[LITERATURA: domače] Recenzija zbirke kolumn: Miha Mazzini - Samo smeh nas lahko reši

Založba: Založba Goga
Leto izdaje: 2014

Miha Mazzini, slovenski pisatelj in kolumnist, v svoji drugi zbirki kolumn, ki so bile objavljene na portalu Planet Siol.net, z debelo šibo udari po biti slovenstva in »slovenceljstva«, si privošči pridnega in ubogega janeza in izpostavlja stvari, ki bi jih po njegovem morali dojemati kot problematične, a so v naši deželi tako splošno sprejete, da jih nihče več ne opazi. Nihče razen Mihe Mazzinija. Ravno zaradi svojstvenega načina razmišljanja njegove kolumne dosegajo širšo publiko, ki se lahko poistoveti z obravnavano tematiko - ali pa zgolj z njegovim načinom mišljenja.

V dvainpetdesetih kolumnah, zbranih v knjigi Samo smeh nas lahko reši, lahko najdemo široko paleto tematik, ki se dotikajo duha aktualnega časa ali pa se vrnejo v preteklost, kjer požgečkajo okostnjake v omarah, kot bi hoteli preveriti, če so slučajno še živi. Nit, ki se skozi knjigo neumorno prepleta, pretrga in nato znova zavozla, se barva v odtenkih nikoli dolgočasnega načina razmišljanja Slovencev, mnogih peripetij pisca tako v tujini kot doma in aktualnih dogodkov slovenske politike. Avtorjeva misel, vidna skozi širok nabor obravnavanih tem, bralca s svojo prodorno in izrazito cinično noto spodbudi k razmišljanju, ne glede na to, ali se z Mazzinijem strinja ali ne. Značilni izteki kolumn pa ne razrešujejo predhodno zastavljenega vprašanja, temveč pustijo bralcu prosto pot pri svojstvenem zaključku celotne ideje. Če vzamemo v obzir medij, kjer so te kolumne objavljene, takšna stvar niti ni tako nenavadna. Ravno zaradi te strukture se avtor ne opredeli in ostane varno v nevtralnem območju, bralec pa si z osebnim razmišljanjem ustvari vrhunec, ki je še toliko boljši, saj mu je lasten.

Mazzinijevska cinična kritičnost poseže tudi onkraj aktualnega dogajanja in se v marsikateri kolumni osredotoči na perečo problematiko slovenskega notranjega nesoglasja ali ideoloških konfliktov, vendar se z visokim mojstrstvom prebija skozi vse pasti, po švicarsko nevtralen. Med prebiranjem knjige se zdi, kot da vse preveč preskakuje znotraj enega razmišljanja na mnoge med sabo skoraj nepovezane primere, a ti na koncu ustvarijo konstruktiven pregled nad stališči ter tako prikažejo razsežnost dotikajoče se teme in njeno razpredenost na mnoga področja.

Četudi ima knjiga Samo smeh nas lahko reši dokaj malo opraviti s humorjem, nas prodorne oči Mihe Mazzinija motrijo, roka pa nas biča v upanju, da bo sprožila metamorfozo slovenceljske ovce v slovenskega volka.

Če povzamem Mazzinijeve besede v kolumni, po kateri nosi knjiga naslov, je čas, da se Slovenci pričnemo smejati vsem, ki kvasijo neumnosti, namesto da jih z resnimi obrazi poslušamo, njihove besede pa jemljemo za svete. In res, čas je za smeh, iz katerega koli razloga že.

Klemen Uršnik

[GLASBA: tuje na domačem] Reportaža s koncerta zasedb Repetitor & Vlasta Popić

Datum koncerta: 12. 3. 2015
Prizorišče: Gala Hala

Težko pričakovani začetek pestre koncertne pomladi je bil brez pravega presenečenja razprodan že dan pred koncertom. Repetitor je ime, ki je slovenski publiki znano ne le iz glasbenih medijev, kjer jim pojejo hvalnice stila “najboljša stvar, ki jo ozemlje bivše Jugoslavije lahko ponudi”, temveč tudi s koncertnih podijev (Mostovna, Lent, Kino Šiška, Metelkova so le nekateri). V četrtek pa se jim je na odru po dolgem času pridruzil varaždinski trio Vlasta Popić, ki se po naših krajih potika še pogosteje; zadnje leto v namen promocije novega albuma Kvadrat, ki ga, sodeč po minulem koncertu, publika pozitivno sprejema.

Obljuba o točnem začetku je ob pol deseti izzvenela v poskusnih ritmih tonske vaje, vendar se številčna publika ni pustila motiti. Staro je kramljalo z mladim in oboje je pilo pivo. Prišlo je vse od kombinacij oče-sin, ostarelih ex-Yu post-punkerjev in družbic mladih, a se je že pred koncertom in med njim zmešalo v nerazpoznavno gmoto plešočih, ki jih druži nostalgična ljubezen do nečesa, kar je bilo in kar se le peščica bendov trudi ohranjati. Komentarji tipa “EKV? Ma ne vem, men oni nikol niso bli neki …” so nas slej kot prej odgnali na prizorišče, kjer so Vlasta Popić uspešno združevali stare hite s tistimi z nove plate. Pred leti sem se nekega večera med tednom slučajno znašla na njihovem koncertu v Menzi. Bili so luškani. V četrtek je bilo drugače. S samozavestjo so publiko pripravili k nekaj poskusom plesa in nas vodili od energičnih komadov do tistih z več psihedelije, prehodi med njimi pa so bili včasih bolj, vcčsih manj uspešni. Na vsak način pa pozdravljamo igro glasov kitarista Ivana Ščapca in bobnarke Tene Rak, ki je ob punkovski atmosferi delovala ravno prav odštekano in samosvoje. Morda je togost v nastopu nekam okorele pustila tudi gledalce, saj se je zdelo, da si je trojica izbrala vsak svojo točko in se od nje skorajda ni premaknila.

Krajši pavzi je sledil nastop večera. Beograjska trojica, sestavljena iz Borisa Vlastelice na kitari in vokalu, Milene Milutinović na bobnih in Ane-Marije Cupin na basu (in vokalih), se je na odru prikazala skorajda sramežljivo, čim pa je vsak zagrabil za svoj inštrument, so se sledi negotovosti v trenutku razblinile. Pri Repetitorjih noro simpatično to, da na prvi pogled sploh ne delujejo kakor rohneča punkovska skupina. Vsak posebej izgleda, kakor da bi bil lahko tvoj sošolec na laboratorijskih vajah iz biologije. In tudi, če veš, kakšno glasbo igrajo in pričakuješ, kakšen nastop te čaka, si nad njim vseeno presenečen. Toliko življenja na odrskih deskah je prava redkost, hkrati pa jim je uspelo iz vsakega tona izstisniti maksimalno količino zvoka. Vlastelica je norel po odru, se zvijal in nastavljal publiki, jim segal v roke in se na koncu med sredino, ki je cel večer gneči navkljub vztrajala s pogom, tudi vrgel. Njegovo divjanje je bilo proti koncu vredno vprašanj v stilu “A bo on umru?”, pa še zdaleč ni. Odrsko energijo sta mu ves čas pomagali vzpostavljati tudi kolegici. Cupinova je vihtela bas s taksno močjo in samozavestjo, da smo na koncu koncerta že pozabili, da je bil njen instrument skorajda enako velik kot ona sama. Tudi Milena Milutinović na bobnih je držala prezenco kljub temu, da je bila odmaknjena tako stran od začetka odra, kot si v Gali pač lahko od njega oddaljen. Publika je norela. Neprestano plesanje, petje in kriki (popularen je bil “Sviiraaaj!”) so spremljali repertoar, ki je združeval najboljše s plate Sve što vidim je prvi put ("Sve da zaboravim", "Pukotine") in novejše Dobrodošli na okean ("U pravom trenutku", "Devojke idu v Minken", "Šteta"). Predstavili so tudi nekaj novosti, ki jih je publika sprejela, kakor da posluša že ustaljene hite.

Res je, da je Vlastelica na trenutke malce prepozno udaril po kitari, da so se vokali njega ali Cupinove včasih priključili prepozno – ampak, ali je to res pomembno? Estetika, ki jo Repetitorji zagovarjajo, ni nikoli temeljila na glasbeni ali stilski izčiščenosti. Napake se v živo pač dogajajo. Če se pojavijo zato, ker bend nori do te mere, da se malo spozabi, se zdi to pozitivna stvar. Ravno ta energija in navdušenost nad lastno glasbo, dejstvo, da se je članom benda ravno tako plesalo kot nam, ta neobremenjenost in življenja polnost mladega človeka je tisto, kar Repetitorji v svojem zvoku in še bolj v svojih nastopih tako uspešno ohranjajo. Zaradi tega so bolj gledljivi, bolj simpatični in na koncu koncev tudi boljši. O repetitivnosti, na katero njihovo ime namiguje, ni nikakršnega sledu. Vsak komad je svoja zgodba, ki je v skladu z njeno edinstvenostjo odigrana na svoj način. Superlativi, s katerimi se srbski trio neprestano obmetava, so popolnoma na mestu. V kolikor bo repetitivnost tudi nadalje prisotna le kot opis kvalitete glasbe in nastopa, ki nam ga ponujajo, mladi trojec čaka še svetla glasbena prihodnost, ki jih bo – upamo – še pogosto pripeljala v našo bližino.

Nina Žakelj

[FILM/TV: tuje] Recenzija filma ZBOGOM JEZIKU (ADIEU AU LANGAGE)

Režija: Jean-Luc Godard
Igralska zasedba: Héloïse Godet, Kamel Abdeli, Richard Chevallier
Datum izida: 21. maj 2014 (Francija), 18. september 2014 (Slovenija)

Francoski filozof, jezikoslovec in semiotik Roland Barthes meni, da je »vsak človek ujetnik svojega jezika: ko stopi iz svoje sredine, ga prva izgovorjena beseda označi, določi, njega in njegovo zgodovino. Človeka odkriva, izdaja njegov jezik, izdaja ga resnica forme, ki uhaja njegovim koristoljubnim ali velikodušnim lažem.«

Jean-Luc Godard, dobitnik nagrade ameriškega Nacionalnega združenja filmskih kritikov za najboljši film preteklega leta in nagrajenec žirije lanskega filmskega festivala v Cannesu, se v svojem najnovejšem »brezscenarijskem« umotvoru poslavlja od konvencionalnega jezika, v zameno pa ponuja na samosvoj način univerzalen jezik podob in obenem nemalo referenc ter citatov, ki jih nenehno postavlja v popolnoma drugačen in nepredvidljiv kontekst. Z najrazličnejšimi postmodernističnimi postopki, od fragmentarnosti, diskontinuitete, intertekstualnosti pa vse do samonanašalnosti, in s pomočjo 3D tehnike, ki mu je všeč ravno zato, ker zaenkrat še nima pravil, ustvarja pravo hermetično morje. Po načelu naključnosti marsikaj relativizira, tudi citate, ki jih včasih pripiše drugemu avtorju (primer Proustovega citata) ali pa si jih najverjetneje izmisli (primer Faulknerjevega navedka). Svojo že tako ali tako »preskakujočo« pripoved razburka z vrsto referenc na razna umetniška ali znanstvena dela (citira ali nanaša se na kopico piscev literarnih, filozofskih, znanstvenih in političnih tekstov, kot so Flaubertova Vzgoja srca, Derridajeva Žival, ki torej sem, Clastresova zbirka esejev La société contre l'État, ter na likovne umetnike, denimo Moneta, Nicolasa de Staëla) in na določena zgodovinska obdobja, ki jih vključi v podobi izsekov iz arhivskih posnetkov (npr. Nemčija v času nacizma).

Pomensko je Zbogom jeziku tako zelo razvejan, da nismo nikoli čisto prepričani, ali je to, kar privzemamo, res tisto, kar nam sporoča. Takšen pristop je sicer velika domišljijska odskočnica, a lahko obenem vso to »meglo« jemljemo tudi kot pomanjkljivost, saj je sporočilo filma v splošnem tako široko, da je že zabrisano in da marsikdo, še posebej »tisti brez domišljije, ki se zateka v resničnost«, od njega ne bo odnesel dosti. Navsezadnje gre pri obravnavanem filmu predvsem za neutrudno osvobajanje od stalnosti, za iskanje drugačnega, morda celo pozabljenega jezika, ki pa je tako daleč, da ga bržkone sploh ne moremo več imenovati jezik. Vprašanje, ki se nam slejkoprej postavi, je – kaj jezik sploh je? Zelo hitro začnemo prevpraševati tudi njegove osnovne komponente – besede, ki so v obravnavanem filmu še največkrat prekrite z drugimi, tako da lahko sklepamo, da je njihov pomen izničen in da je sleherna beseda zlahka zamenljiva. Režiserjev umetniški credo bi bil lahko podoben tistemu, ki ga zrcalijo Magrittove slike, kjer je upodobljenemu predmetu pripisano ime nečesa, kar sicer poznamo pod čisto drugim pojmom ali pa je ta celo dobesedno zanikan. Meni namreč, da s tem, ko stvarem nenehno dajemo imena, veliko izgubljamo, zato jih hoče osvoboditi izpod njihovih neizogibno pretesnih pomenskih okov: pripovedovalec tako na primer ob prikazu ženskega spolovila pove, da je za apaške Indijance plemena Chikawa svet gozd, povprečnemu evropskemu človeku, ki je dlje od narave, pa je podobno daleč tudi takšno poimenovanje sveta. Godard nam na ta način v enem kadru sugerira vsaj tri različna dojemanja gozda. In nič čudnega ni, da nam v svojem aktualnem filmu za vzgled postavi svojega psa, »bitje, ki ne more lagati« in ki ni »suženj svojega razuma«, saj nas poziva k razmišljanju o odnosu, ki ga imamo z jezikom. Ali z njim manipuliramo? Ali nas v svoji strogi določenosti utesnuje? Sugerira nam, da se ga nehamo oklepati in se preprosto prepustimo občutjem, ki jih vzbujata slika in zvok.

Hkrati pa se vseskozi le ne moremo znebiti občutka, da se je od jezika nemogoče posloviti, in da to morda nikoli niti ni bil režiserjev namen, še posebej, če vzamemo v zakup njegovo pojasnilo glede besede »adieu« (»zbogom«), ki v francosko govorečem predelu Švice lahko pomeni tudi »živijo« – odvisno od tona in konteksta. Zato je Zbogom jeziku konec koncev svojevrstno eruptivno izrekanje sveta na sicer kar se da abstrakten način, takšen, ki se trga iz vsakršnih normativov. V svoji mestoma skorajda že célinovski deliričnosti kar kliče po svobodi in takšna je tudi sama fotografija: v spomin se nam zasidrajo kričeče podobe makovih polj, nasičena »rozasta« barva neba, ki je komajda vidna za orošenimi deževnatimi šipami, goli par, ki se ljubi, prereka in celo pretepa, ter prenekateri drugi »amatersko« posneti, inteligentno poenostavljeni, vendar v celoti zavidljivo zgovorni in premišljeni čutni vtisi, ki jih kamera išče prav povsod. Ravno zaradi teh posnetkov je film po eni strani toliko dostopnejši, po drugi pa nas ovije v misteriozno tančico domišljije.

Kljub vtisu, da gre vseskozi za neko naključnost, ni mogoče spregledati kopice sijajno prepletenih drobcev realnosti, ki opozarjajo na sodobni komunikacijski problem – ta kot ogromna tehnološka vrzel zeva med posameznikom in ljubimcem, politiko, družbo – ter zanj ponujajo celostno moderno rešitev pri iskanju izgubljenega skupnega jezika ali, bolje rečeno, govorice, saj le-te ni več, medtem ko je jezikov vendar ogromno. Kinodvorane smo po tej edinstveni izkušnji resda zapuščali malce zmedeni, vendar objeti s skeptično modrostjo, rahlim hudomušnim humorjem ter polnih glav nametanih podob in rdečih besed, ki so se nam tako močno zasidrale v podzavest, da tam še zmerom ždijo in čakajo, da jih naključne vsakodnevne asociacije znova obudijo.

Ocena: 9

Anja Štuhec

[ODER: domače] Recenzija lutkovne predstave LUČKA, GRAH IN PERO

Režija: Katja Povše
Premiera: 11. 3. 2015, Lutkovno gledališče Ljubljana

V ljubljanskem Lutkovnem gledališču je bila 11. 3. 2015 premierno uprizorjena lutkovna zazibanka za najmlajše z naslovom Lučka, grah in pero, ki jo je Katja Povše priredila in režirala po motivih Andersenove pravljice Kraljična na zrnu graha. Zgodba je zelo podobna – princ potuje po svetu, pluje po morjih in sanjskih svetovih, da bi našel svojo bodočo ženo, kraljično, ki je dovolj občutljiva, da jo bo motilo zrnce graha pod žimnico. Lutke princa oziroma kraljeviča, kraljične in kandidatk za kraljično animirajo Maja Kunšič, Miha Arh in kot gostja harfistka Zvezdana Novaković.

Animatorji v predstavi izgovarjajo zloge in pomrmravajo uspavanko. ‘Inc, inc, inc.’ Besedila ni. Pozvanjajo z zvončki, igrajo na harfo in si podajajo grahek. Scena je sestavljena iz majhnega okroglega podesta z jamborom na sredini, med publiko pa visijo na različno dolge nitke obešene krogle. Sodeč po uspavalni vlogi predstave bi naj to otroke asociiralo na igračke, ki jih imajo nad posteljo, čeprav bi prav tako lahko to bili lovilci sanj ali solarni sistem. Oblečeni so v pajace z dodanimi okraski iz različnih barv, ki so neenakomerno razporejene po pajacu. Seveda imajo variacijo tega tudi na glavi v obliki kape (s peresom) ali perjanice. Verjetno kostumi in scena nimajo sporočila in z njimi bolj želijo obdržati koncentracijo otrok, ki jih velike, pisane stvari pritegnejo. Lutke so bile res čudovite; nekaj so jih izdelali celo med samo predstavo, kar se mi je zdela domiselna poteza, saj medtem ko kraljevič okoli sveta išče princeso, naleti tudi na ‘drugačne’ princese, pa tudi lutkovna umetnost je predstavljena manj tradicionalno. S tega vidika se mi je zdela predstava tudi vzgojna. Ciljna publika predstave so otroci starejši od enega (!) leta. Kot je zapisala Katja Povše v gledališko zgibanko: ‘Uspavanke nežno zarišejo črto med budnostjo in spancem. S ponavljajočo se melodijo in preprostim zvenom zlogov in besed, otroke zazibljejo v neznani svet sanj.’ Sklepam, da je namen predstave enak kot namen uspavanke. Torej umiriti otroka in ga pripraviti do spanca. Kje pa je tukaj vloga kulture, gledališča? Zakaj pa delajo predstave za otroke, če se predpostavlja, da so premajhni, da bi dojeli sporočilo predstave in se jih zato zamoti z barvami, glasbo in lučkami, zgodba pa je precej
postavljena na stranski tir? Predstava v LGL ponovno ni imela dramaturga, kar je opazno v predstavi. Res upam, da se bo ta trend kmalu končal.

Predstava sicer predvsem s sceno pritegne pozornost otrok in ima zelo usapavalni učinek, tako da so ustvarjalci dosegli svoj namen. Toda še vedno se mi enoletni otroci ne zdijo primerna publika za kulturni dogodek, že zgolj dejstvo, da je predstava skrčena na 35 minut, priča o predpostavki, da malčki niso sposobni daljše koncentracije. Zelo poenostavljeno zgodbo tako spremlja cel kup elementov od zvočnih preko minimalne lučne podobe predstave do živobarvnih kostumov. Ti elementi se izmenjujejo in vsak izmed njih naj bi za določen čas pridobil pozornost malčka in ga za nekaj časa zamotil.

Predstava vsekakor ima momente, ki so zelo prepričljivi, veliko pa je tudi takih, ki služijo zgolj ‘primernosti za najmlajše’, da se kdo slučajno ne bi dolgočasil. Če bi mogoče bila to predstava za otroke, stare vsaj dve leti, bi lahko bila bistveno boljša, poučna in zanimiva zanje, vsekakor pa bi v njih tudi pustila močnejši vtis.


Nika Švab

[ODER: domače] Recenzija gledališke predstave: Franz Kafka - Grad

Režiser: Janusz Kica
Dramatizacija: Goran Ferčec
Dramaturginja: Mojca Kranjc
Premiera: 14. februar, SNG Drama

V letošnjem repertoarju ljubljanske Drame smo zagotovo postali rekorderji v izbiri del, ki so skorajda ustvarjena, da se ne bi nikoli odigrala na odru. Nekaj takšnega smo, podobno kot pri Mannovi Čarobni Gori, lahko razmišljali tudi med predstavo Kafkinega Gradu.

Pri vstopu v dvorano nas preseneti mreža, ki se razposteza med in nad gledalci, in daje občutek večdimenzionalnosti. Gre za namig sodobnega scenografije, ki pa žal ni prišel do izraza. Koncept bi lahko mirno opisali kot mešanico filmske Ane Karenine Joa Wrightova (2012) in Pandurjevega Riharda III+II, saj je v določenih elementih asociacija praktično nujna.

Igralska zasedba je bila izmed vseh predstav letošnje sezone najbolj uravnotežena, tako po kakovosti kot vzdušju, delovala je homogeno in uskaljeno. Fenomenalen Branko Šturbej v glavni vlogi je odlično uprizoril “absolutno svobodo” v družbi, ki temelji na birokratski oblasti in je vodena po pravilih (namišljene) hierarhije. Prečudovita Polona Juh in njena Frida, ki nas ne zna razočarati, je znova dokazala, da ni igralka, ki bi ji vloga morala biti pisana na kožo, saj si jo zna " na kožo napisati " sama.

Nujno potrebno je omeniti še dva obrobna igralca: gostujočega študenta Roka Kravanjo, ki se ga v prihodnje močno veselimo, saj je bila njegova sestava in uprizoritev lika pomočnika med najboljšimi ter članico starejše generacije, Katjo Levstik, ki je bila s svojim skorajda nemim likom v vseh prizorih, kjer je nastopala, temelj vzdužja. V vlogi učitelja in sla blesti Saša Tabaković s svojo fenomenalno mimiko, telesno kot obrazno.

Roman je vsekakor aktualen, saj se nenehno srečujemo z vprašanji o smotrnosti hierarhije meščanstva, malomeščanstva, spola, oblastnikov, tujcev, idealistov (...), a ta aktualnost ni bila na noben način izpostavljena niti prikazana.Pri Kafkinih besedilih upravičeno pričakujemo in hvalimo odprtost ali bolje rečeno neomejenost, ki pa je v tej predstavi vseeno ušla izpod nadzora. Ustvarjalci namreč neskončnosti in večnosti tematike niso uspeli zajeti in ujeti na način, da bi pred nami ustvarila smiselen občutek neznosne ujetosti svobode.

Rok Pečečnik

[GLASBA: tuje] Totedenski kratek pregled nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:

BADBADNOTGOOD & Ghostface Killah - Sour Soul: o
Eden izmed bolj pričakovanih letošnjih hip hop kolaborativnih projektov sicer ne premika meja glasbene inovativnosti, a vseeno trdno “stoji” kot unikaten album. Ghostface še enkrat več dokaže svoje agresivne lirikalne spretnosti, kar ni nič novega. Zato pa ima tokrat v podporo edinstveno jazz/hop zasedbo, ki z enim izmed bolj ljubkih zvokov snara ustvarijo uglajeno, a vseeno udarno in predvsem temačno glasbeno okolje primerno Ghostfaceu in super gostoma (Danny Brown, MF DOOM). D. B.

https://www.youtube.com/watch?v=yA-ee9M_jhE (skladba "Six Degrees ft. Danny Brown)

Father John Misty – I Love You, Honeybear: +
Bivši bobnar zasedbe Fleet Foxes John Tilman se je leta 2012 po štiriletnem igranju za omenjeno skupino odločil povsem posvetiti svoji kantavtorski karieri in si zavoljo travmatičnega odraščanja v baptistični sekti nadel ironični psevdonim Father John Misty. I Love You, Honeybear je dinamičen, rahlo melanholičen indie pop album, ki na zvočni ravni v svojo celoto premišljeno vključuje elemente najrazličnejših žanrov, na besedilni pa ga odlikujejo inteligentna osebnoizpovedna besedila, ki so podana brez leporečenja. Album kot odtis življenja. J. P.

https://www.youtube.com/watch?v=U2dAu6yYOjk (skladba "Ideal Husband")
Lupe Fiasco - Tetsuo & Youth: o
Peti studijski album svojevrstneža hip hopa z imenom Lupe Fiasco produkcijsko in lirikalno ni tako stilsko inovativen kot njegov prvi, Food & Liquor, niti tako lahkotno pop razigran kot Lasers. Lupe v tekstih ponovno premleva o resnih sodobnih družbenih vprašanjih odraščajočega človeka; tokrat z ne tako izstopajočo glasbeno podobo, kot bi od njega pričakovali, a vseeno prepričljivo, s profesorskim slogom in flowom. D. B.
https://www.youtube.com/watch?v=eU0gxS79ls8 (skladba "Madonna")

[FILM/TV: tuje] Totedenska kratkica o izbranem filmu: KINGSMAN: TAJNA SLUŽBA / KINGSMAN: THE SECRET SERVICE (rež. Matthew Vaughn, 2014): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2802144/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/kingsman_the_secret_service/

Meja med imitacijo in parodijo še zdaleč ni jasna, pričujoča (le navidez kaotična) zmes pa jo kljub vsemu natančno začrta. Kingsman: Tajna služba, nov film Matthewa Vaughna, je dekonstrukcija, podobna Koči v gozdu (2012); pretirane vohunske filme smeši, a se jim obenem klanja. Režiser se opira na lasten opus in združi visokoproračunsko estetiko Prvega razreda (2011) z razpuščenostjo in komičnim nasiljem filma Kick-Ass (2010) ter nastalemu ob premišljeno izbrani glasbi, odlični igralski zasedbi (izstopa pri štiriinpetdesetih presenetljivo poskočen Colin Firth), revolucionarno posnetih akcijskih prizorih (v času, ko smo lahko veseli preglednega pretepa med dvema udeležencema, nam Vaughn postreže s preglednim pretepom množice), pogostih preobratih, številnih filmskih referencah in značilni angleški uglajenosti primeša ravno pravšnjo mero ostroumnosti in družbenega komentarja. Rezultat je neznansko zabaven film, ki je nekakšen protistrup za tiste, ki se jim zdijo nedavni filmi z Bondom preresni, in obenem zlahka znanilec franšize.

Aljaž Vogrin