Založba: Sanje
Leto izdaje: 2014
Prevod: Gabriela Babnik
Roman nigerijsko-ameriške pisateljice Chimamande Ngozi Adichie se
ukvarja z zelo ameriškimi problematikami, kakršne so imigracija, podoba
ženske lepote v medijih ter konflikti med rasami. Zato je prav prijetno
presenečenje, da je v politični klimi, ki dandanes vlada v Evropi,
založba Sanje izdala njegov prevod. Zgodba sledi življenju nigerijskega
dekleta in fanta, ki se odpravita iskat izobrazbo ter boljše življenje
na drugo stran morja. Ifimelu se odpravi v Združene države Amerike, njen
ljubimec Obinze pa se po nekaj neuspelih poskusih izseli v Veliko
Britanijo. Ifimelu, ki je glavna junakinja, v ZDA pridobi izobrazbo ter
si poišče delo, se znajde v različnih razmerjih, ob tem pa se sooča z
rasnimi ter spolnimi predsodki. O vsem omenjenem piše na svojem blogu,
ki z vidika neameriške črnke raziskuje problematiko črnske rase v
Ameriki.
Njena zgodba, ki je nekakšna kronika vzpona iz revščine
do statusa premožne spletne novinarke, je izpisana z dobršno mero
čustvenega naboja, z jezikom, ki je zelo eleganten in čist, čeravno
malce neizrazen. Njeno pisanje je namreč ujeto v sodobni ameriški
predpisani slog, ki teži k preprostosti in berljivosti, a temu žrtvuje
avtorjevo prisotnost v besedilu.
Ifimelu svoja doživetja v
Ameriki obdela v svojem blogu, kjer so predstavljena z njene starejše,
bolj objektivne ter skorajda akademske perspektive. Gre za zelo zanimivo
slogovno odločitev, ki doda nov glas pripovedi. Z elementi bloganja se
roman zelo jasno in očitno osredotoči na problematiki rasizma in spolne
diskriminacije, spričo česar je velik del subtilnosti tradicionalnega
dela besedila izničen in roman izpade skorajda didaktičen.
Dogajalni tok se velikokrat upočasni in čeprav je Amerikanka polna
notranjega dogajanja, se na precej mestih v romanu ne zgodi prav nič. To
bi morda lažje prenesli, če Ifimelu na trenutke ne bi bila nevzdržno
antipatičen lik, ki se z mnogimi odločitvami odtujuje od bralca. Zmoti
denimo njen izrazito vzvišen odnos do svojih rojakov, ko se proti koncu
romana vrne v Nigerijo.
Vseeno pa Amerikanka pove veliko o
vsakdanjem življenju priseljencev v Združenih državah Amerike, o
njihovem boju za službo, o delih, ki so jih prisiljene sprejeti predvsem
ženske (npr. prostitucija); pa tudi o realnosti življenja v Nigeriji.
Opisi rasizma, s katerim se soočajo afriški emigranti, so izjemno bridki
in žal potrjujejo, da boj temnopoltih za enakost v ameriški družbi še
ni zaključen. Obravnava pa tudi poenostavljene predstave o tako državah
razvitega sveta, kakršna je Amerika, kakor tudi razvijajočih se deželah,
med katere spada Nigerija, ki pestijo svet, zasičen z informacijami.
Njene opazke o vsakdanjem življenju v ZDA – od hipnih pogovorov z znanci
na cesti do optimizma Američanov, nenavadne hierarhije rasizma ter
odnosa med družbenimi razredi – so mestoma zabavne, mestoma resne,
vselej pa popolnoma točne.
Najmočnejša točka dela je izogibanje
klišejem ter stereotipom. Tako ni noben lik dober ali slab, noben
Američan le neumen debeluh in noben Nigerijec le sestradan revež. Med
najbolj spretno prikazanimi liki je na primer eden od Ifimelinih
ljubimcev, belec iz višjega srednjega razreda, razreda, ki je znan po
svoji neobčutljivosti za težave drugih ter obsedenost z denarjem. A prav
on se izkaže za edinega moškega v njenem življenju, ki jo razume ter
podpira. Kljub temu da sem ter tja izpade kakor razvajen žigolo, je
vseeno zanimiv ter večplasten lik.
Z romanom se resda lažje
poistovetijo ameriški bralci, a je vseeno pomemben tudi za evropski
prostor. Sploh danes, ko se tudi na stari celini srečujemo s
priseljevanjem, a se za razliko od ZDA, države, ki je tako temeljno
osnovana na imigraciji, s tem ne znamo soočati. Amerikanka je eden
tistih romanov, ki z izredno čustveno močjo govorijo o vseh ovirah, ki
jih morajo priseljenci premagati, od pridobivanja vize do iskanja dela.
Res pa je, da se velik del tega čustvenega naboja izgubi v blogih, ki
delujejo malce preveč akademsko.
Roman pripoveduje eno
najpomembnejših zgodb našega časa, zgodbo o rasi, o nepoštenostih, s
katerimi se soočajo priseljenci in o tem, da je naše kolektivno
verovanje v "družbo brez barve kože" vsaj zaenkrat še laž.
Aleš Oblak
Ni komentarjev:
Objavite komentar