[LITERATURA: tuje] Recenzija slikanice: Fabrizio Silei in Maurizio A. C. Quarello - Avtobus Rose Parks

Založba: Sanje
Leto izdaje: 2015
Prevod: Dean Rajčić

1. decembra leta 1955 se je pričela velika zgodba bojevanja za pravice temnopoltih ljudi v Ameriki. Velika zgodba pa se je razvila iz navidez majhne, iz upora posameznice, ki na avtobusu v Alabami ni hotela odstopiti svojega sedeža belcu. Ta rumen avtobus je postal simbol za revolucionarne spremembe, ki so se v petdesetih letih začele dogajati v Ameriki in so pomenile začetek konca rasnemu razlikovanju.

Večkrat nagrajena slikanica Avtobus Rose Parks je napisana v obliki zgodbe v zgodbi. Prvi pripovedni okvir opisuje dedka in njegovega vnuka, ki se odpravita na izlet v Detroit, v Muzej Henryja Forda. Drug okvir pa poteka vzporedno in časovno oddaljeno, saj dedek svojemu vnuku iz subjektivne perspektive pripoveduje o Rosi Parks, ki je za razliko od njega tisti dan obsedela na svojem sedežu, s tem pa hkrati vstala za celotno temnopolto ljudstvo. Poleg očitne zgodovinske vrednosti, ki jo slikanica nosi, je pomembna zlasti ideja o moči glasu in stališč posameznika, ki drastično zarežejo in za vedno spremenijo družbeni tok dogajanja. Je zgodba o pogumu in strahu, o človeški okrutnosti in njegovi vzvišenosti, v kateri se postavi na pozicijo, kjer lahko degradira drugega človeka na raven drugorazrednega bitja samo na podlagi barve kože. Nenazadnje pa je tudi zgodba o potrebi po humanosti, po podpori in človečnosti, ki lahko spremeni svet na bolje.

Dramaturgija slikanice je trdna predvsem zaradi ilustracij, ki spominjajo na dela slikarjev ameriškega realizma, še posebej na slike Edwarda Hopperja. Simpatični so intertekstualni elementi, ki zapolnjujejo tekstualne praznine, orišejo dogajalni čas in slikanico dvignejo na višjo raven. Vzporednost dveh časov, preteklosti in sedanjosti, ter vzporednost dveh generacij je nakazana z uporabo barv, saj je zgodba o dedku in vnuku upodobljena s paleto raznovrstnih barv, zgodba o Rosi Parks pa je predstavljena skozi siv, črn in bel kolorit. Likovne podobe zaradi eksperimentiranja s kompozicijo in perspektivo dajejo vtis filmskega kadriranja - kot bi bralec vstopil v prostor, ki ob njegovi prisotnosti zamrzne in se prosto odvija naprej, ko obrne list.

Zaradi nespregledljive kvalitete likovnega dela slikanice se zdi besedni del pogosto odvečen, na trenutke nedodelan in nepotreben. Pogosto prihaja do zastranitev zaradi nepomembnih informacij. Dober primer je avtorjevo ukvarjanje z dedkovimi težavami s prostato, kar naj bi sicer delovalo humorno in sproščeno, a bralca samo zmede in oddalji od bistva. Slikanica bi pravzaprav z lahkoto lahko delovala tudi kot »tiha« slikanica ali slikanica brez besed. Še posebej zgovorna je zadnja dvostranska ilustracija, ki je direktna aluzija na Hopperjevo sliko Chop Suey. Quarellova ilustracija upodablja dedka in vnuka, ki po vrnitvi iz muzeja sedita v tipični ameriški okrepčevalnici, obrnjena drug proti drugemu kot neke vrste »doppelgängerja« ali dvojnika, zrcalni podobi, podobi dveh generacij, ki lahko zaradi Rose Parks sedita v okrepčevalnici poleg belopoltih ljudi. Na naslovnici časopisa, ki ga dedek drži v rokah, je vidna podoba moškega: »Njegova polt je temna kakor otrokova in tudi oči so enake. Takšna polt in takšne oči kot Rosine.« Moški na prvi strani časopisa je Barack Obama. Njegova virtualna prisotnost tako zaključi krog Rosine zgodbe. Zgodovina se je ponovno premaknila.

Kljub manjšim pomanjkljivostim besednega dela slikanice je Avtobus Rose Parks pomembna knjiga. Gre za zgodovinsko slikanico, ki bralcu predstavi ključne podatke o pomenu Rose Parks skozi vidik personificirane zgodovine, katere glasnik je dedek. Avtorja se ukvarjata tudi z vprašanjem o tem, kdo so pravzaprav tisti posamezniki, ki pišejo in spreminjajo zgodovino, in nenazadnje vzpodbujata bralce, da tudi oni postanejo aktiven del družbe in da so pozorni na prihod simbolnega avtobusa, saj »/…/ je vedno kje kakšen avtobus, ki pelje skozi življenje vsakogar izmed nas. Jaz sem ga pred davnimi leti zamudil. Ti pa imej oči odprte: ne zamudi svojega.«

Larisa Javernik

[LITERATURA: tuje] Recenzija romana: Walter Moers – Divji potep skozi noč

Založba: Sanje
Leto izdaje: 2014
Prevod: Stana Anželj

Nekakšen nemški literarni ekvivalent Tima Burtona, pravljičar Walter Moers, pri nas najbolj poznan po odpuljenih in domišljijsko dodelanih knjigah o prečudni deželi Zamoniji, nas tokrat popelje na divje potovanje, polno bizarnih dogodivščin. Glavni junak romana Divji potep skozi noč je dvanajstletni Gustave, kar je dobesedna navezava na francoskega risarja 19. stoletja, Gustava Doréja – prav njegove temačne in bogate ilustracije so navdahnile in obsedle Moersa do te mere, da se je zakopal v obsežen umetnikov opus (ki obsega kar 9850 ilustracij, da ne omenjamo raznih skulptur, litografij in podobnega) in iz njega izbral nabor slik, okrog katerih je spisal Divji potep skozi noč. Slednje izvemo v izjemno prodornem in kritičnem spremnem eseju o Doréju, ki ga Moers doda na konec knjige.

Sama pripoved je izredno vihrava in energična, saj se Gustavu ob soočenju s pikro, naveličano in ponosno Smrtjo ponudi enkratna priložnost – svojo dušo lahko reši, če v eni sami noči opravi šest nemogočih in norih nalog, ki mu jih ta srhljiva pojava v mrtvaškem ogrinjalu zastavi. Tako se junak poda na noro pot skozi sanjske pokrajine, kjer mu pot prekrižajo grifon, »trpinčena« devica, poslednja meduza, gozdni duhovi, velikani in še kdo. Na tem nivoju je knjiga dober primer kvalitetne mladinske literature, ki se bere hitro in podaja iztočnice za razmislek, vendar pa ni samo to. Med vrsticami je bogata z aluzijami, sploh z navezavami na literaturo - posebej tisto, ki jo je ilustriral Doré sam (Gustavovemu konju je ime Pančo Sansa, njegovemu mornarju Dante). Obdela pa tudi nekatera druga področja, kot so recimo filozofija (sanjske princese rade predpostavljajo, »da je ves univerzum plod sanj«, ob čemer se razvije zanimiva debata o tem, »kdo ga potem sanja?«), fizika (pošast Čas pripoveduje Gustavu, da zaenkrat še ni definiran, a nekoč bo nekdo trdil, da »je relativen« in še »prekleto prav bo imel«) in astronomiji (Gustave dobi lasten sončni sistem, do katerega pride po galaktičnem odtoku), nenazadnje pa tudi umetnikovo poklicno pot (velikani ga zmerjajo, da »samo sedi in kraca«, kar »v življenju ne pelje nikamor«).

Moers se drži svojega sloga, ki se giblje od lahkotno humornega do groteskno bizarnega in tako popolno poustvarja vzdušje, ki kipi iz spremljajočih ilustracij. Prekrasno izvedena zamisel, ki nas pripelje do trpkega zaključka, da je v življenju najtežje od vsega to, da »gledaš Smrt pri delu«, in da smrti služi vsak od nas. Tega se je verjetno prepozno zavedel tudi ambiciozni Doré, čigar načelo je bilo »Ilustriral bom vse«, a ga je v 52. letu starosti presenetila srčna kap, v dnevniku pa je zapustil zadnji zapis »Preveč sem delal.«

Veronika Šoster