Režiser: Vinko Möderndorfer
Lutkovno gledališče Ljubljana
Premiera: 26. 2. 2015
V Odvratnih rimah so otrokom že poznane pravljice – na primer Pepelka,
Sneguljčica in sedem palčkov, Rdeča kapica – predstavljene na
alternativen način, v sodobnih rimah in z manj pravljičnega efekta.
Tukaj noben lik ni popoln, princi niso zgolj pogumni, hrabri, močni,
plemeniti in kar je še pozitivnih lastnosti. Dahlove zgodbice v rimah je
v slovenski jezik prepesnil Milan Dekleva, za potrebe predstave pa jih
je dramatiziral režiser sam. Predstava je namenjena otrokom, starim šest
in več let, ogledate pa si jo lahko na Šentjakobskem odru Lutkovnega
gledališča Ljubljana
Režiser Vinko Möderndorfer je izbral štiri
zgodbice, ki jih v skoraj uro trajajoči predstavi odigra šest igralcev.
Začne se zelo obetavno – z minimalistično sceno in duhovitim kostumom
volka nam Rok Kunaver in Ajda Toman uprizorita Rdečo kapico, ki je
bistveno bolj premetena in sploh ne potrebuje lovca, da jo reši, ker se
sama. Rdečo nit med posameznimi zgodbicami drži Jan Klobučar kot
pripovedovalec. Sodeč po do tedaj spektakularni kostumografiji Alana
Hranitelja sem pričakovala, da bo oblečen v kaj bolj zanimivega kot
enobarvno majico in klobuk. Naslednjo spoznamo sramežljivo Pepelko, ki
jo kot gostja odigra Lena Hribar. Neprestano beži pred svojim princem in
je manj damska, njen vilinec (Rok Kunaver) je precej neroden, mogoče
celo nekoliko preveč. Pa ne samo on, vsi liki so pretirano karikirani,
saj je norčevanje iz pravljičnosti dovolj očitno že pri spremembi
razpleta v vsaki posamezni pravljici. Alenka Tetičkovič je sicer izjemna
v vsaki vlogi, ki jo odigra, enako prepričljiva je kot ošabna in
ritasta zlobna polsestra, kot nejevoljna Jakčeva mati in kot domišljavi
drugi pujsek s svojo trdnejšo hišico iz lesa.
V drugi polovici pa
gre vse strmo navzdol. Predstavljeni sta še pravljici o Jakcu in
magičnem fižolčku ter o Treh prašičkih – scena postane presvetleča in
žal cenenega izgleda — prav tako kostumi, igra pa še bolj karikirana.
Predstavi umanjka domišljije, z njo gledalec ne izve nič novega, bolje
bi bilo, če bi prebral knjigo in obdržal še nekaj lastnega jaza pri
predstavljanju dogajalnega prostora. Mogoče režiser v tekstu ni našel
enakih dojemanj o parodiji, kot jih ima sam? Potenciranje pravljične
osladnosti na najočitnejši možni način ni dovolj dobro za nastanek
duhovite predstave, prej bi to uvrstila med podcenjevanje otrok. Scena
je zelo podobna tisti iz ilustracij. Kako je sicer lucidni in
minimalistični Branko Hojnik ustvaril scenografijo, ki izgleda kot bi si
jo sposodili iz šolske pustne proslave? Vsaka predstavljena zgodba se
celostno razlikuje od prejšnje oziroma naslednje. Otroci niso tako
nezahtevna publika, kot so tretirani v tem primeru. Šolarčke zanima že
kaj več kot roza oblekice in nasmeji jih tudi kaj kompleksnejšega kot
spotikajoča se vila. Po pregledu sodelujočih pri predstavi sem
ugotovila, da se odgovor na to morebiti skriva v manjku dramaturga. Tako
ima vsak izmed ekipe svojo zadolžitev, nihče pa nima pregleda nad tem,
kako ti izdelki funkcionirajo kot celota. Mogoče bi lahko tukaj vskočil
režiser?
Nika Švab
Ni komentarjev:
Objavite komentar