Datum: 21. 2. 2015
Prizorišče: Kino Šiška, Ljubljana
Tiersenova privlačnost je bila usodna za razpožljivost vstopnic za njegov koncert v Kinu Šiška. Verjetno predvsem zaradi kultnosti njegove glasbe za film Amélie, ki je gnal lep del poslušalcev k nakupu karte. Kultnosti, ki je Bretonec še do danes ni čisto presegel, saj se v širših krogih še vedno ni popolnoma rešil statusa kot izključno skladatelja omenjenega filma. A če kaj, je prav to stigmo tokrat popolnoma raztrgal.
Kot predizvajalka je zavzela mesto Emilie Quinquis, ki nastopa pod imenom Tiny Feet. Njena čudaško meditativna sonika, ki meša dronanje, občasne industrialne beate in njen mehak, melodičen glas, je posedla dvorano na stopnice in jo od tam spravila šele z močnim pozivanjem. Nepretresljiv uvod, vreden posluha.
A jasno je bilo, da publika čaka izključno na Tiersena. Gromko navdušenje je bilo kar nekoliko presenetljivo, a zato nič manj zasluženo. Bend je v prvi polovici dela drsel skozi Yannov najnovejši album, lanskoletni Infinity. Odrska reinterpretacija je bila karseda podobna studijskemu, je pa zasedba utrdila močno pripovedno noto Tiersenove glasbe, s čimer je koncert deloval kot zgodba, fabula, ki tekoče, prijetno, brez prevelikih zapletov pripoveduje o domačem, minulem, ljubečem. Redki trenutki, ki so sličili na stopnjevanje post-rocka, so dejansko izstopili iz ustvarjenega udobja. Glasba je poslušalstvo posrkala vase, slednji pa so to močno cenili. Aplavzom je sicer parkrat sledil neroden Tiersenov »spasiba« (hvala po rusko), ki je bil kljub vsemu skromen in iskren. Druga polovica rednega dela koncerta je bila nekoliko bolj tematsko razgibana, od obveznih delcev Amélie do improvizacijskih, že skorajda progovskih dolgometrašev. A morda je najbolj osupljiv del prinesel zaključni, dodatni del koncerta.
Bend je kot presenečenje namreč odigral nekaj kompozicij kultnega Kosmischer Läuferja, projekta Nemca Martina Zeichneta, ki je ustvarjal krautrockovsko glasbo v 70. prejšnjega stoletja v vzhodni Nemčiji za olimpijske igre. Glasba naj bi služila kot mentalna spodbuda tekačem, a žal nikoli ni ugledala luči sveta. Šele v zadnjih letih smo dobili dve izdaji, zdaj pa je kozmični tekač zasedel še odre. Tiersenov bend je z gromozansko entuziastičnostjo, vzhičenostjo, voljo in samozavestjo poustvarjal nore progresivnoelektronske zvoke, motorične beate, valovite pulze in ostalo vesoljno frekvenčnost, ki je hkrati poživljala in zamikala nekam drugam. Z vsem pa je Tiersen predvsem dokazal, koliko več je kot »le« Amélie.
Tine Kolenik
Ni komentarjev:
Objavite komentar