdansk v devetdesetih, ko Huelle končno sede za volan, da bi obračunal s svojim strahom pred vožnjo. Z malim fiatom gospodične Ciwle, edine inštruktorice med moško šofersko srenjo, že po prvih nekaj ovinkih obstane sredi nabitega križišča, kjer vanju z ene smeri sili tramvaj, z druge pa agresivni kamionist. Neudobnost začetnika, ki zgolj sluti, kaj sledi vsakdanjim gdanskim prometnim zamaškom, stresnost situacije in splošni strah pred cestnim kaosom Huelleja prisilijo, da se iz kaše izmaže, kakor najbolje zna – s pripovedovanjem. Gospodični Ciwle začne z nepopustljivim tempom pripovedovati anekdoto svoje babice Marie, ki je na neki uri vožnje skupaj s svojim inštruktorjem skočila iz citroena, da ju ne bi zmečkal približujoči se hitri vlak.

Naslednjič in vsakič znova Huelle spet pripoveduje – o zaletavanju v kartonasti zid, pa o odločitvi dedka Karola za nakup novega avtomobila, legendarnega Mercedez-Benza 170 V, ki potem postane integralni del družinske zgodovine. Zgodbe iz preteklosti Huellejevih prednikov dvojec še bolj povežejo in jima predstavljajo terapevtsko možnost pobega iz golega vsakdana in včasih krute sedanjosti. Ta se Huelleju iznenada pokaže nekega popoldneva, ko spozna Jereka, brata gdč. Ciwle, ki je zaradi bolezni priklenjen na dom, nase pa nehote priklepa tudi njo. Kljub Jerekovemu slabemu zdravstvenemu stanju in teži skrbi, s katero je obremenjena gdč. Ciwle, je Huelle v svoj roman vnesel radožive vložke. Dogajanje začini inštruktorski kolega gdč. Ciwle, ki je koncentrat vseh klišejsev, ki pritičejo napihnjenim šoferskim starinam, pa tudi vrtičkarska soseda gdč. Ciwle, ki pripovedujeta o svoji stari slavi, ki sta si jo ustvarila z razvojem svoje umetniške smeri, mobile building arta.

Vendar ritual ur vožnje ne more trajati v nedogled in tiho zavezništvo med mladima se mora na novo upravičiti. Vsekakor pa ostane zgodba, ki jo bo Huelle lahko pripovedoval, ko bo (in ko je) za to dozorela.

Kakor je bila verjetno tudi zgodba o prijateljevanju s pisateljem Hrabalom zgolj še ena zgodba iz življenja posameznika, ki pa je imela svoj kraj, čas in osebe, ki so ga določale, zaradi česar je neponovljiva, vredna spomina in pripovedovanja. Danes služi užitku pripovedovalca in bralca - in prav je tako.

Užitek in spomin ali pa spomin in užitek, odvisno od gledišča.

Kaja Dragoljević

[LITERATURA: tuje] Recenzija romana: Don DeLillo - Kozmopolis

Založba: Beletrina
Leto izdaje: 2014
Prevod: Aljaž Kovač

Don DeLillo je eden najvidnejših ameriških pisateljev svoje generacije. Romani, kot so Beli šum, Mao II in Underworld so mu prinesli široko prepoznavnost in kar nekaj prestižnih literarnih nagrad. Tako je denimo prejel nagradi National Book Award in Jerusalem Prize (slednjo kot prvi ameriški pisatelj), v preteklem letu pa mu je bila inavguralno podeljena tudi Library of Congress Prize for American Fiction.

Roman Kozmopolis je počasno potovanje po ulicah New Yorka v družbi finančnega mogotca Erica Packerja in podaljšane limuzine, ki bralca vodi skozi intenzivno čustveno in osebnostno transformacijo človeka - od njegovega leta s pticami do druženja s črvi.

Temne strani sodobne družbe - kapitalizem, terorizem in protestništvo - knjigo postavljajo v močno aktualen kontekst sodobnega sveta ter nastavljajo ogledalo naši družbi. Kljub temu da je Kozmopolis postavljen v neko navidezno prihodnost, kjer so družbene značilnosti veliko bolj intenzivne, bi se prav lahko pisalo tudi leto 2000.

V Kozmopolisu Don DeLillo virtuozno preplete surovost sedanjosti, krutost kapitalizma, tehnološki futurizem, absurdno primitivnost človeškega ega in dualizem človeške družbe z močnim socialnim prepadom med različnimi stranmi, ter jih vpne v dinamično zgodbo dvoplastnega popotovanja. Popotovanja skozi New York in skozi samega sebe. Nazorno nam pokaže, do kakšnih skrajnosti nas lahko prižene gonja za uspehom ter denarjem in kako hitro lahko propademo ravno zaradi tega. Vendar same zgodbe ne moremo in ne smemo dojemati zgolj kot aluzijo na človeški ego in prikaz tega, kako ta pošast uničuje vse okoli nas in nas same. Ne, zgodba v svoji temačnosti dobi močan prizvok kritike družbenega režima ter nas močno brcne tja, kjer nas najbolj boli, ko nam brez olepševanja pokaže, kar že vemo, vendar si ne upamo priznati. Pokaže nam, v kolikšni meri sodobni zahodni kapitalistični režim ustvarja melanholijo v nas samih.

Preobračanje Ericovega življenja pred našimi očmi nam v dobršni meri odrazi tudi njegov pogled na svet okoli sebe. Ericovo prodorno dojemanje in analiziranje množice podatkov nakazuje na obsedenost z urejanjem kaosa in predvidevanjem njegovega gibanja, ki ga v svoji nepredvidljivosti poglobljeno navduši. Hkrati pa transformacija skozi prenekatere situacije in interakcije z različnimi ljudmi kar hitro povzroči globok skok s sfere, ki je za večino smrtnikov nedojemljiva, proti tlom družbe in tlom lastne osebnosti. Tako Eric prične intenzivneje razmišljati o lastni poziciji v svetu, o tem, kaj ga še čaka in kaj družba počne z njim in svetom - delo nas sooči s sporočilno močnimi črno-belimi epizodami boja med obstoječim režimom in poteptanimi ljudmi, ki ga želijo zrušiti.

Tako gre DeLillova zgodba o Ericu v otožno resignacijo človeka, ki je kakor Ikar letal preblizu sonca in na koncu strmoglavil v morje lastnega ega. In ravno zaradi tega seže širše, veliko širše, v naš razmislek o Ericu znotraj nas.

Klemen Uršnik