Prikaz objav z oznako Miha Mazzini. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Miha Mazzini. Pokaži vse objave

sreda, 18. marec 2015

[LITERATURA: domače] Recenzija zbirke kolumn: Miha Mazzini - Samo smeh nas lahko reši

Založba: Založba Goga
Leto izdaje: 2014

Miha Mazzini, slovenski pisatelj in kolumnist, v svoji drugi zbirki kolumn, ki so bile objavljene na portalu Planet Siol.net, z debelo šibo udari po biti slovenstva in »slovenceljstva«, si privošči pridnega in ubogega janeza in izpostavlja stvari, ki bi jih po njegovem morali dojemati kot problematične, a so v naši deželi tako splošno sprejete, da jih nihče več ne opazi. Nihče razen Mihe Mazzinija. Ravno zaradi svojstvenega načina razmišljanja njegove kolumne dosegajo širšo publiko, ki se lahko poistoveti z obravnavano tematiko - ali pa zgolj z njegovim načinom mišljenja.

V dvainpetdesetih kolumnah, zbranih v knjigi Samo smeh nas lahko reši, lahko najdemo široko paleto tematik, ki se dotikajo duha aktualnega časa ali pa se vrnejo v preteklost, kjer požgečkajo okostnjake v omarah, kot bi hoteli preveriti, če so slučajno še živi. Nit, ki se skozi knjigo neumorno prepleta, pretrga in nato znova zavozla, se barva v odtenkih nikoli dolgočasnega načina razmišljanja Slovencev, mnogih peripetij pisca tako v tujini kot doma in aktualnih dogodkov slovenske politike. Avtorjeva misel, vidna skozi širok nabor obravnavanih tem, bralca s svojo prodorno in izrazito cinično noto spodbudi k razmišljanju, ne glede na to, ali se z Mazzinijem strinja ali ne. Značilni izteki kolumn pa ne razrešujejo predhodno zastavljenega vprašanja, temveč pustijo bralcu prosto pot pri svojstvenem zaključku celotne ideje. Če vzamemo v obzir medij, kjer so te kolumne objavljene, takšna stvar niti ni tako nenavadna. Ravno zaradi te strukture se avtor ne opredeli in ostane varno v nevtralnem območju, bralec pa si z osebnim razmišljanjem ustvari vrhunec, ki je še toliko boljši, saj mu je lasten.

Mazzinijevska cinična kritičnost poseže tudi onkraj aktualnega dogajanja in se v marsikateri kolumni osredotoči na perečo problematiko slovenskega notranjega nesoglasja ali ideoloških konfliktov, vendar se z visokim mojstrstvom prebija skozi vse pasti, po švicarsko nevtralen. Med prebiranjem knjige se zdi, kot da vse preveč preskakuje znotraj enega razmišljanja na mnoge med sabo skoraj nepovezane primere, a ti na koncu ustvarijo konstruktiven pregled nad stališči ter tako prikažejo razsežnost dotikajoče se teme in njeno razpredenost na mnoga področja.

Četudi ima knjiga Samo smeh nas lahko reši dokaj malo opraviti s humorjem, nas prodorne oči Mihe Mazzinija motrijo, roka pa nas biča v upanju, da bo sprožila metamorfozo slovenceljske ovce v slovenskega volka.

Če povzamem Mazzinijeve besede v kolumni, po kateri nosi knjiga naslov, je čas, da se Slovenci pričnemo smejati vsem, ki kvasijo neumnosti, namesto da jih z resnimi obrazi poslušamo, njihove besede pa jemljemo za svete. In res, čas je za smeh, iz katerega koli razloga že.

Klemen Uršnik

ponedeljek, 22. december 2014

[LITERATURA: domače] Recenzija romana: Miha Mazzini - Izbrisana

Založba: Goga
Leto izdaje: 2014

V romanu Mihe Mazzinija z naslovom Izbrisana v prvem planu spremljamo zgodbo petnajstih dni pekla Zale Jovanović – to je prvih petnajst dni meseca maja, leta 1992.

Dejstvo je, da je Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije 26.2.1992 izbrisalo državljanske podatke 25.671 ljudem. Večina jih še dandanes nima urejenega “statusa”. Na tej točki ni nobenega smisla s prstom kazati na “one ali druge”. Verjamem, da se vas je večina bralcev tisti čas še nahajala nekje v očetu ali materi - in tudi recenzent romana še ni znal hoditi. To pa niti ni tako važno. Naše generacije nimajo več težav z izbrisanimi, vsaj večjih ne. Če bi podobni primeri v družbi nastajali še dandanes, bi za njih vedeli (mar ne?). Saj živimo v času, ko mediji najraje zgrabijo še več od potencialno ekstremne, izstopajoče zgodbe.

Po zgodbovanju Mazzinija pa temu ni bilo vedno tako. Na začetku samostojne Slovenije je do javnosti uspelo priti le tisto, kar je bilo za mlado republiko neškodljivo. In prav to pristranskost, ki sta jo ustvarila sveži kapitalistični zagon mlade države s pretirano potlačenim egom majhnega naroda, Zala Jovanović še kako občuti na svoji lastni… Hja, pa niti ne koži. Recimo duši.

Govora je seveda o klasičnem, šolskem primeru birokratske napake, ignorance … V glavnem, birokratskega kriminala. Ta pa nas razjeda od znotraj. Popotovanje po slovenskem birokratskem peklu pa ne bi bilo tako pristno. zanimivo in šokantno, če ne bi bil notranji (in zunanji, seveda) glas Zale Jovanović prav Miha Mazzini. Kot že večkrat prej pisatelj prepriča s tem, da so liki v zgodbi nadvse dotakljivi, prekleto realni - a vseeno ne preveč vsakdanji. Edina stvar, ki se v romanu samo približa generičnosti, je lik Zalinega ljubimca, Američana Marka. Po drugi strani pa moram Mazziniju tudi tu dati prav, saj so taki liki pri slovenskih dekletih pogosto presenetljivo uspešni.

Tako nam pisatelj ponudi roman, ki ga sicer zlahka preberemo na dušek, nas pa ne bo najbolj razveselil. Čeprav morda ob branju zaradi nezapletenega sloga pisanja in hitrega (skoraj akcijskega) poteka zgodbe večkrat dobimo občutek, da beremo kakšen lahkoten poletni roman, se ob zgodovinskih dejstvih takoj streznimo in opazimo, da je Izbrisana v bistvu nekakšen skrajno dober “šnelkurs" k razumevanju tega temnega delčka naše zgodovine.

Domen Babič