Prizorišče: Komuna, CUK Kino Šiška
Datum: 1. 2. 2015
Trojna doza sonično kontradiktornih, a idejno usklajenih skupin ni bila dovolj za kaj večjega od Komune Kina Šiška, kljub legendarnim Earth, a ob vstopu je bila prav Komuna tista, ki je še podkrepila edinstveno intimnost sicer žanrske ekscentričnosti. Vsako zasedbo je namreč sestavljal nek lasten element, ki je akcentuiral nekolikšno majhnost prostora in bližino odra ter poslušalca. Pri dvojcu Don McGreevy & Rogier Smal Duo je bila to njuna akustična glasba, ki se je zato lažje dotikala poslušalstva, pri eksperimentalcih Black Spirituals njuna specifičnost, ki bi izzvenela v nečem večjem, pri Earth iskrena ganjenost ob zagreti polni dvorani in dejstvu, ki ga je kitarist in vodja benda Dylan Carlson tako rad poudaril – da je bila bendova zadnja, lanskoletna plata Primitive and Deadly njihova najbolj prodajana do sedaj, presegla pa je skupno prodajanost vseh preteklih albumov Earth.
Don McGreevy & Rogier Smal Duo, duo elektroakustične kitare in bobnov, je sproščal s psihedeličnimi folk zvoki in občasnim težjim kontrapunktom, a vseeno bolj kot ne sproščal. Njuno induciranje transa je bilo prijetno, milo in lahkotno, ne globoko. Popolno nasprotje je bil dvojec Black Spirituals, kjer je edino konstantnost in koherentnost ustvarjal nori bobnar Marshall Trammell, od katerega niso letele le palčke in znoj, temveč tudi nenehoma dih-jemajoči bumi, kreši, tuci in ostala bobnarska mimetika. Kitarist Zachary James Watkins je medtem improviziral svoje odmevajoče piske in nadistorzirane svobodnjaške linije, ki so malokrat sosledili bobnom, večkrat pa le služili kot užitek ob kitaristovem obračanju gumbov na njegovem pedalboardu. Žal je bilo večina zvokov enoličnih, kljub optični veličini feršterkarije, je bil pa Trammell dovolj zanimiv v svojem besnem stampedu, da je pozornost ostala na glasbi.
Po premoru, ki sta ga skozi zvočnike diktirala albuma Spiderland in Tweez benda Slint, so oder končno zasedli očetje dooma, stonerja in zvočne večnosti Earth – Dylan Carlson s svojo zaščitno brado in južnjaško karizmo, Don McGreevy, ki je očitno zamenjal napovedanega basista Billa Herzoga in verjetno ena najbolj kul bobnark, kar jih boste kdaj videli, Adrienne Davies. In kar tako, najbrž od prvega riffa, Komune ni bilo več. Bilo je zavedanje premikanja okončin, glave. Zavedanje tega tako značilnega, nepozabnega, a vedno enako učinkovitega zvočja. Občasno zavedanje, da vse »to« vseeno ustvarjajo le ljudje. Ko je bend marširal skozi svoj seznam skladb, se je vseeno zdelo, kot da gre le za en dolg izgubljeni hod po zvezdnih pokopališčih vesolja, po poživljenjskem onostranstvu. Glasba in vzdušje sta formirala soundtrack pogrebu kozmosa, ki ni bil toliko apokaliptičen kot le del nečesa onkrajnega, nečesa brez koncepta konotacij. In z zadnjo noto je bilo vsega tudi ... konec.
Tine Kolenik
Ni komentarjev:
Objavite komentar