IMDb: http://www.imdb.com/title/tt3470790/
Naslednjič: 15. 11. ob 17.00, Kino Komuna
Marko Naberšnik ostaja tudi onstran slovenskih meja zvest svojemu
slogu. Še vedno namreč ne skopari z navdušujočo fotografijo (in v tem
primeru tudi izvrstno tonsko obdelavo), za tem pa se tudi tokrat
skrivajo univerzalne zgodbe, pripovedovane na režijsko precej
neekonomičen način. Novi film, protivojna drama s soške fronte, gre
korak dlje, in sicer predvsem z ambicijo približati se umetniškemu
filmu. Vendar je rezultat pripoved, ki se ji kljub vsemu besnenju čez
usodo ne mudi h katarzi, temveč se zavleče v predolge kadre in ponudi
preveč različnih priložnosti za razplet. Vrhunca filma sta izredna igra
mladega koroškega Slovenca Michaela Kristofa in sekvenca, ki svojemu
preobratu navkljub ne more skriti vzporednic s Kubrickovimi Stezami
slave.
Miha Veingerl
Trostopenjska lestvica: +, o, -
četrtek, 13. november 2014
sreda, 12. november 2014
Recenzija baletne predstave Stabat Mater & Nevarna razmerja
Koreografi: Edward Clug & Valentina Turcu in Leo Mujić
Prizorišče: Veliki oder Slovenskega narodnega gledališča Maribor
Premiera: 7. 11. 2014 ob 19:30
Začela sta skupaj. Valentina Turcu in Edward Clug sta pred dobrimi 15 leti soustvarila svojo prvo celovečerno predstavo Tango, ki je omenjena kot začetek nove ustvarjalne dobe mariborskega baleta. Tokrat pa sta se v enem večeru predstavila posebej, vsak s svojo predstavo ter s svojim slogom. Čeprav sta oba baleta svoji premieri že doživela – Stabat Mater je bil ustvarjen za münchenski balet lanskega julija; Nevarna razmerja pa so praizvedbo doživela na Dubrovniških poletnih igrah, premiero pa na Ljubljana Festivalu letos poleti – sta bila tokrat oba prvič postavljena na domači oder Slovenskega narodnega gledališča Maribor.
Stabat Mater je himna Mariji, pripisana Jacopu da Todi v drugi polovici 13. stoletja. Govori o Marijinem trpljenju ob križanju Kristusa; celoten naslov (Stabat mater dolorosa) v dobesednem prevodu pomeni žalostna mati je stala. Uglasbitev Giovannija Battiste Pergolesija oživijo člani baročnega orkestra Akademije za glasbo iz Ljubljane s solistkama Štefico Stipančević in Nuško Drašček Rojko. Clug je sicer tragično zgodbo na oder prenesel v svoji interpretaciji; pravi, da je skozi zavedanje njegove glasbe prišel do sklepa, da Pergolesi kljub ustaljenemu cerkvenemu tekstu ni želel govoriti o trpljenju božje matere, ampak o posledici tega – v tem primeru gre za upanje. Za Cluga je osrednja ljubezen med materjo in sinom. Pred našimi očmi se odvrtijo njuni prepoznavni biblični prizori, vendar jih, kot pravi sam, »postavi v ironičen kontekst vsakodnevnega življenja in na novo prevede v intimnost in brezčasnost plesa.«
Široko odprt, črn oder brez kulis na desni strani zamejujejo beli bloki, ki jih plesalci med predstavo sami potiskajo po odru, s čimer se ločijo posamezni prizori – tako ti bloki hkrati služijo kot križ, na katerega je Kristus »pribit« z lepilnim trakom ali pa njegov grob, ki po trenutku žalovanja Marije in žalovalk ostane prazen. Prav tako so preprosti tudi kostumi, ženske v kožnih oblekah in moški v črnih, vendar Clugov minimalizem odra nikoli ne pusti praznega, temveč ga polni s še večjo dramatičnostjo. Sam prostor namreč odlično sodeluje z ekspresivnim gibom, ki je, prav tako kot scena, na videz preprost, vendar tehnično izredno zahteven in ne deluje samo na plesni ravni, temveč s simetričnostjo skupine zadovolji tudi vizualno. Clugov izčiščen slog in na trenutke komični elementi pa ustvarjajo močan kontrast tragični svetopisemski zgodbi.
Pravo nasprotje je druga polovica večera – neobaročni balet Nevarna razmerja v koreografiji in režiji Valentine Turcu in Lea Mujića. Nastal je po motivih istoimenskega romana Pierra Choderlosa de Laclosa in drame Kvartet Heinerja Müllerja. Delo, ki kritizira takratno francosko aristokratsko družbo, avtorja prevajata v sodobni čas, skupaj pa opozarjata na naše pojmovanje ljubezni, strasti in se sprašujeta, ali lahko sploh (zares) ljubimo. Balet naj bo, kot pravita, ne samo lep in estetičen, ampak tudi močan, s sporočilom. Glasbena podlaga so izbrana dela različnih baročnih skladateljev (Händla, Bacha, Vivaldija, Vitalija …) v kombinaciji del sodobnih skadateljev postmodernega (etno) simfonizma, indie glasbe in minimalizma (Jenkins in Richter). V glavni vlogi se kot šarmanten vikont de Valmont predstavi ljubljenec mariborske publike Anton Bogov in z Jeleno Lečić kot markizo de Merteuil prepričljivo zapelje plesalce kot tudi gledalce. Z intenzivnimi čustvi nabita baletna predstava od plesalcev ne zahteva samo izpiljene tehnike, temveč tudi močno obrazno ekspresivnost, saj čustev ne izražajo izključno skozi gibe. Bogati barvni kostumi, preplet starega in novega, sledijo karakterjem posameznih likov.
Tako sta v en baletni večer združeni dve vsebinsko povsem različni, sicer moderni baletni predstavi; vsaka je svoja zaključena celota, ki pa ju med seboj kot rdeča nit odlično povezuje obema skupna baročna glasba. Z združitvijo pa obe predstavi le še bolj zaživita s svojimi razlikami.
Ana Vogrin
Prizorišče: Veliki oder Slovenskega narodnega gledališča Maribor
Premiera: 7. 11. 2014 ob 19:30
Začela sta skupaj. Valentina Turcu in Edward Clug sta pred dobrimi 15 leti soustvarila svojo prvo celovečerno predstavo Tango, ki je omenjena kot začetek nove ustvarjalne dobe mariborskega baleta. Tokrat pa sta se v enem večeru predstavila posebej, vsak s svojo predstavo ter s svojim slogom. Čeprav sta oba baleta svoji premieri že doživela – Stabat Mater je bil ustvarjen za münchenski balet lanskega julija; Nevarna razmerja pa so praizvedbo doživela na Dubrovniških poletnih igrah, premiero pa na Ljubljana Festivalu letos poleti – sta bila tokrat oba prvič postavljena na domači oder Slovenskega narodnega gledališča Maribor.
Stabat Mater je himna Mariji, pripisana Jacopu da Todi v drugi polovici 13. stoletja. Govori o Marijinem trpljenju ob križanju Kristusa; celoten naslov (Stabat mater dolorosa) v dobesednem prevodu pomeni žalostna mati je stala. Uglasbitev Giovannija Battiste Pergolesija oživijo člani baročnega orkestra Akademije za glasbo iz Ljubljane s solistkama Štefico Stipančević in Nuško Drašček Rojko. Clug je sicer tragično zgodbo na oder prenesel v svoji interpretaciji; pravi, da je skozi zavedanje njegove glasbe prišel do sklepa, da Pergolesi kljub ustaljenemu cerkvenemu tekstu ni želel govoriti o trpljenju božje matere, ampak o posledici tega – v tem primeru gre za upanje. Za Cluga je osrednja ljubezen med materjo in sinom. Pred našimi očmi se odvrtijo njuni prepoznavni biblični prizori, vendar jih, kot pravi sam, »postavi v ironičen kontekst vsakodnevnega življenja in na novo prevede v intimnost in brezčasnost plesa.«
Široko odprt, črn oder brez kulis na desni strani zamejujejo beli bloki, ki jih plesalci med predstavo sami potiskajo po odru, s čimer se ločijo posamezni prizori – tako ti bloki hkrati služijo kot križ, na katerega je Kristus »pribit« z lepilnim trakom ali pa njegov grob, ki po trenutku žalovanja Marije in žalovalk ostane prazen. Prav tako so preprosti tudi kostumi, ženske v kožnih oblekah in moški v črnih, vendar Clugov minimalizem odra nikoli ne pusti praznega, temveč ga polni s še večjo dramatičnostjo. Sam prostor namreč odlično sodeluje z ekspresivnim gibom, ki je, prav tako kot scena, na videz preprost, vendar tehnično izredno zahteven in ne deluje samo na plesni ravni, temveč s simetričnostjo skupine zadovolji tudi vizualno. Clugov izčiščen slog in na trenutke komični elementi pa ustvarjajo močan kontrast tragični svetopisemski zgodbi.
Pravo nasprotje je druga polovica večera – neobaročni balet Nevarna razmerja v koreografiji in režiji Valentine Turcu in Lea Mujića. Nastal je po motivih istoimenskega romana Pierra Choderlosa de Laclosa in drame Kvartet Heinerja Müllerja. Delo, ki kritizira takratno francosko aristokratsko družbo, avtorja prevajata v sodobni čas, skupaj pa opozarjata na naše pojmovanje ljubezni, strasti in se sprašujeta, ali lahko sploh (zares) ljubimo. Balet naj bo, kot pravita, ne samo lep in estetičen, ampak tudi močan, s sporočilom. Glasbena podlaga so izbrana dela različnih baročnih skladateljev (Händla, Bacha, Vivaldija, Vitalija …) v kombinaciji del sodobnih skadateljev postmodernega (etno) simfonizma, indie glasbe in minimalizma (Jenkins in Richter). V glavni vlogi se kot šarmanten vikont de Valmont predstavi ljubljenec mariborske publike Anton Bogov in z Jeleno Lečić kot markizo de Merteuil prepričljivo zapelje plesalce kot tudi gledalce. Z intenzivnimi čustvi nabita baletna predstava od plesalcev ne zahteva samo izpiljene tehnike, temveč tudi močno obrazno ekspresivnost, saj čustev ne izražajo izključno skozi gibe. Bogati barvni kostumi, preplet starega in novega, sledijo karakterjem posameznih likov.
Tako sta v en baletni večer združeni dve vsebinsko povsem različni, sicer moderni baletni predstavi; vsaka je svoja zaključena celota, ki pa ju med seboj kot rdeča nit odlično povezuje obema skupna baročna glasba. Z združitvijo pa obe predstavi le še bolj zaživita s svojimi razlikami.
Ana Vogrin
[FILM/TV: LIFFe] Recenzija filma iz sklopa Panorama svetovnega filma: Dvojnik / The Double (rež. Richard Ayoade, 2013)
IMDb: http://www.imdb.com/title/tt1825157/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/the_double_2013/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/the_double_2013/
Naslednjič: 13. 11. ob 21.45, Linhartova dvorana, Cankarjev dom
Ruski realist in filozof Fjodor Dostojevski je leta 1846 v svojem romanu Dvojnik opisal psihološki zlom pisarniškega delavca Goljadkina, in sicer po tem, ko v njegovo življenje vstopi človek, ki mu je navzven popolnoma identičen, karakterno pa popolno nasprotje. Richard Ayoade ta zaplet prestavi v sivo, distopično, skorajda orwellovsko realnost, v kateri spoznamo Simona Jamesa (Jesse Eisenberg) – pisarniškega uslužbenca, ki na svojem delovnem mestu predstavlja le pogrešljiv zobnik v stroju birokracije, in to kljub temu, da je delu popolnoma posvečen. Njegovo edino zanimanje je soseda in sodelavka Hannah (Mia Wasikowska), a mu njegova sramežljivost in socialna nespretnost preprečita, da bi z njo kadarkoli navezal stik, kar pa nadomesti s skorajda obsedenim zalezovanjem. Nato se v njegovem življenju pojavi James Simon, njegov doppelgänger, ki s svojo ekstrovertiranostjo, šarmom in odločnostjo kmalu osvoji nadrejene, pri tem pa mu s svojim delom v zameno za življenjske lekcije pomaga Simon. Vendar James njun navidezno prijateljski odnos prične kruto izkoriščati, obenem pa prepriča Hannah in vse sodelavce, da Simon izgublja stik z realnostjo.
Dvojnik je na vizualni ravni izredno prepleten z zgodbo, saj lahko vsesplošno sivino in brezobličnost z lahkoto povežemo z neodločnostjo Simonovega karakterja, zanimiv pristop osvetljevanja (predmeti in osebe so velikokrat slabo osvetljeni ali pa so celo v popolni senci) pa v gledalcu vzbudi dvom, ali spremlja dejansko dogajanje ali le Simonov psihološki razkroj. Omeniti gre tudi zvočno podlago filma, ki je v prvem, bolj sproščenem delu, skoraj izključno sestavljena iz azijske pop glasbe, ko pa se dogajanje v filmu zaostri, tudi glasba preide v klasično, kar še dodatno izostri občutek utesnjenosti. Film morda razočara edinole pri dvojni igri Jesseja Eisenberga, ki Simona predstavi precej bolj prepričljivo kot Jamesa, zaradi česar je na nekaterih ključnih mestih težko razbrati, katerega od obeh likov trenutno spremljamo. Kljub temu pa to ne zmoti podajanja zgodbe, tako da je končni izdelek dober psihološki triler, ki gledalca ne pusti ravnodušnega.
Ocena: 7
Andraz Mele
Ruski realist in filozof Fjodor Dostojevski je leta 1846 v svojem romanu Dvojnik opisal psihološki zlom pisarniškega delavca Goljadkina, in sicer po tem, ko v njegovo življenje vstopi človek, ki mu je navzven popolnoma identičen, karakterno pa popolno nasprotje. Richard Ayoade ta zaplet prestavi v sivo, distopično, skorajda orwellovsko realnost, v kateri spoznamo Simona Jamesa (Jesse Eisenberg) – pisarniškega uslužbenca, ki na svojem delovnem mestu predstavlja le pogrešljiv zobnik v stroju birokracije, in to kljub temu, da je delu popolnoma posvečen. Njegovo edino zanimanje je soseda in sodelavka Hannah (Mia Wasikowska), a mu njegova sramežljivost in socialna nespretnost preprečita, da bi z njo kadarkoli navezal stik, kar pa nadomesti s skorajda obsedenim zalezovanjem. Nato se v njegovem življenju pojavi James Simon, njegov doppelgänger, ki s svojo ekstrovertiranostjo, šarmom in odločnostjo kmalu osvoji nadrejene, pri tem pa mu s svojim delom v zameno za življenjske lekcije pomaga Simon. Vendar James njun navidezno prijateljski odnos prične kruto izkoriščati, obenem pa prepriča Hannah in vse sodelavce, da Simon izgublja stik z realnostjo.
Dvojnik je na vizualni ravni izredno prepleten z zgodbo, saj lahko vsesplošno sivino in brezobličnost z lahkoto povežemo z neodločnostjo Simonovega karakterja, zanimiv pristop osvetljevanja (predmeti in osebe so velikokrat slabo osvetljeni ali pa so celo v popolni senci) pa v gledalcu vzbudi dvom, ali spremlja dejansko dogajanje ali le Simonov psihološki razkroj. Omeniti gre tudi zvočno podlago filma, ki je v prvem, bolj sproščenem delu, skoraj izključno sestavljena iz azijske pop glasbe, ko pa se dogajanje v filmu zaostri, tudi glasba preide v klasično, kar še dodatno izostri občutek utesnjenosti. Film morda razočara edinole pri dvojni igri Jesseja Eisenberga, ki Simona predstavi precej bolj prepričljivo kot Jamesa, zaradi česar je na nekaterih ključnih mestih težko razbrati, katerega od obeh likov trenutno spremljamo. Kljub temu pa to ne zmoti podajanja zgodbe, tako da je končni izdelek dober psihološki triler, ki gledalca ne pusti ravnodušnega.
Ocena: 7
Andraz Mele
[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Retrospektiva: Veliko platno: Lawrence Arabski / Lawrence of Arabia (rež. David Lean, 1962): +
IMDb: http://www.imdb.com/title/tt0056172/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/lawrence_of_arabia/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/lawrence_of_arabia/
Naslednjič: 12. 11. ob 19.15, Slovenska kinoteka
Lawrence Arabski je film, ki je ustvarjen za veliko platno. Edino v kinodvorani je možno zares doživeti presunljivo, prvotno za 70mm posneto kompozicijo kadrov, sploh kadar so v totalu; montažne prehode, ki ne služijo samo pripovedi, temveč so tudi simbolični; simfonično glasbeno podlago, ki vas že s prologom spravi v pravo vzdušje; in ne nazadnje ekspresivno igro glavnih igralcev, ki pride do izraza predvsem v srednjih in bližnjih planih. Zgodba povzema resnične dogodke iz življenja britanskega oficirja T. E. Lawrenca, predvsem njegovo sodelovanje v bojih prve svetovne vojne na Arabskem polotoku. Naslovna vloga je s svojim razvojem, ki doseže vrhunec v konfliktu interesov, neprecenljiva nagrada za vsakega igralca in Peter O'Toole je svojo priložnost izvrstno izkoristil.
Miha Veingerl
Trostopenjska lestvica: +, o, -
Lawrence Arabski je film, ki je ustvarjen za veliko platno. Edino v kinodvorani je možno zares doživeti presunljivo, prvotno za 70mm posneto kompozicijo kadrov, sploh kadar so v totalu; montažne prehode, ki ne služijo samo pripovedi, temveč so tudi simbolični; simfonično glasbeno podlago, ki vas že s prologom spravi v pravo vzdušje; in ne nazadnje ekspresivno igro glavnih igralcev, ki pride do izraza predvsem v srednjih in bližnjih planih. Zgodba povzema resnične dogodke iz življenja britanskega oficirja T. E. Lawrenca, predvsem njegovo sodelovanje v bojih prve svetovne vojne na Arabskem polotoku. Naslovna vloga je s svojim razvojem, ki doseže vrhunec v konfliktu interesov, neprecenljiva nagrada za vsakega igralca in Peter O'Toole je svojo priložnost izvrstno izkoristil.
Miha Veingerl
Trostopenjska lestvica: +, o, -
torek, 11. november 2014
[FILM/TV: domače] Jutri začetek slovenskega filmskega veledogodka LIFFe
[FILM/TV: domače] Jutri se začenja slovenski filmski veledogodek
LIFFe, v okviru katerega bo do 23. novembra v različnih sekcijah
(Perspektive, Predpremiere, Kralji in kraljice, Panorama svetovnega
filma, Ekstravaganca, Kino Balon, Posvečeno: Aleksej German, Posvečeno:
Ruben Östlund, Retrospektiva: Veliko platno, Evropa na kratko) in na
različnih lokacijah (Cankarjev dom, Kinodvor, Kino Komuna, Kino Šiška,
Slovenska kinoteka, Kolosej Maribor) predvajanih skoraj sto celovečernih in obilje kratkih filmov.
Brezsramno subjektivna priporočila filmskega uredništva smo obelodanili že nedavno (http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/…/filmtv-doma…), jutri pa pričnemo z objavljanjem festivalskih kratkic in recenzij. Sproti vas bomo obveščali tudi o pomembnejših (organizacijskih) informacijah in opozarjali na zanimive in relevantne članke o festivalu.
Lepo vabljeni k spremljanju!
Brezsramno subjektivna priporočila filmskega uredništva smo obelodanili že nedavno (http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/…/filmtv-doma…), jutri pa pričnemo z objavljanjem festivalskih kratkic in recenzij. Sproti vas bomo obveščali tudi o pomembnejših (organizacijskih) informacijah in opozarjali na zanimive in relevantne članke o festivalu.
Lepo vabljeni k spremljanju!
[SCENSKE UMETNOSTI: domače] Recenzija performansa Pars pro Witkacy
Anton Podbevšek Teater, 7. 11. 2014
Koncept in koreografija: Magdalena Reiter
Stanisław Ignacy Witkiewicz – Witkacy je bil poljski pesnik, dramatik, fotograf in filozof. Živel je med letoma 1885 in 1939 ter bil tako izpostavljen velikim družbenim dogodkom začetka 20. stoletja. Prvo svetovno vojno je preživel kot častnik ruske carske vojske v Sankt Petersburgu, kjer se je mudil tudi za časa boljševiške revolucije. Četudi je bil tedaj politični komisar svojega regimenta, je v svojih kasnejših delih izražal strah pred socialno revolucijo in tujo invazijo. Po vojni se je preživljal s slikanjem portretov, sicer pa je bilo medvojno obdobje zanj zelo plodno; družil se je s formisti in napisal okoli štirideset dram, v 30. letih (20. stol.) pa je svoj fokus usmeril k raziskovanju filozofije in psihoaktivnih drog. Ko je 18. septembra 1939 izvedel za sovjetsko invazijo na Poljsko, je storil samomor.
Njegova življenjska zgodba, polna močnih in pretresljivih dogodkov, se prepričljivo zrcali v predstavi Pars pro Witkacy. Performerji nas popeljejo na čustveni vlak smrti, ki pa ga docela začutimo šele ob predhodnem poznavanju Witkiewiczevega življenja ali kasnejšem branju o le-tem. Witkacyjevi teksti služijo kot podlaga za odlično interpretacijo medvojnega stanja duha in raziskovanje človeške psihe. Začetek predstave nas popelje v militantno sfero; vzpostavljajo jo izbrane video projekcije in stroga narativa Maruše Majer, ki sta subtilno združeni še z minimalno osvetlitvijo. Dogajanje na odru tedaj vseskozi aludira na temačne globine življenja v vojnem času, delno skozi tekst, delno skozi atmosfero v prostoru, predvsem pa skozi telesno govorico plesalcev; vzbujajo nam občutja nemira, stalnega bega in nestanovitnosti.
Militanten začetek se sčasoma prevesi v bolj zasebno sfero; v živo ustvarjena projekcija performerjev na zadnjo steno, nam prikazujejo portrete ljudi v različnih odnosih in pozah. Ob tem se fokus gladko prestavi s plesa na samo projekcijo, kar gledalcu omogoči zelo intimno izkušnjo opazovanja obraza performerjev, saj kamera posname tudi kadre, ki jih sicer lahko vidiš le, če nekomu padeš v objem. Dejstvo, da se ustvarjalci niso zadovoljili le s površno obravnavo čustev, še dodatno potencira napol gol ples Lade Petrovski Ternovšek in Dušana Teropšiča, ki je nabit z erotično energijo, a hkrati vseskozi ohranja pridih tragičnosti in neizpolnjenosti, ki se do tedaj že pojavita ob boku notranjega nemira in nestanovitnosti. Čustveni naboj kasneje rahlo popusti in naredi prostor za dihanje pred počasnim, a temeljitim zdrsom v vedno večjo abstraktnost, zmedenost in neodločnost, tako v tekstih kot v fizični podobi. Pot navzdol se tako zaključi v samotnih poskusih plezanja po ravni steni, želji po svobodi, ki pa jo utaplja hladna sivina navpičnega betona.
Pars pro Witkacy je metafora umetnikovega življenja. Skozi zgodbo Poljaka v medvojnem času se spogleduje z biografijo, vendar so uporabljena zgodovinska in biografska dejstva le kot katalizator za spust v diskurz, ki nam odkriva naše lastne strahove, želje, hrepenenja in travme. Vse to pa predstavi uspeva s tankočutno, premišljeno zmesjo multimedije, Witkiewiczevih tekstov in koreografije Magdalene Reiter. Gromek aplavz na koncu tako še zdaleč ne uspe zbrisati misli, ki se med predstavo porajajo in so danes v svetu, ki še zdaleč ni presegel človeških pomankljivosti, s katerimi se je soočal Witkacy, še kako aktualne. Topi udarci teles plesalcev, ki padajo po tleh, pa v glavi odmevajo še dolgo po tem, ko zapustimo dvorano.
Luka Seliškar
Koncept in koreografija: Magdalena Reiter
Stanisław Ignacy Witkiewicz – Witkacy je bil poljski pesnik, dramatik, fotograf in filozof. Živel je med letoma 1885 in 1939 ter bil tako izpostavljen velikim družbenim dogodkom začetka 20. stoletja. Prvo svetovno vojno je preživel kot častnik ruske carske vojske v Sankt Petersburgu, kjer se je mudil tudi za časa boljševiške revolucije. Četudi je bil tedaj politični komisar svojega regimenta, je v svojih kasnejših delih izražal strah pred socialno revolucijo in tujo invazijo. Po vojni se je preživljal s slikanjem portretov, sicer pa je bilo medvojno obdobje zanj zelo plodno; družil se je s formisti in napisal okoli štirideset dram, v 30. letih (20. stol.) pa je svoj fokus usmeril k raziskovanju filozofije in psihoaktivnih drog. Ko je 18. septembra 1939 izvedel za sovjetsko invazijo na Poljsko, je storil samomor.
Njegova življenjska zgodba, polna močnih in pretresljivih dogodkov, se prepričljivo zrcali v predstavi Pars pro Witkacy. Performerji nas popeljejo na čustveni vlak smrti, ki pa ga docela začutimo šele ob predhodnem poznavanju Witkiewiczevega življenja ali kasnejšem branju o le-tem. Witkacyjevi teksti služijo kot podlaga za odlično interpretacijo medvojnega stanja duha in raziskovanje človeške psihe. Začetek predstave nas popelje v militantno sfero; vzpostavljajo jo izbrane video projekcije in stroga narativa Maruše Majer, ki sta subtilno združeni še z minimalno osvetlitvijo. Dogajanje na odru tedaj vseskozi aludira na temačne globine življenja v vojnem času, delno skozi tekst, delno skozi atmosfero v prostoru, predvsem pa skozi telesno govorico plesalcev; vzbujajo nam občutja nemira, stalnega bega in nestanovitnosti.
Militanten začetek se sčasoma prevesi v bolj zasebno sfero; v živo ustvarjena projekcija performerjev na zadnjo steno, nam prikazujejo portrete ljudi v različnih odnosih in pozah. Ob tem se fokus gladko prestavi s plesa na samo projekcijo, kar gledalcu omogoči zelo intimno izkušnjo opazovanja obraza performerjev, saj kamera posname tudi kadre, ki jih sicer lahko vidiš le, če nekomu padeš v objem. Dejstvo, da se ustvarjalci niso zadovoljili le s površno obravnavo čustev, še dodatno potencira napol gol ples Lade Petrovski Ternovšek in Dušana Teropšiča, ki je nabit z erotično energijo, a hkrati vseskozi ohranja pridih tragičnosti in neizpolnjenosti, ki se do tedaj že pojavita ob boku notranjega nemira in nestanovitnosti. Čustveni naboj kasneje rahlo popusti in naredi prostor za dihanje pred počasnim, a temeljitim zdrsom v vedno večjo abstraktnost, zmedenost in neodločnost, tako v tekstih kot v fizični podobi. Pot navzdol se tako zaključi v samotnih poskusih plezanja po ravni steni, želji po svobodi, ki pa jo utaplja hladna sivina navpičnega betona.
Pars pro Witkacy je metafora umetnikovega življenja. Skozi zgodbo Poljaka v medvojnem času se spogleduje z biografijo, vendar so uporabljena zgodovinska in biografska dejstva le kot katalizator za spust v diskurz, ki nam odkriva naše lastne strahove, želje, hrepenenja in travme. Vse to pa predstavi uspeva s tankočutno, premišljeno zmesjo multimedije, Witkiewiczevih tekstov in koreografije Magdalene Reiter. Gromek aplavz na koncu tako še zdaleč ne uspe zbrisati misli, ki se med predstavo porajajo in so danes v svetu, ki še zdaleč ni presegel človeških pomankljivosti, s katerimi se je soočal Witkacy, še kako aktualne. Topi udarci teles plesalcev, ki padajo po tleh, pa v glavi odmevajo še dolgo po tem, ko zapustimo dvorano.
Luka Seliškar
ponedeljek, 10. november 2014
[LITERATURA: tuje] Recenzija romana: Haruki Murakami - Kronika ptiča navijalca
Izvirni naslov: Nejimakidori Kuronikuru
Založba: Mladinska knjiga
Leto izdaje: 2014
Ime Haruki Murakami si je pot v slovenske domove utrlo v letu 2008, ko je knjižne police širom države napolnil slovenski prevod romana Norveški gozd, ki ga je iz japonščine prevedla Nika Cejan. Sledil je film, predvajan tudi na Liffu, knjigarne pa so se pod vplivom vsesplošnega navdušenja nad japonskim leposlovcem, letos že drugič nominiranim za Nobelovo nagrado, pričele polniti z angleškimi sestrami njegovih del. Norveškemu gozdu je sledilo malo morje prevodov Aleksandra Mermala (1Q84, Kafka na obali, ...), letos pa tudi prevodno delo Iztoka Ilca, francista in japonologa, ki je slovenski publiki omogočil, da v roke prime slovensko verzijo romana Kronika ptiča navijalca. In ne le da smo bogatejši za eno Murakamijevo delo - tudi daljšo knjigo imamo, saj so Angleži v prevodu Jaya Rubina (stalnega prevajalca Murakamijevih del) nekaj poglavij preprosto izpustili.
Od prvega izida te knjige je v resnici minilo že skoraj dvajset let. Murakami je bil med publiko dobro sprejet, kritiki pa so mu kar naprej očitali, da je "premalo japonski", saj je v svojih romanih uporabljal predvsem ameriške pop kulturne reference. S Kroniko ptiča navijalca jih je uspel dokončno omehčati; njegov najstrožji kritik Kenzaburo Oe je pisatelju končo prikimal in mu dodelil elitno japonsko nagrado Yomiuri Bungaku Sho.
Glavni junak je tridesetletni Toru Okada, pasivni mali človek, ki se brez posebnega užitka prepušča brezdelju v predmestni japonski hiši. Njegova žena Kumiku je uspešna urednica, ki prihaja iz še bolj uspešne družine - njen brat je vsesplošno priljubljeni politik Noboru Wataya, ki mu množice jedo iz rok, Toru pa ga ne prenese. Toru je karakteriziran tudi skozi ostale like, od katerih ima vsak izjemno izoblikovano osebnost. Kumiku je podjetna in odločna in jo moževo lenarjenje razburja, Noboru je s svetohlinskim nasmeškom in primanjkljajem socialnega življenja vse, kar Toru zaničuje, v zgodbi pa se pojavi tudi šestnajstletna May Kashara, mladostniško naivna in kljub težavam polna življenja. Zgodba se začne zapletati, ko Toruju pobegne mačka. Pojavljati se začnejo vztrajni klici neznanke, ki se ne trudi zakrivati svoje seksualnosti in namenov, ki jih s Torujem ima. Obišče ga preročni vojak iz druge svetovne vojne, spoprijatelji pa se tudi z May, katere vrt omejuje bojda zakleto posestvo. Nenavadnost dogodkov in izgubljenost povprečneža v svetu kafkovske čudaškosti se stopnjuje do izginotja njegove žene. Napoči čas, da svojo pasivnost odrine vstran in se spusti v vrtinec nerazumljivih dogodkov in bizarnih karakterjev, ki jih Murakami osmisli šele na koncu svojega najbolje sprejetega dela.
Kakor veliko njegovih romanov je tudi ta nastal iz kratke zgodbe. V zbirki Slon izginja se prva kratka zgodba imenuje Ptič, ki navija svet in torkov ženske, njeno dogajanje pa je okrnjena kopija tistega v prvem poglavju romana. Takšen stil pisanja je lasten mnogim velikim literatom, Murakami pa ga je odpeljal celo korak dlje. Piše zgodbe, ki se mu slikajo pred očmi, in jim pusti, da v procesu pisanja joycevsko zaživijo neko svoje življenje. Ravno to je čar te emotivne meditativnosti, ki je rdeča nit vseh njegovih del - zgodba se rojeva pred bralcem na tako iskren in nepričakovan način, da se zdi, kot bi bil tudi pisatelj sam presenečen nad potjo, kamor ga je delo pripeljalo. Murakami deluje le kot pripovedovalec ter se od knjige osebno popolnoma distancira - dogajanj ne sodi in jih ne skuša osmisliti z razumom. S spoštovanjem do tega, kar mu zgodbe predstavljajo, jih pove točno takšne, kot so. Z nevsiljivim tonom in estetiko vsega, kar je misteriozno, je jasno, zakaj je dogajanju v njegovih romanih tako lahko slediti. Ker sam dvigne roke nad podajanjem sodbe in strogega začrtanja meja med resničnostjo in fikcijo, mu tudi mi lažje verjamemo.
Nina Žakelj
Založba: Mladinska knjiga
Leto izdaje: 2014
Ime Haruki Murakami si je pot v slovenske domove utrlo v letu 2008, ko je knjižne police širom države napolnil slovenski prevod romana Norveški gozd, ki ga je iz japonščine prevedla Nika Cejan. Sledil je film, predvajan tudi na Liffu, knjigarne pa so se pod vplivom vsesplošnega navdušenja nad japonskim leposlovcem, letos že drugič nominiranim za Nobelovo nagrado, pričele polniti z angleškimi sestrami njegovih del. Norveškemu gozdu je sledilo malo morje prevodov Aleksandra Mermala (1Q84, Kafka na obali, ...), letos pa tudi prevodno delo Iztoka Ilca, francista in japonologa, ki je slovenski publiki omogočil, da v roke prime slovensko verzijo romana Kronika ptiča navijalca. In ne le da smo bogatejši za eno Murakamijevo delo - tudi daljšo knjigo imamo, saj so Angleži v prevodu Jaya Rubina (stalnega prevajalca Murakamijevih del) nekaj poglavij preprosto izpustili.
Od prvega izida te knjige je v resnici minilo že skoraj dvajset let. Murakami je bil med publiko dobro sprejet, kritiki pa so mu kar naprej očitali, da je "premalo japonski", saj je v svojih romanih uporabljal predvsem ameriške pop kulturne reference. S Kroniko ptiča navijalca jih je uspel dokončno omehčati; njegov najstrožji kritik Kenzaburo Oe je pisatelju končo prikimal in mu dodelil elitno japonsko nagrado Yomiuri Bungaku Sho.
Glavni junak je tridesetletni Toru Okada, pasivni mali človek, ki se brez posebnega užitka prepušča brezdelju v predmestni japonski hiši. Njegova žena Kumiku je uspešna urednica, ki prihaja iz še bolj uspešne družine - njen brat je vsesplošno priljubljeni politik Noboru Wataya, ki mu množice jedo iz rok, Toru pa ga ne prenese. Toru je karakteriziran tudi skozi ostale like, od katerih ima vsak izjemno izoblikovano osebnost. Kumiku je podjetna in odločna in jo moževo lenarjenje razburja, Noboru je s svetohlinskim nasmeškom in primanjkljajem socialnega življenja vse, kar Toru zaničuje, v zgodbi pa se pojavi tudi šestnajstletna May Kashara, mladostniško naivna in kljub težavam polna življenja. Zgodba se začne zapletati, ko Toruju pobegne mačka. Pojavljati se začnejo vztrajni klici neznanke, ki se ne trudi zakrivati svoje seksualnosti in namenov, ki jih s Torujem ima. Obišče ga preročni vojak iz druge svetovne vojne, spoprijatelji pa se tudi z May, katere vrt omejuje bojda zakleto posestvo. Nenavadnost dogodkov in izgubljenost povprečneža v svetu kafkovske čudaškosti se stopnjuje do izginotja njegove žene. Napoči čas, da svojo pasivnost odrine vstran in se spusti v vrtinec nerazumljivih dogodkov in bizarnih karakterjev, ki jih Murakami osmisli šele na koncu svojega najbolje sprejetega dela.
Kakor veliko njegovih romanov je tudi ta nastal iz kratke zgodbe. V zbirki Slon izginja se prva kratka zgodba imenuje Ptič, ki navija svet in torkov ženske, njeno dogajanje pa je okrnjena kopija tistega v prvem poglavju romana. Takšen stil pisanja je lasten mnogim velikim literatom, Murakami pa ga je odpeljal celo korak dlje. Piše zgodbe, ki se mu slikajo pred očmi, in jim pusti, da v procesu pisanja joycevsko zaživijo neko svoje življenje. Ravno to je čar te emotivne meditativnosti, ki je rdeča nit vseh njegovih del - zgodba se rojeva pred bralcem na tako iskren in nepričakovan način, da se zdi, kot bi bil tudi pisatelj sam presenečen nad potjo, kamor ga je delo pripeljalo. Murakami deluje le kot pripovedovalec ter se od knjige osebno popolnoma distancira - dogajanj ne sodi in jih ne skuša osmisliti z razumom. S spoštovanjem do tega, kar mu zgodbe predstavljajo, jih pove točno takšne, kot so. Z nevsiljivim tonom in estetiko vsega, kar je misteriozno, je jasno, zakaj je dogajanju v njegovih romanih tako lahko slediti. Ker sam dvigne roke nad podajanjem sodbe in strogega začrtanja meja med resničnostjo in fikcijo, mu tudi mi lažje verjamemo.
Nina Žakelj
Naročite se na:
Objave (Atom)