Založba: Center za slovensko književnost (Aleph)
Leto izdaje: 2014
Prevod: Suzana Koncut
Romana Zaljubljeni jetnik francoskega pisatelja in dramatika Jeana
Geneta nedvomno ne moremo uvrstiti v kategorijo lahkotnih
potopisno-biografskih romanov. Loteva se namreč tematike, ki je
nemalokrat obravnavana kot ena težjih polemik modernih mednarodnih
odnosov. Izraelsko-palestinski konflikt, ki območje Bližnjega vzhoda
pesti od približno začetka druge polovice dvajsetega stoletja, je v
svojem času na različne načine zaznamoval življenja premnogih ljudi. Med
takšne posameznike nedvomno lahko štejemo tudi avtorja pričujočega
dela, saj je na območju Palestine povsem nenačrtovano preživel nekaj več
kot dve leti. Deset let po obdobju, preživetem med gverilskimi
fedajini, pa je septembra leta 1982 ponovno obiskal begunski tabor
Šatila - in to le dva dni za tem, ko so izraelske oblasti libanonskim
zaveznikom zaukazale sistematičen poboj palestinskih prebivalcev. Ta
nadvse tragičen dogodek, ki ga pisatelj pronicljivo in neverjetno
stvarno opiše v pričujočem romanu, tako nastopi kot nekakšen
katalizator, ki v piscu prebudi že ugašajočo iskrico navdiha.
Roman Zaljubljeni jetnik je Genetovo poslednje delo in je bilo po
njegovi smrti leta 1986 urejeno iz rokopisov poročil od dogodkih, ki so
se zvrstili skoraj petnajst let pred tem. Večji del zgodbe se tako
odvija v obdobju med leti 1970 in 1972, ko je Genet prvič prispel na
konfliktno območje. Vendar pa pri tem ne gre za strogo urejeno strukturo
z neprekinjenim časovnim okvirjem, ampak, nasprotno, za precej
fragmentirano pripoved, ki nam hkrati postreže tudi z avtorjevimi
spomini na čas, preživet med pripadniki gibanja za črnske pravice na
območju Severne Amerike, imenovanim Črni panterji. Ravno takšna
prepletenost zgodb in avtorjevega razmišljanja v bralcu prebudi dodatno
zanimanje, ki ga spodbuja k raziskovanju avtorjevega nadvse
razburljivega in pestrega preteklega življenja.
Med branjem
omenjenega romana se bralcu glede na težo obravnavane tematike lahko kaj
hitro zgodi, da čtivo za nekaj časa odloži in se nato k zgodbi znova
vrne spočit in neobremenjen. Vendar pa ravno v tem tiči veličina
omenjenega romana. Loteva se namreč problema, ki do tega dne ostaja eden
izmed največjih zagat zahodnega sveta, a to počne na način, ki je
presenetljivo nevtralen in stvaren ter nam pri tem predstavi vprašljive
in moralno sporne prijeme tako ene kot druge strani. Avtor se pri tem
izogiba obtoževanju in pristranskosti, ki je tako značilna za opisovanje
razgretih in močno polemičnih sporov. Tankočutno in nadvse skrbno da
glas narodu, ki je v luči pol stoletja trajajočih oboroženih konfliktov v
očeh zahoda razvrednoten in povsem votel. Pokaže nam, da je palestinsko
ljudstvo mnogo več kot le skupek razdrobljenih in razseljenih begunskih
taborišč, ki se s pomočjo gverilskih fedajinov borijo za obstanek. Tako
v pričujočem delu, ki opisuje dogodke na območju spopadov med fedajini
in pro-izraelskimi zavezniki, skoraj ni mogoče najti opisov bitk in
strateških akcij, ki bi jih bralec nemara pričakoval. Svojo besedo
dobijo posamezniki, ki ostajajo ujeti med silami oboroženih spopadov.
Gverilci, kmetje na razrvanih območjih, opustošeni in obubožani; idejni
vodje palestinskega upora in veljaki, ki poganjajo mašinerijo konflikta,
preko Geneta dobijo svoj glas in pozornost javnosti, ki si jo nedvomno
zaslužijo. Namen pisca pa pri tem ni poučevanje bralca o naravi
revolucije. Genet se namreč zaveda dejstva, da je podan vidik
palestinsko-izraelskega konflikta le urejen odsek skorajda sanjskih
podob, ki jih je avtor z zadnjimi močmi urejal v mescih pred svojo
smrtjo. Poleg njegove pa se je tekom let zvrstilo še premnogo drugih
prav takšnih individualnih in zasebnih revolucij.
V ozadju
zgodbe, posejane z bogatimi karakternimi opisi izmenjujoče vrste
fedajinskih bojevnikov in poveljnikov, se vedno znova odvijajo dogodki
ene same noči, ki v očeh avtorja pooseblja naravo
palestinsko-izraelskega vprašanja. Skoraj pričakovano se tako vse poti
človeškega delovanja in odnosov končajo v zavetju družine. V noči,
preživeti na domu upornika Hamze, ki se med tem sam odpravi na območje
prve bojne linije, je Genet priča odnosu, ki na svojih plečih drži težo
sveta. Moč družinske celice, ki je enaka tako na vojnih območji
Palestine kot na idiličnem francoskem podeželju, je tista, ki neomajno
kljubuje sovraštvu in uničenju. Skozi prepleteno pripoved nam tako avtor
mojstrsko in subtilno predstavi pravo naravo palestinskega ljudstva, s
katero se brez večjih naporov poistoveti prav vsak bralec. Ubesedi boj
ljudstva, katerega namen ni toliko izbojevanje večjega državnega ozemlja
ali širjenje lastnega ideološkega prepričanja kot le neusahljiva želja
po varni vrnitvi domov. V ozadju več kot pol stoletja trajajočega
konflikta tako tiči revolucija, ki jo poganja želja po domu, varnosti in
družini. Boj, ki naj bi Palestincem vrnil »hišico, vrtiček, lončke z
rožami, malo pokopališče, ki so jih izraelski bagri in buldožerji zmleli
v prah.«
Jerica Šemerl-Hamerl
Ni komentarjev:
Objavite komentar