Režija: James Marsh
Igralska zasedba: Eddie Redmayne, Felicity Jones, Tom Prior
Datum izida: 29. januar 2015 (Slovenija)
Teorija vsega je navdihujoč prikaz življenja enega največjih umov
našega časa, svetovno priznanega astrofizika Stephena Hawkinga, ki se že
pet desetletij bojuje zoper bolezen gibalnih nevronov (ALS) in kljubuje
smrti. Njegova življenjska zgodba, polna uspehov, upanja in
presenečenj, kar kliče po ekranizaciji. A film kljub izjemno bogatemu
materialu, s katerim razpolaga, ne preseže konvencionalnih nastavkov
biografske in ljubezenske drame.
Pripoved je osredotočena na
njegovo ljubezensko življenje s prvo ženo Jane Hawking, po spominih
katere (Travelling to Infinity: My Life With Stephen) je Anthony
McCarten napisal scenarij. Zgodba se prične leta 1963 v Cambridgu, ko se
Stephen (Eddie Redmayne), takrat še doktorski študent fizike, na zabavi
zagleda v mlado študentko književnosti (Felicity Jones). Začetki njune
ljubezni so na trenutke idealizirani in romantizirani do skrajnosti;
flirtajoči pogledi, prijetni humorni pogovori in seveda počasen ples v
dvoje pod zvezdnatim nebom s prelepo jazzovsko glasbo v ozadju. Vse
skupaj je še dodatno podčrtano s cambriško idilo, posneto izmenično v
toplih barvah in modrih odtenkih, ter nasičeno s ponavljajočo se rabo
zamegljenega fokusa, ki je direktorju fotografije Benoîtu Delhommu
očitno zelo ljub.
Pretirano stereotipno je včasih podana tudi
genialnost mladega Stephena, ki nerešljive naloge v zadnjem trenutku
odda rešene na zmečkanem voznem redu in ki svojo prvo veliko idejo dobi
kar v kozarcu kave (in kasneje v kaminskem ognju). Njegovi znanstveni
dosežki so pri tem zreducirani na nekaj pretirano poenostavljenih scen,
odkritje bolezni, po padcu sredi univerzitetnega dvorišča, pa na
dramatično razodetje. Posledice zahrbtne bolezni so v filmu sicer vidne
že pred postavitvijo diagnoze. Prikazane so skozi majhne detajle
Hawkingove pojave (način pisanja, držanje pisal, spotikanje, nerodnost
itn.), ki je tako osupljivo prepričljiva, da mlademu britanskemu igralcu
Eddieju Redmaynu vsekakor ne gre oporekati oskarja za moško glavno
vlogo. Slednji namreč ni izjemen le v upodobitvi telesne hibe in
postopne fizične degradacije lika (konec koncev je to nekaj, kar se da z
veliko vaje in volje naučiti), ampak mu uspe celo najbolj bistveno –
svojemu liku, na koncu že prikovanemu na invalidski voziček in oropanemu
glasu, vdahne značaj in ustvari celovito osebnost. Njegove navihane oči
in iskriv pogled izdajajo še vedno prisotno zavest velikega človeka, ki
se zaveda svojega intelekta in se je še zmeraj sposoben s humorjem in
optimizmom obračati k življenju.
Svoji nalogi ni nič manj kos
niti Felicity Jones, ki s svojo igro opozori na izjemno močan značaj
Jane Hawking, ki je dolga leta sama skrbela za svojega moža, ob tem pa
še vzgojila tri otroke in doktorirala. Njeno herojstvo je mogoče
zaslutiti, a je hitro očrnjeno s slutnjo njenega skoka čez plot s
cerkvenim zborovodjo Jonathanom (Charlie Cox). S tem ne bi bilo nič
narobe, če bi film poskušal razumeti in razložiti kompleksnost življenja
zakoncev Hawking. Navsezadnje govorimo o nekom, ki ga je telo popolnoma
pustilo na cedilu in ki žanje svetovno slavo, ter o mladenki, ki se je
pri rosnih enaindvajsetih letih odločila poročiti z nekom, ki ji prav
zares ni mogel nuditi ne fizične pomoči ne čutne ljubezni. Toda film se
vsega le površno dotika, podaja nam kronološko zaporedje Stephenovega
življenja, ki je s svojimi dramatičnimi zapleti vsekakor zanimivo, a ne
preseže okvirov biografskega žanra. Z oskarjem nagrajeni režiser James
Marsh (Človek na žici) je, kot da bi ga bilo strah, da ne bi koga
užalil, preveč previden; ne preizprašuje kompleksnosti nastalih
situacij, ne vrta in ne dreza v globino, vse ostaja lepo zavito v
pretirano in zatorej neprepričljivo dostojanstvenost in plemenitost obeh
likov.
Ocena: 7/10
Špela Elizabeta Gala
Ni komentarjev:
Objavite komentar