Založba: Modrijan, zbirka Svila
Leto izdaje: 2014
Prevod: Maja Kraigher
Kdor je naveličan kvazi-intelektualnega diskurza o komunizmu in
politični levici, bo v noveli Nesporazum v Moskvi prišel na svoj račun.
De Beauvoirjeva ga namreč tako naravno vplete v življenje zrelega para,
da lahko opazimo, kako neprisiljeno vstopa v njun vsakdanjik. Kot na
mestu pojasni Jože Vogrinc v Mladini: »Zares komunist bi bil v tem
tisočletju le član gibanja za odpravo kapitalizma v svetu. Takega
gibanja zdaj ni. Dokler ga ni, pa tisti, ki se hvali, da je komunist,
blefira. Ker pa se nasprotja svetovnega kapitalizma zaostrujejo,
porajajo tudi gibanja za njegovo odpravo. Enačenje komunizma s
totalitarizmom tega ne more preprečiti. Zato naj vas ne preseneti, če
komunizem 21. stoletja zase sprva ne bo vedel, da je komunizem, in o tem
ne bo hotel nič slišati.«
Glavna lika, nasprotno, ne blefirata,
temveč se v zasebnosti svojih misli sprašujeta ne le o komunizmu,
temveč tudi o tem, kako delovati v kapitalističnem svetu, v katerem
nista nikoli našla svojega mesta. Kljub temu novela ni predstavitev
stališč dveh Francozov, ki potujeta v Moskvo, temveč le posledica
razmišljanja o minevanju, starosti ter dvoma o možnosti brezkompromisne
povezave med posameznikoma.
André in Nicole, upokojena Parižana,
sta si v cvetu mladosti ustvarila polno življenje, ki se razkriva skozi
pripoved. Leta 1966 upokojena odpotujeta v Moskvo, kjer doživita
nesporazum – sama s sabo –, kar posledično vodi v medsebojni konflikt.
Kako se sprijazniti s staranjem, bledenjem seksualnosti in lepote,
izgubo mladostne energije? Avtorica dvome prikaže skozi oči moškega in
ženske, skozi dva miselna tokova, ki se ne izključujeta, temveč ju
pestijo sorodne težave. O svojih političnih prepričanjih, po katerih sta
živela in vestno delovala, nista več prepričana, prav tako ne o svojih
življenjskih odločitvah ter o medsebojni navezanosti. Ali sta se kdaj
zares ljubila?
Strah pred smrtjo, vprašanje ženske, svoboda –
Simone de Beauvoir je avtorica, ki se je s svežim pogledom vestno
lotevala najglobljih vprašanj človeštva. Intelektualka, aktivistka,
filozofinja ter nenazadnje tudi pisateljica, ki je svoja politična in
življenjska prepričanja v Nesporazumu v Moskvi uspela ujeti na nekaj
desetih straneh, nam predstavi lik ženske (v grobem ga spoznamo tudi v
Drugem spolu iz leta 1949), ki kljub odličnim nastavkom za bogato
kariero zapusti samo sebe v smislu intelektualne rasti ter se posveti
možu in družini – odloči se postati gospodinja ter ustrezati, česar se
zaveda in kar očita sama sebi: »Zaradi njega je bila ženska, ki ni več
vedela, kako porabiti čas, ki ga je še imela preživeti.«
Avtorica
je iskrena, a to lastnost odvzame dialogu protagonistov ter jo skrije
med njuna tiha razmišljanja. Živo začutimo stisko Nicole, ki jo
vprašanje ženske pesti v veliko večji meri kot v mladosti, ter Andréjevo
zaskrbljenost, na trenutke celo resignacijo, nad svojimi življenjskimi
dosežki. Kljub temu da sta v enakovrednem položaju, pada na Nicole
gostejša senca – medtem ko André večino časa na potovanju posveča svoji
hčeri, ki prebiva v Rusiji, se Nicole utaplja v lastni destruktivni
misli. V njo ob koncu ujame tudi partnerja, ki tik pred koncem na kopno
vrže sidro ter reši konflikt, ki je bil bolj konflikt ednine kot
dvojine.
Klara Zupančič
Ni komentarjev:
Objavite komentar