Lovely Quinces, All Strings Detached, Manu Delago Handmade (Kino Šiška Centre for Urban Culture)
V mali dvorani Kina Šiške je drugi dan koncertnega dela MENT-a otvorila
mlada hrvaška kantavtorica LOVELY QUINCES. Pri nas je nastopila že pred
letom in pol kot predvozačica takrat in še danes alter vročih Tame
Impala. Na zadnjem konferenčnem omizju tega dne je njen promotor deklino
izpostavil kot primer izrazito drugačne
kantavtorice. Kot edinstvene v regiji. No, pokazala se je v drugačni
luči. Ima čudovit, močan ženstven vokal, je simpatično dekle, je
sposobna izpovedati svoj življenjski emocionalni tobogan, a nikakor se
ni izkazala za izrazito specifično glasbenico. Skladbe so se vse preveč
zvočno ponavljale, celo ustvarjale vtis monotonije, prav tako to velja
za vokalne linije. Bolj kot neko karizmatično punk rock rešiteljico je
preprosto del prizme sodobne indie melanholične avtorske ameriško
zveneče godbe.
Domači ALL STRINGS DETACHED sta po ne ravno
razveseljujočih komentarjih na rock poslušalnici vseeno pripravili
odlično, senzibilno in intimno koncertno dogodje. Njuna počasna zvočna
bombastičnost, polna zgoščene sivine in zrele melanholije, je s pomočjo
bogatih vokalov zadela v polno. Glasbenici sta pustili zapomnljiv
nastop, ki ga minimalno kvari le delno klišejski pristop avtoric k
delanju/poustvarjanju muzik, ki so za anglosaksonski svet naravne, pri
nas pa (lahko) zvenijo pretenciozno.
Kot zadnji nastopajoči so
se pojavili avstrijski MANU DELAGO HANDMANDE. Zasedba se je izkazala za
inštrumentalno izredno raznoliko. Poleg tega so se člani zasedbe tekom
nastopa nenehno menjavali na različnih inštrumentih, najbolj pa je
navdušil že otvoritveni Manu Delagov “ples”na hanga bobnu. Prav tako kot
širok nabor inštrumentalnih veščin je za skupino značilna tudi široka
paleta zvočnih sfer. Plavali smo vse tja od post-rocka, krautrocka,
fusiona do ambienta, od elektronskih ritmov do nežnih intimističnih
elegij. Eksplozija-implozija-mir.
Anton Maskeliade, moveknowledgement (Gala Hala)
Pri mladem ruskem producentu ANTONU MASKELIADU je celoten nastop bila
bitka med izvajalčevo vzhičeno odrsko energijo in domiselno, izvirno ter
vsakokrat všečno fuzijo najrazličnejših elektronskih odvodov s skupkom v
indietronici. Že sam koncept slednjega je bil presežen, ko je Anton
manipuliral svoje kompozicije, ki so drsele v isti temi skozi svetle in
temne občutke, dur in mol, veseljem in žalostjo. Občasna odfukanost
beatov je vedno dobila kontrapunkt v dronerski grozljivosti
priložnostnih horror sintičev, tovrstna svojevrstna razdvojenost pa je v
publiko nemudoma vtisnila Rusov trademark. To naj bi opazili tudi
delegati, saj je Anton dobil kar nekaj koncertnih ponudb.
MOVEKNOWLEDGEMENTov ni zmotil niti razposajeni fantastični ruski
predhodnik na odru. Lestvico, ki jo je že on postavil zelo visoko, so še
dvignili. Skratka, ko že misliš, da so dosegli vrh svojega glasbenega
in odrskega udejstvovanja, se vedno znova še presežejo. Tudi tokrat,
podobno kot na septembrskem špilu v Kinu Šiška, je bila zasedba v
odlični formi. N’tokovi kriki in evforično poplesavanje po minimalnem
odru Gale hale so se ponovno čudovito dopolnjevali z ritmično razgibano
psihedelično spacey soniko, ki so jo proizvajali njegovi timski
soigralci. Njihova mozaična godba je uspešna prav zaradi nore
povezanosti in čutenja akterjev v bendu. Kolektivno, če je zares iskreno
in partnersko, vedno znova preseže individualno. Moveknowledgement so
najboljši dokaz tega.
JoyCut, Blaž, elektro guzzi, Felis Catus & Softskinson (Channel Zero)
Uvodni JOYCUT so večina špila prehodili po meji nečesa, kar bi morda
lahko celo zvenelo zanimivo, drugačno in svojevrstno, a so kljub vsemu
izključno nakazanemu potencialu ostali na nivoju več ali manj
nedomiselnega, klišejskega, pretirano melanholičnega post-rocka, ki ga
je reševala odrska prezenca in dejstvo, da sta bila za bobni kar dva.
BLAŽa bi lahko preimenovali tudi kar v Fantastičen Blaž. Njegov nastop
je bil absolutni vrhunec letošnjega MENT-a. Blaževe retro psihedelične
pulzirajoče elektronske podlage, prepletajoči se umazani, mesnati in
melanholični beati ter seveda fascinanten in brutalen mož za bobni Simon
Intihar, bolj znan kot bobnarski stampedo zasedbe Canyon Observer, so
proizvedli izredno zvočno inštalacijo. Posebej je navduševalo ujemanje
med akterjema na odru. Jazz, hip hop, metal ... vsi najrazličnejši
zvočni izrazi in odvodi so se zlivali v eno briljantno vsenavzočo zvočno
gmoto, ki je povzročala vse od plesnih korakov do kurje polti.
Prihodnost!
Avstrijski znanci iz uvodnega dneva MENTaa in bend,
ki je uspel ravno zaradi (dunajskega) showcase festivala, ELEKTRO
GUZZI, je na prehodu v petkovo jutro tokrat v klubskem ambientu še
enkrat nastopil na festivalu. Njihov nastop najbolje povzame pokoncertni
naključni dovtip: "še polne piksne so se tresle". V živo zaigrani
techno je povzročil pravo vročico. Le še užitek ob glasbi je bil bolj
nepopisljiv od gneče, ki smo ji bili priča. Treslo je, grmelo je,
ščemelo je. Progresivna in futuristična glasbena poslastica za 22.
stoletje.
Po koncu je sledil še DJ-outro. Jutro sta s klasičnimi klubskimi pokalicami priklicala FELIS CATUS & SOFTSKINSKON.
Nikki Louder, Vlasta Popić, Get Your Gun (Klub Gromka)
Hrup domačih NIKKI LOUDER ne potrebuje daljše predstavitve – gre za
brezkompromisen, direkten, pa vseeno izredno domiseln in občasno
intrigantno kompleksen noiserockerski šus, obdan s kriki kitarista Blaža
Sever. Tudi tokratni nastop je bil pričakovano nadglasen, poln živalske
energije in verjetno še potencirano bolj inteziven kot ponavadi. Vsega
trušča ni preslišal niti famozni John Robb, ki je o njih nemudoma
zapisal kopico pohvalnih besed na svojem Louder Than War.
Do
roba napolnjena Gromka je nestrpno pričakovala hrvaške garažne matadorje
VLASTO POPIĆ. Pričakovanja so le ti kasneje upravičili. Trio dveh
mladcev in odštekane dekline za bobni je zaružil, kot se za dober
garažni rock’n’roll bend spodobi. Divje, žgoče in nerezervirano, a še
vedno je Vlasta Popić po kvaliteti in intenziviteti izraza lestvico
nižje od srbskih tovarišev, skupine Repetitor.
Danska
mešanica Grindermana, Wovenhand in sorojakov Iceage pod imenom GET YOUR
GUN je bila bržkone najlepše odkritje večera. Kostumografsko usklajen
odrski imidž črno odetih pojav (z blond lasmi in modrimi očmi) je začel
špil z navdihujočim spojem melanholične violine, morbidnih kitarskih
struktur in croonskega vokala, ki je dramatično in pompozno odmeval s
svojim baritonskim stasom. Ščepec nekoncionalnosti v aranžmajih, občasni
neprvi beat in odsekan ritem ter vzpostavljanje zvočno nabite atmosfere
Skandinavce loči od podobnih apokaliptičnih rock zasedb, ki se
spogledujejo z izročilom folka in countryja v temačni preobleki, sam
nastop pa jih meče na sam scenski vrh.
Tine Kolenik, Jan Podbevšek
Ni komentarjev:
Objavite komentar