Koala Voice, Carnival Youth, Garbanotas Bosistas (Kino Šiška)
Če na koncu petkovega koncertnega večera v Kinu Šiška ne bi nastopili litvanci Garbanotas Bosistas, bi
lahko uvodni del večera podnaslovili s »teenage sklop«. Kot otvoritveni
akt so nastopili domači KOALA VOICE. Lanskoletni zmagovalci vseh
mogočih naborov, izborov, natečajev in udeleženci klubskega maratona
Radia Študent so zavoljo zmagoslavja na ŠPIL ligi ravno na dan nastopa
izdali svoj prvenec z naslovom Kangaroo's a Neighbour. Zasedbo je bilo
lansko leto ravno zaradi omenjenega števila nastopov in pojavljanj
nemogoče zgrešiti na domačih odrih. Čeprav še danes zvenijo najstniško
simpatično, so najverjetneje tudi s pomočjo njihovega producenta Petra
Dekleve precej razvili svoj glasbeni izraz. Njihov dosedanji luštkan
melodičen kitarski indie počasi dobiva zrelejše poteze. Glasba postaja
intenzivnejša in manj boleha za klišejskimi, predvidljivimi zvočnimi
vzorci. Zaključna skladba nastopa »Wild Dancer« ponuja odlično izhodišče
za nadaljnji razvoj.
Latvijci CARNIVAL YOUTH kot naslednji
nastopajoči so bili predmet pogovora že dan prej v rock poslušalnici.
Njihovo glasbo, predvsem skladbo »Octopus«, sta kritika Marko Godrnjavec
– Jizah in John Robb umestila med stvaritvami »boy bendov s kitarami«
in »fantkov, ki mislijo da igrajo alter glasbo«. In imela sta prav.
Fantki v smokingih so nam postregli s šablonastim indie popom, ki je bil
kvaliteten v izvedbi, a zaradi derivativnosti pomankljiv v ideji.
Kot zadnji so v Komuni nastopili že na začetku omenjeni GARBANOTAS
BOSISTAS. Čeprav so za razliko od prvih dveh bendov zveneli zrelo, pa
tudi oni trpijo za posebno stanje popularne godbe – biti v trendu. Bolje
se sliši biti v koraku s časom, kajne? No, samo po sebi to še ne pomeni
slabe glasbe. A v glasbi litvancev je bilo vse preveč slišati vpliva in
glasbenih vzorcev avstralskih Tame Impala, legendarnih Led Zepov, dua
Beach House in še koga. Retropsihedelika, igranje z zvočnimi valovi
kitarskih fuzij, efekti in vodnati organski zvoki ne prinesejo nujno
osupljive (inovativne) glasbe. Prijetno za poslušanje in sanjarjenje, a
daleč od samostojnega avtorskega izraza. Včasih tudi zanimiv
možicelj/kitarist v pajkicah ne pomaga.
------------------
Rx:tx night at MENT: Borja Borka, Jimmy Pé, Žiga Murko, Dorian Concept, Pavemental, Boomhauer & Donkeyhorse (Gala Hala)
Domača založba rx:tx že vrsto let dosledno sprejema izbrane domače in
tuje glasbenike pod svoje okrilje ter jih nato skladno s svojim formatom
oddaja v svet. Vizualno in glasbeno selektivno močna si je ustvarila
prepoznavnost, kateri vsaj na domačih tleh težko kdo konkurira, kljub
temu da je veliko izvodov precej »underground« narave.
Ni
presenečenje, da je bil domači založbi dodeljen večer s headlinerjem
zadnjega dne festivala v Gali Hali. Obisk Dorian Concepta je povzročil
razvedrilno osvežitev, tako na programu festivala Ment kot nasplošno na
glasbenem dogajanju pri nas v zadnjih časih. Prvi njegov nastop pri nas
pa je prinesel tudi novost, kar se tiče njegovega nastopanja v živo.
Nastopil je v triu, skupaj s Cid Rim na bobnih ter The Cloniusom na
basu. Power trio dunajskih dečkov je v nabito polni hali že s prvo
minuto igranja naznanil, da to ne bo običajen koncert elektronskih
artistov. Sicer so, z izjemo baterije bobnov, uporabljali izključno
inštrumente, ki jih pogosto vidimo v sobah bedroom producentov, nekaj
kar vsak od njih tudi je. Tekom nastopa pa se je celotna izkušnja bolj
približala jazz koncertu kot še eni predstavitvi nekih elektrončkarjev. K
temu so pripomogli tudi izvajalci pred njimi. BORKA je poskrbel za
otvoritvene ritme večera, ki so se nato zlili s produkcijo slovaškega
gosta JIMMYja PÉ. Slednji je poskrbel za mešanico temačne in evforične
elektronike, ki je na momente sličila na vzdušje dubstepa v svojih
zgodnjih oblikah. Še vedno pa je bilo zadosti trenutkov, ko je njegova k
sodobnejšim ritmom usmerjena glasba našla svoj prostor v tem tematskem
večeru in poskrbela za primeren most med DJ setom Borke ter nastopom za
njim. Na vrsti je bil ŽIGA MURKO, ki je na festivalu končno prišel do
klubskega ozvočenja in tako resneje pokazal, čemu vsa stara oprema, ki
jo sam uporablja. V primerjavi s prejšnimi akti je bil Žigatov nastop
prestava v nižje. Tempo se je spustil in občasno surovost računalniške
produkcije je zamenjal zvok, obarvan z magnetnimi trakovi. Bobni niso
več suvali, temveč so publiko začeli zibati. Gre za glasbo, na katero se
težko pleše intenzivno, kot smo tega po klubih navajeni, a vseeno te
premika. In po takšnih zvočnih ekskurzijah, kot jih pripravi Murko, je
bolje iti počasneje, drugače postane trud spregledljiv. Počasnejši ritmi
so tudi nekako značilnost rx:tx založbe in ni presenečenje, da se bo v
prihodnosti založbi pridružil tudi Žiga.
Padec v počasnejši
tempo in zavoj stran od vztrajnosti klubske plesne glasbe je bil tudi
odličen uvod v koncert tria DORIAN CONCEPT. Vodja tria, ki je prej pod
tem imenom nastopal sam, je pred leti dvignil prah s svojim Youtube
posnetkom preigravanja majhnega Microkorga. S tem je nekako ujel val
hajpa bedroom producentske scene, ki se je takrat še oblikovala. Koncept
je bil enostaven. S poceni naborom opreme delati glasbo v svojem
domačem studiu v dnevni sobi ali kar v spalnici, za poslušanje doma, v
dnevni sobi ali spalnici. Sledile so izdaje EP-jev, Redbull nastop in
različne kolaboracije, ki so mu prinesle svetovno prepoznavnost na
elektronski sceni. V petek v Gali Hali je šlo korak dlje. Znan po svojih
live nastopih in virtuoznemu igranju vseh vrst tipkal je s pomočjo
svojih soigralcev na koncertu prinesel nekaj, kar so se številni
glasbeniki trudili že desetletja pred njim. Elektronski sodoben jazz, ki
jemlje iz preteklosti znanje o harmonijah in improvizaciji, a jih
vseeno naredi dovolj dostopne, da se da na njih plesati in poslušati
brez prenaporne pozornosti. Dorian Concept trio ima verjetno pri tem to
prednost, da so vsi člani benda relativno mladi. Za razliko od starih
mojstrov tipa Miles Davis, Chick Corea, Herbie Hancock itd., ki so
morali narediti preskok iz akustičnih inštrumentov, so se Dorian Concept
razvijali skupaj z elektroniko. Njihov odnos do elektronike tako nikoli
ne sliči na znanstveno fantastiko ali na nekaj, kar bi bilo potrebno
ljudem približati, da bi lažje sprejeli. Poigravanje po inštrumentih je
bilo lahkotno in uigrano. Vsak element slišanega je dal slutiti glasbeno
podkovanost in veselje do svojega dela, kar je publiko pričakovano
navdušilo. Tako se je tudi po končanem nastopu, kot se za pravi jazz
koncert spodobi, zgodila uslišana zahteva za bis.
Sledil je
domači PAVEMENTAL, ki pa je z odsotnostjo melodičnosti prejšnih nastopov
publiko rahlo odtujil. Resnost večera sta na sproščeno raven spustila
šele BOOMHAUER & DONKEYHORSE, duo, znan po svojih dinamičnih setih,
prepletenih z napol izdelanimi lastnimi komadi, ki z vsakim live
nastopom dobijo novo podobo.
------------------
Dojo., Sea Change, New Wave Syria, Kišobran (Channel Zero)
Channel Zero tokrat ni bil rezerviran zgolj za klubsko sceno. V
petkovem večeru se je ta otvoril z dvema samostojnima nastopoma, ki so
bili kot oblika glasbene prakse v zanimivem porastu prisotni tudi na
MENT-u v večjem številu. Prva je nastopila srbska glasbenica DOJO, ki je
z umirjenim nastopom ustvarila prijeten uvodni ambient. Mešanico
umirjene melanholije in romantične uspavanosti je kreirala v glavnini s
svojih meglenim glasom, ob katerem je večinoma s kitaro uspela ohranjati
mirno vzdušje skozi celoten nastop. Sledila ji je Norvežanka SEA
CHANGE, ki se je za razliko od svoje predhodnice zanašala na
elektroniko. Njen stil je dodobra spominjal na tipičen skandinavski
pristop do elektro-popa z mešanjem synth-popa in barvito ambientalnih
zvočnih ozadij, ob čemer je bil njen vokal zasanjen, eteričen in docela
razumljiv.
Sledil je domači dvojec NEW WAVE SYRIA, ki je tudi
tokrat postregel s predvidljivim setom. Vseeno je bil njun koncert
vrhunec dogajanja, kajti kot bend sta se publiki, prostoru in vzdušju
dobro prilegala. Večinoma sta igrala komade z zadnjega albuma Summer,
ki so z mešanico plesne in ambientalne analogne elektronike navdušili
občinstvo do prihoda zadnjega, DJ kolektiva Kišobran, ki sta spodbujanje
modernih glasbenih valov tokrat iz Beograda prenesla na Metelkovo. S
komadi malce bolj medijsko prepoznavne plesne elektronike (recimo tipa
Caribou) sta stregla do poznih nočnih ur.
------------------
Without Letters, Ti, Foolish Green Music (Klub Gromka)
WITHOUT LETTERS iz Litve na odru izgledajo kot tipičen indie rock
kolektiv. Dve kitari, bas in bobni, dodatno popestritev na prvi pogled
nudi le pevec s svojim računalnikom. Zvočna slika, ki jo servirajo, pa
naposled vseeno ni tako predvidljiva, Without Letters se namreč
brezsramno ali bolje rečeno brez strahu lotijo širokega nabora žanrov in
v svojo glasbo vpletajo psihedelične kitare, sanjave sinte ter tribal
ritme. Temu navkljub pa se v povprečju vedno znajdejo na strani
lahkotnih indie gruvov in tako zanimivost vzdržujejo predvsem nori
brejki, v katerih ne umanjka ghettotech bas linij, laserskih stabov in
za Neangleže izjemno prepričljiv »Cockney badboy« naglas.
Druga
v večeru sta oder zavzela srbska TI. Dvojec iz Beograda se poslužuje
precej minimalne odrske postavitve. Ena kitara, dva mikrofona in stari
električni bobni skupaj ustvarjajo jugonostalgično zmes psihedelije in
indieja, vse skupaj pa ima ob tem pridih morske romance. Tako se je v
Gromki zgodil kratek izlet na jadransko obalo, z obveznim priokusom
synthpop estetike, ki je tako pričaral večer za vse, ki se jim toži za
zlatimi časi yu-rock balad.
Makedonci FOOLISH GREEN so začeli
udarno. Gromko je preplavil masten surf rock, ki je na noge pognal tudi
nestrpni in opiti del publike. Prvi komad pa je na žalost bil edini, ki
je res zažgal. Po njem so Foolish Green namreč iz minute v minuto bolj
izgledali in zveneli kot spinoff britanskih Oasis. Vokalistu lahko to
sicer štejemo v plus, celokupno pa je navkljub nekaterim floydovsko
obarvanim intermezzom koncert izpadel kot demo Oasis in bil s tem
časovno povsem dislociran.
------------------
LUDOVIK MATERIAL (Menza pri koritu)
Nastop tria LUDOVIK MATERIAL lahko postavimo ob bok nastopom
Moveknowledgementov, Nikki Louder in Blaža, domačih vrhuncev na MENT-u.
Ludoviki so uprizorili še en nepozabni ritualni rock'n'roll nastop.
Frontwoman Tina Perić je s svojo madrfakin punk prezenco in
zajebantskimi šalami na račun cocksuckerskih povprečnih muzičarjev
držala pokonci celotno Menzo vse od začetka koncerta in tudi ko je
počila struna na kitari. Koncert je bil en sam garažno naelektren
direndaj in direkten obenem. Ludoviki so nastopili brez dlake na jeziku,
strunah in bobnih. Njihova specifična mešanica najrazličnejših odvodov
alter godbe je pripravila pristno »untergrund« magijo. Še. Še tega.
Jaka Golob, Tine Kolenik, Andrej Pervanje, Jan Podbevšek, Luka Seliškar
Ni komentarjev:
Objavite komentar