Režija: Branko Potočan
Premiera: 21. 2. 2015, Slovensko mladinsko gledališče
Nobenega dvoma ni o tem, da otroške publike ne gre podcenjevati, saj
otroci jasno in glasno povedo, ko jim kaj ni po godu − niso še namreč
izučeni v zvijačnem ovinkarjenju in sprenevedanju kulturno prefinjenih
odraslih. Ustvarjalci predstave Vsi junaki zbrani se niso ustrašili
izziva in v svet novodobne mladine, svet, ki mu vladajo pametni
telefoni, vsak dan nova socialna omrežja in hitro razvijajoče se
računalniške igrice, poskušali vpeljati bajeslovne pravljične junake iz
slovenskega ljudskega slovstva.
Draga Potočnjak, avtorica teksta,
je v gledališkem listu izpostavila, da se ji zdi bistveno, da bi otroci
skozi predstavo začutili zgodovino slovenskega prostora in njegovo
ljudsko izročilo, bajeslovje, mitologijo. Da pa arhaični prizvok ne bi
prevladal, sta z minimalistično zastavljeno scenografijo poskrbela
režiser Branko Potočan in scenograf Sandi Mikuž. Na odru je en sam
opazen rekvizit, ki spominja na nekakšno ogromno igralo, na katerem
otroci preživljajo proste ure na igrišču in drug drugega izzivajo v
»poglej, kaj zmorem, ti tega ne zmoreš« maniri.
Zgodba je
preprosta – dve ekipi z iste šole tekmujeta na vseslovenskem kvizu v
poznavanju slovenskih pravljic in bajeslovnih junakov ter fizičnih
spretnostih. Dramske like so poskušali zastaviti karseda življenjsko,
četudi v večini primerov ostajajo na ravni tipizacije (pridna deklica,
razvajenka, športnik ...). Pozitivno izstopa lik dečka Franceta
(prepričljivo ga je upodobil Blaž Šef), ki zaradi svoje izredne
načitanosti predstavlja glavni adut svoje ekipe na kvizu. Značajsko
deluje veliko bolj zrelo od ostalih likov, kar je morda povezano z
neprivilegiranim družinskim okoljem, vendar je njegov smisel za humor
kljub vsem težavam neusahljiv.
Kot se znotraj predstave
pravljično preliva z realnim, tako imajo tudi dramski liki vsak svojo
pravljično osebnost, v katero se po potrebi prelevijo. Tovrstne
»levitve« odraža tudi jezikovna podoba predstave; lektorica Mateja
Dermelj je mojstrsko povezala dva povsem nasprotna pola – aktualno
slengovsko govorico mladih in arhaizme slovenskega bajeslovja.
Z
uvedbo aktualne socialne problematike (na primer Francetova mati
samohranilka je ravno izgubila službo) se ustvarjalci predstave niso
bali poseči v domnevno brezskrben otroški svet in na tak način
izpostavili realnost marsikaterega sovrstnika odrskih junakov.
Družbenokritično pomenljiv je tudi sam konec – obe ekipi se družno
upreta tržni logiki televizijske korporacije in dokažeta, da neustrašni
junaki v današnjem svetu še vedno obstajajo. Ker brez srečnega konca pri
pravljicah pač ne gre …
Irina Lešnik
Ni komentarjev:
Objavite komentar