Igrajo: Ivo Barišič, Irena Kovačević, Miha Nemec, Marjuta Slamič
Premiera: 18. 2. 2015, SNG Nova Gorica
Če bi bile vse predstave takšne, bi tudi čez čas postalo dolgočasno.
Ker niso, pa ta predstava predstavlja vsaj prijetno osvežitev, če že ne
smernice, ki jim velja slediti. To še posebej velja v kontekstu SNG Nova
Gorica. Zato pa imajo toliko več dela gledalci, ki takšnih predstav
niso vajeni. Storiti morajo nekaj preprostega in zahtevnega; zreti v to,
kar se dogaja na odru, čustvovati in se spraševati čim bolj
neobremenjeno.
Jan Cvitkovič je svoj odrski prvenec izdelal celostno. Tako, da je funkcijo režiserja razumel odprto, kot spodbujevalnika ustvarjalnosti v ekipi in ne kot nadčloveškega »vednika«, ki le operira z ekipo. In sodelavci so bili najprej soustvarjalci. Prikaz osnovnih vsebin in form človeškega življenja tako deluje celostno in iskreno. Režiser v intervjuju predstavo povzame: »Kratko potovanje skozi življenje v smrt in nazaj v življenje. Brez pretiranega strahu.«*
Besedilo, ki so ga skozi proces sooblikovali režiser in štirje igralci je izčiščeno, v njem ni nepotrebnega. Prava molitev. Ampak ne molitev kot prošnja, temveč molitev kot oda tistemu, kar je človeško. Zaveda se osnovne pozicije človeka in sega po božanskem.
Glasba Primoža Oberžana dogajanje nemoteče spremlja in ga nadgrajuje. Luč ni bila uporabljena po načelu, da moramo vedno videti prelepe obraze in rahlo dvignjena krila, ampak po učinku. Svetloba in senca tako skupaj tvorita nove pomene in atmosfere.
Predstava lahko funkcionira le, če se spomnimo in si priznamo, da smo bili otroci in da smo ljudje, če izbruhamo jabolko, v katerem sta logika in intelektualizem.
*Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 60, številka 5, stran 13
Jure Mavrič
Jan Cvitkovič je svoj odrski prvenec izdelal celostno. Tako, da je funkcijo režiserja razumel odprto, kot spodbujevalnika ustvarjalnosti v ekipi in ne kot nadčloveškega »vednika«, ki le operira z ekipo. In sodelavci so bili najprej soustvarjalci. Prikaz osnovnih vsebin in form človeškega življenja tako deluje celostno in iskreno. Režiser v intervjuju predstavo povzame: »Kratko potovanje skozi življenje v smrt in nazaj v življenje. Brez pretiranega strahu.«*
Besedilo, ki so ga skozi proces sooblikovali režiser in štirje igralci je izčiščeno, v njem ni nepotrebnega. Prava molitev. Ampak ne molitev kot prošnja, temveč molitev kot oda tistemu, kar je človeško. Zaveda se osnovne pozicije človeka in sega po božanskem.
Glasba Primoža Oberžana dogajanje nemoteče spremlja in ga nadgrajuje. Luč ni bila uporabljena po načelu, da moramo vedno videti prelepe obraze in rahlo dvignjena krila, ampak po učinku. Svetloba in senca tako skupaj tvorita nove pomene in atmosfere.
Predstava lahko funkcionira le, če se spomnimo in si priznamo, da smo bili otroci in da smo ljudje, če izbruhamo jabolko, v katerem sta logika in intelektualizem.
*Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 60, številka 5, stran 13
Jure Mavrič
Ni komentarjev:
Objavite komentar