Po igrah Antentator in kralj, Črvi in Bele rakete lete na Amsterdam priredil Mare Bulc
Režiser: Mare Bulc
Dramaturginja: Darja Dominikuš
Igra v igri v igri. Oder Male drame zaživi v ambientu sedemdesetih let
dvajsetega stoletja na Slovenskem – z dvema dogodkoma: v gledališki igri
buržuazne družine Dolinar in v ozadju, v stanovanju popevkarja,
alkoholika Brumna. Znajdemo se v prepletu
zgodb: sprva igri Atentator in kralj, ki jo družina Dolinar postavlja v
režiji Bosove matere (Saša Pavček), sledijo Črvi kot represija nad
Bosom (Klemen Janežič) in Joem (Rok Vihar) pa vse do besednega dvoboja
med Zasliševalcem (Uroš Fürst) in Šefom policije (Boris Mihalj). Bele
rakete “lete” v Amsterdam v besedni igri Toniča (Alojz Svete) kot
predstavnika proletariata, bivšega partizana in varnostnika, Brumna
(Jurij Zrnec), in mične, brhke, samostojne Lene (Maša Derganc). S
skladanjem istoimenske popevke na črni pianino v kotu, na videz
nepovezana dramska dela uspešno tvorijo komično in atmosfersko dobro
opremljeno celoto. Skoznjo Brumen in Lena postaneta Atentator in Simona,
Joe je Toničev sin, Šef policije pa igra, zelo prikladno, rablja, kar
kaže na več kot odlično opravljeno dramatuško združitev žanrsko tako
raznolikih iger – delo Darje Dominikuš in Urške Sajko. Dela Vitomila
Zupana so biografska in atmosferska, so uporniška, so nasprotna
družbenemu redu, uprizarjajo človeka proti sistemu in črva, ki postane
ličinka ter kasneje hrošč. Ali pač, kot Bos pristavi, za vse življenje
ostane črv. Bojan Emeršič, Kralj oče, Tina Vrbnjak, lahkoživa uporniška
Beti in Uroš Fürst odlično uprizorijo karakterje, ki jih ponujajo
Zupanova dela. Uporniški značaj Bosa v Janežičevi interpretaciji pa
mestoma postane preveč naiven in vznesen, da bi ga lahko začutili kot
“zupanovskega”. Morda mu manjka mirnosti, ki bi jo lahko imel kot
upornik z jasnimi načeli in vizijo, ter ponosa, ki ni deško naiven.
Kostumi Urške in Tomaža Draža na začetku korektno sovpadajo v
situacije, zamenjava le-teh v potiske Zupanovega porteta in športne
čevlje znamke Alpina pa sicer ponudijo občutek slovenskosti in
patriotizma, estetsko pa so neprimerni in nepotrebi. Scenografija
Damirja Levantiča s principom razstavljanja in sestavljanja,
enobarvnosti in igre z materijali vedno bolj zapira prostor in združuje
Zupanove kolaže. Glasbena podlaga, kot zelo pomemben del produkcije, je
koketna, zapeljiva, raznovrstna, enostavno okusna. Izvrstno opravljena
naloga Boštjana Narata – skladateljev glasbeni karakter odlično sovpada z
Zupanovim.
Velikopotezna produkcija, ki bi lahko trajala kakšno
minuto manj, ponuja vpogled v Zupanov svet skozi Bulčeve oči. Gledalcu
omogoča, da simpatizira z uporništvom ali s sistemom in izbere svojo
stran. Presenetljivo pa dovoljuje tudi, da opazovalec ostane nevtralen
in ne problematizira niti uporniške niti sistemske strani, četudi se kot
sodobni človek zaveda, kako aktualna je še vedno razdelitev
preteklosti.
Povzroča napetost in zabavo. Iz smeha, v strah … tja do ponosa. Vredno ogleda!
Nika Korenjak
Koridor - križišča umetnosti je spletna kulturna platforma, ki se posveča ozaveščanju in kritiki umetniškega ustvarjanja. Pod svoj drobnogled vključuje tako ustaljene, množične umetniške oblike kot tudi umetniške forme sodobnosti in prihodnosti. Posebno pozornost namenja slovenskemu prostoru in njegovemu kultiviranju. Koridor je torej konsolidacija scenske razpršenosti umetnosti v Sloveniji ter analiza aktualne svetovne scene.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
3 komentarji:
Hvala za recenzijo. Glede na to, da gre za Zupana, ali to pomeni, da ima predstava ogromno golote in grdega besednjaka. Te stvari mi namreč niso najbolj povšeči in me zanima, če je eksplicitna. hvala.
Pozdravljeni, hvala vam za odziv.
Čeprav gre za Zupana, predstava ne vsebuje nikakršne golote, besednjak pa je zelo zreduciran, zato "grdega besednjaka" več kot črv in beden in matr ni. Dodala bi še, da je predstava vredna ogleda, če ste oboževalec Zupana.
LP, Nika Korenjak.
Objavite komentar