Premiera: 24.2.2015
V Agathi, miniaturi za dva igralca in en prenosnik, se za komorno
predstavo dvoranica Duše Počkaj v Cankarjevem domu prelevi v boemsko
raztreščeno dnevno sobo pisatelja Karla Jedermana, fiktivnega
karakterja, ki gledališkim odrom ni neznan.
Če se je v ustvarjanju Nebojše Pop Tasića do sedaj večkrat pojavil kot fantomski šansonjer s štajerskim naglasom, se tokrat utelešuje v prepričljivem Gašperju Jarniju z vehementnostjo polnega, dodobra utečenega lika s svojim lastnim značajem. Preobremenjenega Jedermana v deliriju cenenih hlapov žganjice obišče predmet njegovega raziskovanja: nihče drug kot legendarna Agatha Christie, o kateri naj bi napisal biografsko igro. V dobri uri dialoga med dvema nasprotujočima si, pa vendar čudno nepričakovano podobnima karakterjema, smo tako večkrat priča preveč gostobesednemu in skorajda klišejskemu modrovanju o življenju, ljubezni, sovraštvu in smrti. Ob podrobnejšem poslušanju se nam zazdi, da je morda prav Christiejeva avtorica večine replik, ki so izrečene med protagonistoma – na trenutke je slog govora kot posnetek glasov Hercula Poirota ali Miss Marple. Tudi lik Agathe govori skozi druge – v večeru se predstavi približno petkrat, vsakič z drugim imenom: Celia, Ariadne, Teresa, Blanche, Mary. Kdo je torej ta izmuzljiva, eterična ženska, ki se tako vztrajno umika skoz vrstice svojih kriminalk, ki trpi za selektivno amnezijo, ki izgine in se pred neprijetnimi dejstvi skrije v toplice? Drobcena, v črno oblečena postava Barbare Vidovič zdaj ihti, zdaj rohni, zdaj z elegantno angleško zbranostjo pije čaj. Je mogoče, da se je tudi v krhko pisateljico naselil morilski duh in je njeno pravo življenje pravzaprav njena največja detektivska umetnina? Ne vemo, kdo je, in verjetno ne bomo nikdar vedeli, kdo je v resnici bila Agatha. Lahko pa ji, kot modruje Jederman ob začetku predstave, oprostimo, saj je v vsej svoji človeškosti lahko le popolnoma nedolžna.
Ajda Bračič
Če se je v ustvarjanju Nebojše Pop Tasića do sedaj večkrat pojavil kot fantomski šansonjer s štajerskim naglasom, se tokrat utelešuje v prepričljivem Gašperju Jarniju z vehementnostjo polnega, dodobra utečenega lika s svojim lastnim značajem. Preobremenjenega Jedermana v deliriju cenenih hlapov žganjice obišče predmet njegovega raziskovanja: nihče drug kot legendarna Agatha Christie, o kateri naj bi napisal biografsko igro. V dobri uri dialoga med dvema nasprotujočima si, pa vendar čudno nepričakovano podobnima karakterjema, smo tako večkrat priča preveč gostobesednemu in skorajda klišejskemu modrovanju o življenju, ljubezni, sovraštvu in smrti. Ob podrobnejšem poslušanju se nam zazdi, da je morda prav Christiejeva avtorica večine replik, ki so izrečene med protagonistoma – na trenutke je slog govora kot posnetek glasov Hercula Poirota ali Miss Marple. Tudi lik Agathe govori skozi druge – v večeru se predstavi približno petkrat, vsakič z drugim imenom: Celia, Ariadne, Teresa, Blanche, Mary. Kdo je torej ta izmuzljiva, eterična ženska, ki se tako vztrajno umika skoz vrstice svojih kriminalk, ki trpi za selektivno amnezijo, ki izgine in se pred neprijetnimi dejstvi skrije v toplice? Drobcena, v črno oblečena postava Barbare Vidovič zdaj ihti, zdaj rohni, zdaj z elegantno angleško zbranostjo pije čaj. Je mogoče, da se je tudi v krhko pisateljico naselil morilski duh in je njeno pravo življenje pravzaprav njena največja detektivska umetnina? Ne vemo, kdo je, in verjetno ne bomo nikdar vedeli, kdo je v resnici bila Agatha. Lahko pa ji, kot modruje Jederman ob začetku predstave, oprostimo, saj je v vsej svoji človeškosti lahko le popolnoma nedolžna.
Ajda Bračič
Ni komentarjev:
Objavite komentar