Režija: Mike Leigh
Igralska zasedba: Timothy Spall, Paul Jesson, Dorothy Atkinson
Datum izida: 15. november 2014 (LIFFe), 1. januar 2015 (Kinodvor)
Tableaux vivants oziroma »žive slike« so bile modna muha, ki je
doživela razcvet v 18. in 19. stoletju. Da bi izobrazili in razvedrili
elitno publiko, so skupine igralcev med drugim upodabljale dela likovne
umetnosti. Uprizoritev je bila zmeraj statična, poskus kopiranja
dispozicij originala je bil namreč pomembnejši od pripovednega ozadja
likovnih del. Koncept živih slik je kasneje našel svoj odsev tudi v
filmski umetnosti, npr. pri Godardu (»Passion«, 1982), Greenawayu
(»Nightwatching«, 2007) in Majewskemu (»The Mill and the Cross«, 2011),
pri čemer sta slednja razbila statičnost in dovršenemu posnemanju
mizanscene slik dodala kompleksne, delno na zgodovinskih dejstvih
temelječe pripovedi.
Tudi Mike Leigh in njegov direktor
fotografije Dick Pope sta v svoj aktualni film uspela verodostojno
vnesti »žive slike«, na primer leta 1839 predstavljen motiv zadnje
vožnje bojne ladje Temeraire. Leigh, stari mojster socialnih dram, nam v
enem redkih primerkov vizualno razkošnih del v svojem opusu predstavi
življenje in delo Josepha Mallorda Williama Turnerja (1775–1851),
britanskega slikarja, ki se je proslavil s pogosto dramatičnimi slikami
pokrajin, morja, nesreč in takratnih tehnoloških presežkov. Turnerjeve
podobe prežema svetloba, ki bodisi kot šop preusmerja pozornost
opazovalca v osrednji del dogajanja ali pa kot tančica dodaja
svojevrstno mehkobo naslikanemu trenutku. Tovrstna neperformativna dela
je zagotovo težje, a vendarle možno poustvariti, o čemer priča naslovni
film. In če verjamemo izjavi, ki jo je v nekem intervjuju skromno podal
Pope, sta imela z režiserjem enostavno srečo z vremenom.
Avtor
teh vrstic se ni poglobil v Turnerjevo biografijo, zato prepušča
razglabljanja o zgodovinski točnosti pripovedi umetnostnim
zgodovinarjem. Bolj zanimivo je dejstvo, katero obdobje Turnerjevega
življenja je Leigh izbral za portret. Režiser zrelih let, ki je bil za
svoj odmeven prispevek k filmski umetnosti odlikovan s kraljevim redom,
se je namreč odločil posneti film o slikarju zrelih let, ki so ga zaradi
njegovih likovnih umetnin sprejeli v elitni krog članov Kraljeve
akademije. O režiserjevem značaju ne moremo soditi, lahko pa prepoznamo
niz že kar klišejskih potez vloge umetnika v družbi, ki jih je Leigh
najbrž oblikoval tudi po svojih izkušnjah. Turner se namreč spopada s
svojo obsedenostjo z umetnostjo oziroma potrebo po ustvarjanju,
zamaknjenostjo kot posledico bivanja v lastnem sistemu vrednot, lastno
eksistenco in delom kot statusnim simbolom, statusom žrtve
prenapihnjenih intelektualnih interpretacij, konfliktom s stanovskimi
kolegi in strahom pred tehnološkimi inovacijami, ki bi lahko pomenile
degradacijo lastnega dela ali celotne umetnosti.
Pri G. Turnerju
je Leigh ponovno združil moči s Timothyjem Spallom, ki je s tem zaigral
že v petem režiserjevem filmu. Spall, ki je za naslovno vlogo prejel
nagrado za najboljšega igralca na filmskem festivalu v Cannesu, v filmu
odlično upodobi raznovrstna čustvena stanja godrnjajočega umetnika in je
ob vizualni zasnovi – scenografiji, kostumografiji in predvsem
fotografiji – glavni adut filma. Stranski liki, s katerimi Turner stopa v
kontakt, so prikazani z večinoma močno poudarjenimi značajskimi
lastnostmi, ki se manifestirajo tudi v njihovi mimiki, gestikulaciji ali
telesnih predispozicijah. Čeprav film s svojima dvema urama in pol že
preseže dolžino povprečnega celovečerca, dobimo ob nekaterih sekvencah
občutek motnje notranjega ritma. Določeni liki oziroma dogodki bi si
namreč zaslužili več prostora, a jim nagla montaža to onemogoči.
Toda pri filmih sta pomembna začetek in konec. Če nas Leigh in Pope na
začetku prikujeta pred platno s potovanjem kamere od nizozemskih kmetic
do Turnerja pred ozadjem sončnega zahoda, potem se Leigh tudi na koncu
odkupi s skorajda filozofsko meditacijo o percepciji. Turner, slikarski
manipulator svetlobe, tik pred smrtjo kakor v zahvalo za svoj talent
zakriči, da je sonce bog in izdahne. Temu pa sledita dve kratki sekvenci
z obema ključnima ženskama Turnerjevih zadnjih let, pri čemer jima sij
sonca razkrije osebni zapuščini preminulega umetnika. Kot bi dejal
Turnerjev sodobnik Thoreau: »Ni pomembno, kaj gledaš, temveč kaj vidiš.«
Ocena: 9/10
Miha Veingerl
Ni komentarjev:
Objavite komentar