Založba: Sanje
Leto izdaje: 2014
Prevod: Stana Anželj
Nekakšen nemški literarni ekvivalent Tima Burtona, pravljičar Walter Moers, pri nas najbolj poznan po odpuljenih
in domišljijsko dodelanih knjigah o prečudni deželi Zamoniji, nas
tokrat popelje na divje potovanje, polno bizarnih dogodivščin. Glavni
junak romana Divji potep skozi noč je dvanajstletni Gustave, kar je
dobesedna navezava na francoskega risarja 19. stoletja, Gustava Doréja –
prav njegove temačne in bogate ilustracije so navdahnile in obsedle
Moersa do te mere, da se je zakopal v obsežen umetnikov opus (ki obsega
kar 9850 ilustracij, da ne omenjamo raznih skulptur, litografij in
podobnega) in iz njega izbral nabor slik, okrog katerih je spisal Divji
potep skozi noč. Slednje izvemo v izjemno prodornem in kritičnem
spremnem eseju o Doréju, ki ga Moers doda na konec knjige.
Sama pripoved je izredno vihrava in energična, saj se Gustavu ob
soočenju s pikro, naveličano in ponosno Smrtjo ponudi enkratna
priložnost – svojo dušo lahko reši, če v eni sami noči opravi šest
nemogočih in norih nalog, ki mu jih ta srhljiva pojava v mrtvaškem
ogrinjalu zastavi. Tako se junak poda na noro pot skozi sanjske
pokrajine, kjer mu pot prekrižajo grifon, »trpinčena« devica, poslednja
meduza, gozdni duhovi, velikani in še kdo. Na tem nivoju je knjiga dober
primer kvalitetne mladinske literature, ki se bere hitro in podaja
iztočnice za razmislek, vendar pa ni samo to. Med vrsticami je bogata z
aluzijami, sploh z navezavami na literaturo - posebej tisto, ki jo je
ilustriral Doré sam (Gustavovemu konju je ime Pančo Sansa, njegovemu
mornarju Dante). Obdela pa tudi nekatera druga področja, kot so recimo
filozofija (sanjske princese rade predpostavljajo, »da je ves univerzum
plod sanj«, ob čemer se razvije zanimiva debata o tem, »kdo ga potem
sanja?«), fizika (pošast Čas pripoveduje Gustavu, da zaenkrat še ni
definiran, a nekoč bo nekdo trdil, da »je relativen« in še »prekleto
prav bo imel«) in astronomiji (Gustave dobi lasten sončni sistem, do
katerega pride po galaktičnem odtoku), nenazadnje pa tudi umetnikovo
poklicno pot (velikani ga zmerjajo, da »samo sedi in kraca«, kar »v
življenju ne pelje nikamor«).
Moers se drži svojega sloga, ki
se giblje od lahkotno humornega do groteskno bizarnega in tako popolno
poustvarja vzdušje, ki kipi iz spremljajočih ilustracij. Prekrasno
izvedena zamisel, ki nas pripelje do trpkega zaključka, da je v
življenju najtežje od vsega to, da »gledaš Smrt pri delu«, in da smrti
služi vsak od nas. Tega se je verjetno prepozno zavedel tudi ambiciozni
Doré, čigar načelo je bilo »Ilustriral bom vse«, a ga je v 52. letu
starosti presenetila srčna kap, v dnevniku pa je zapustil zadnji zapis
»Preveč sem delal.«
Veronika Šoster
Ni komentarjev:
Objavite komentar