četrtek, 26. februar 2015

[LITERATURA: tuje] Recenzija romana: CHIMAMANDA NGOZI ADICHIE - AMERIKANKA

Založba: Sanje
Leto izdaje: 2014
Prevod: Gabriela Babnik

Roman nigerijsko-ameriške pisateljice Chimamande Ngozi Adichie se ukvarja z zelo ameriškimi problematikami, kakršne so imigracija, podoba ženske lepote v medijih ter konflikti med rasami. Zato je prav prijetno presenečenje, da je v politični klimi, ki dandanes vlada v Evropi, založba Sanje izdala njegov prevod. Zgodba sledi življenju nigerijskega dekleta in fanta, ki se odpravita iskat izobrazbo ter boljše življenje na drugo stran morja. Ifimelu se odpravi v Združene države Amerike, njen ljubimec Obinze pa se po nekaj neuspelih poskusih izseli v Veliko Britanijo. Ifimelu, ki je glavna junakinja, v ZDA pridobi izobrazbo ter si poišče delo, se znajde v različnih razmerjih, ob tem pa se sooča z rasnimi ter spolnimi predsodki. O vsem omenjenem piše na svojem blogu, ki z vidika neameriške črnke raziskuje problematiko črnske rase v Ameriki.

Njena zgodba, ki je nekakšna kronika vzpona iz revščine do statusa premožne spletne novinarke, je izpisana z dobršno mero čustvenega naboja, z jezikom, ki je zelo eleganten in čist, čeravno malce neizrazen. Njeno pisanje je namreč ujeto v sodobni ameriški predpisani slog, ki teži k preprostosti in berljivosti, a temu žrtvuje avtorjevo prisotnost v besedilu.

Ifimelu svoja doživetja v Ameriki obdela v svojem blogu, kjer so predstavljena z njene starejše, bolj objektivne ter skorajda akademske perspektive. Gre za zelo zanimivo slogovno odločitev, ki doda nov glas pripovedi. Z elementi bloganja se roman zelo jasno in očitno osredotoči na problematiki rasizma in spolne diskriminacije, spričo česar je velik del subtilnosti tradicionalnega dela besedila izničen in roman izpade skorajda didaktičen.

Dogajalni tok se velikokrat upočasni in čeprav je Amerikanka polna notranjega dogajanja, se na precej mestih v romanu ne zgodi prav nič. To bi morda lažje prenesli, če Ifimelu na trenutke ne bi bila nevzdržno antipatičen lik, ki se z mnogimi odločitvami odtujuje od bralca. Zmoti denimo njen izrazito vzvišen odnos do svojih rojakov, ko se proti koncu romana vrne v Nigerijo.

Vseeno pa Amerikanka pove veliko o vsakdanjem življenju priseljencev v Združenih državah Amerike, o njihovem boju za službo, o delih, ki so jih prisiljene sprejeti predvsem ženske (npr. prostitucija); pa tudi o realnosti življenja v Nigeriji. Opisi rasizma, s katerim se soočajo afriški emigranti, so izjemno bridki in žal potrjujejo, da boj temnopoltih za enakost v ameriški družbi še ni zaključen. Obravnava pa tudi poenostavljene predstave o tako državah razvitega sveta, kakršna je Amerika, kakor tudi razvijajočih se deželah, med katere spada Nigerija, ki pestijo svet, zasičen z informacijami. Njene opazke o vsakdanjem življenju v ZDA – od hipnih pogovorov z znanci na cesti do optimizma Američanov, nenavadne hierarhije rasizma ter odnosa med družbenimi razredi – so mestoma zabavne, mestoma resne, vselej pa popolnoma točne.

Najmočnejša točka dela je izogibanje klišejem ter stereotipom. Tako ni noben lik dober ali slab, noben Američan le neumen debeluh in noben Nigerijec le sestradan revež. Med najbolj spretno prikazanimi liki je na primer eden od Ifimelinih ljubimcev, belec iz višjega srednjega razreda, razreda, ki je znan po svoji neobčutljivosti za težave drugih ter obsedenost z denarjem. A prav on se izkaže za edinega moškega v njenem življenju, ki jo razume ter podpira. Kljub temu da sem ter tja izpade kakor razvajen žigolo, je vseeno zanimiv ter večplasten lik.

Z romanom se resda lažje poistovetijo ameriški bralci, a je vseeno pomemben tudi za evropski prostor. Sploh danes, ko se tudi na stari celini srečujemo s priseljevanjem, a se za razliko od ZDA, države, ki je tako temeljno osnovana na imigraciji, s tem ne znamo soočati. Amerikanka je eden tistih romanov, ki z izredno čustveno močjo govorijo o vseh ovirah, ki jih morajo priseljenci premagati, od pridobivanja vize do iskanja dela. Res pa je, da se velik del tega čustvenega naboja izgubi v blogih, ki delujejo malce preveč akademsko.
Roman pripoveduje eno najpomembnejših zgodb našega časa, zgodbo o rasi, o nepoštenostih, s katerimi se soočajo priseljenci in o tem, da je naše kolektivno verovanje v "družbo brez barve kože" vsaj zaenkrat še laž.

Aleš Oblak

Ni komentarjev: