GLASBENIKOV VODIČ DO GLASBENIH MEDIJEV
Prvo četrtkovo predavanje je bilo namenjeno seznanjanju operativnosti
glasbenih medijev kot glasbenih posrednikov. Glavna ugotovitev
konference je bil predstavitev današnjega »paketa«, ki ga mora glasbena
skupina kot taka danes vsebovati, da čim bolj zadovolji zanimanje.
Zgrajeno mora imeti spletno stran ali pa biti prisotna vsaj na
Facebooku, nujen je profil na Youtubu,
Soundcloudu … S tem postajajo glasbeni mediji in njihovi pisci
svojevrstni selektorji, ki delujejo po svojih promocijskih principih –
govorilo se bo o tovrstnih skupinah, ki ustrezajo novinarskemu modelu.
Poudarek je tu na oddaljenosti muzikološko-sociološkega pristopa do
glasbe in pogled na glasbo kot tok sprememb (glasbenega) izražanja. Na
konferenci se je kazalo zgolj spodbujanje podjetnosti glasbenih
akterjev. In seveda, če se glasbenik ne trži po pravilih trga, je za
svoj neuspeh kriv sam.
Klemen Košak je 21. aprila 2014 zapisal
v Mladini: »Podjetnost ni isto kot podjetništvo. Podjetništvo je poklic
nekaterih, podjetnost pa je osebnostna lastnost, ki naj bi jo imeli
vsi.« Podjetnost se pri glasbenikih in založnikih interpretira kot
odprtost za pogovor, samoiniciativna komunikativnost, sposobnost
ustvarjanja kontaktov in aktivno mreženje. Na tem mestu se nam odpira
vprašanje motiva – je »biti slišan« res bolj pogojeno od tega, kakšna
zgodba te obkroža in manj od pomena tvoje ustvarjene glasbe? Mora
glasbenik res priti na dan z vsemi zanimivimi podatki o samem sebi (če
tovrstne zanimive podatke njegova zgodba sploh premore), da je lahko
slišan sploh kot glasbenik? Na konferenci se je tako izkazalo, kot da
glasba pri mnogih akterjih ostaja v drugem planu ter da se medijski
prostor namenja zgolj določenemu tipu glasbenih skupin, ki delajo
glasbo, ki ustreza njihovim predstavam. Šele ob vprašanjih iz publike se
je ugotovilo, da sta »mainstream« glasba in »underground« glasba danes
že tako prepletena pojma, da vsak zase hitro izgubljata svoj prvotni
pomen. Na konferenci smo torej lahko poslušali eno uro stalne rabe
tovrstnih pojmov, a prostora za debato o njihovih spremenjenih pomenih
enostavno ni bilo.
POVEZOVANJE SCEN (OD BALKANA DO BALTIKA)
Okrogla miza že v imenu polaga moč v vzhodnoevropsko glasbeno sfero, jo
pooblašča za prevzem iniciative in enači s prevladujočim zahodom.
Izredno informativna debata strokovnjakov iz pripadajočih scen je od
samega začetka ne le pozivala, temveč tudi podajala razloge za podiranje
zahodnega mita in prepraševala željo po uspehu tam. Poudarjalo se je,
da je treba preseči klišejske ambicije po uvozu in izvozu izključno z
zahoda, ko je v vzhodnem delu Evrope takšen potencial in toliko
profesionalnih ljudi, pripravljenih delati in delovati. Primat
anglosaksonskih glasbenih osi temelji izključno na slepem sledenju vedno
istim praksam, zato je bila močno argumentirana usmeritev pozornosti na
možnosti vzhoda zelo, zelo dobrodošla.
AGENTI ALI ANGELI
Zadnja dopoldanska konferenca pa se je glasila »Agenti ali angeli?«. Na
njej smo uspeli izvedeti marsikaj o delu agentov in agent ter kako se
le-ti z načrtovanjem koncertov povezujejo z glasbeno industrijo. Agent
naj bi s pomočjo strategij, promocij, sodelovanja s preostalimi akterji
pripravljal »dober gig«, kar naj bi predstavljal cilj vseh, tako
organizatorjev kot nastopajočih. A glavni problem, s katerim se je ta
konferenca soočala, je bilo dejstvo, da je vsaj obseg držav, ki jih je
festival pokrival, operiral v večji meri brez njihove eksplicitno
definirane vloge. Smiselnost te konference je zato vprašljiva. Težnja po
»vzetju stvari v svoje roke« in »izgradnji novega neodvisnega
glasbenega trga«, zaradi katerih naj bi tudi nastajali showcase
festivali, s tovrstnimi debatami spodbuja zgolj kopiranje dosedanjega
zahodnjaškega tipa trga glasbene industrije. Vloga agenta je iz tega
vidika zgolj prikazovala njegovo uveljavljeno funkcijo v
anglo-saksonskih državah.
Na debati je kot mnogo drugod
umanjkala perspektiva bandov – govorci so lahko govorili o borbi za
višje dobro, nujnem sodelovanju, promociji singlov, a na koncu
poslušalci nismo bili deležni nobene konstruktivne debate, kako njihovo
funkcijo umestiti v lokalni prostor.
KAKO ZASLUŽITI Z BREZPLAČNO GLASBO
Kljub globoko finančni konotaciji v naslovu je bilo osredotočenje
služenja z brezplačno glasbo prej duhovno kot materialno. Zaslužek je se
je štel v socialnem uspehu, v širjenju fanbasa, v kreiranju identitete,
ki kasneje potencialno prinese zaslužek. Debata je sicer (pre)večkrat
skrenila s poti v anekdotična pripovedovanja recimo Scotta Cohena
(ustanovitelja distribucijske in marketinške firme The Orchard), ki je
poskušal hkrati doumeti in razložiti, kako današnja mlada generacija
uporablja glasbo kot sredstvo za ustvarjanje lastnega imidža za razliko
od prejšnjih. Hkrati je velik del nasvetov izhajal iz premise zgrajene
infrastrukture (tako državne kot čisto bendovske (manager, agent itd.)),
ne iz popolnega začetka, kar je povzročilo, za razliko od anekdot,
precejšnjo odtujenost poslušalstva.
KAKO DELUJE GLASBENI POSEL
Okrogla miza, ki bi morda morala biti na vrsti prva, je predstavila
osnovne relacijske strukture v ekosistemu glasbenega sveta. Predvsem so
bile predstavljene strukture, ki obstajajo v zdravih, zrelih in razvitih
glasbenih scenah po svetu, ki uživajo podporo obstoječe infrastrukture
in gospodarsko-političnega sveta. A vseeno je šele zdaj začela vreti
konferenčna koristnost, saj je šele tokratna okroglica izhajala iz
dejstva, da so v publiki povečini (slovenski) glasbeni polprofesionalci,
ki do sedaj še niso bili v situaciji, ko bi lahko srkali neko osnovno
znanje o zaodrju glasbene industrije. Na tem/tovrstnem pogovoru, ki
vseeno ni bil dovolj regijsko kompleten in koheziven za bolj celostno
razumevanje (kar je logično glede na enourno dolžino), bi morda moralo
biti več poudarka, saj je bila potreba po osnovah med poslušalstvom
precejšnja.
POSLUŠALNICA – ROCK
Koncept poslušalnice
je bil sila preprost: novinarji, organizatorji festivalov in preostalih
nekaj izbranih glasbenih profesionalcev nepripravljeno komentira na
skupinskih poslušanjih njim povečini neznane skladbe zasedb in
izvajalcev s festivala, katerih imen se ne razkrije do konca instantnih
sodb. V sobi so seveda prisotni tudi glasbeniki, katerih delo je
komentirano. Vsekakor zanimivo, a v realnosti, z nekaj rockerskimi
izjemami, vse preveč mlečno in brezjajčno. MENT-ov opis je obljubljal
“iskreno seciranje” in “analizo brez zadržkov”, “odkrite kritike in
komentarje”, dobili pa smo “good”, “bad” in pa “has marketing
potential”, k čemur je morda botrovala tudi slabša podkovanost v
angleščini samih komentatorjev.
Komad danskih Get Your Gun
je takoj predstavil komentatorjem nekonvencionalno plat rockerskih
odvodov, kot sta gotski country in doom rock, nepoznavanje scene pa je
bilo očitno že takoj, ko je bil opis skladbe npr. “a little bit of metal
kind of music”. Vseeno je bil po večini dobro sprejet, še posebej v
objemu legendarnega Johna Robba.
Naši All Strings Detached
sta se predstavili z melanholično skladbo, ki vso svojo vsebinskost
stavi na vokal. A ta je bil, kljub določeni plodovitosti predvsem pri
ženskem delu gostov, označen za precej klišejskega, preveč tipičnega, za
“še enega”, kljub odobravanju same odličnosti vokala.
Najstniški Carnival Youth
je niso dobro odnesli. John Robb jih je spljuval do obisti. Nadel jim
je oznake "boy bend s kitarami", "glasba za najstnike, ki so še
predkratkim poslušali boy bende, zdaj pa mislijo, da poslušajo alter
glasbo". Posebno navdušen ni bil nad njimi niti domači Jizah, medtem ko
je bil ženski del komentatorjev do zasedbe prizanesljivejši in poudarjal
njihovo mladost in tržno sila zanimivo glasbeno (k)ost.
Za ŠKM banda
in njihov inštrumentalen štiklc "Tri lejta" se je večina komentatorjev
strinjala, da je skladba sicer prijetna, a da jim za vrednotenje pri
inštrumentalnih zasedbah ena skladba ne zadostuje in da je potrebno
slišati celoten album.
Sledili so še eni domačini – LUDOVIK MATERIAL.
Po poslušanju skladbe "Model Generation" je sledila eksplozija
navdušenja. John Robb jih je oklical celo za svoj najljubši najnovejši
bend.
Garažna skladba "Ako Nisam dobra" Vlasta Popić je bila sprejeta povečini z odobravanjem. Komentatorji so se strinjali, da je takšno zvrst glasbe potrebno slišati še v živo.
ARTIST TALK:
JONO BRANDEL & LULLATONE STUDIOS: PATATAP
Oder Katedrale v Kinu Šiška sta v četrtek opoldne zavzela Jono Brandel
in Shawn James Seymour, avtorja spletnega audio-video inštrumenta
Patatap. Inštrument, ki je dosegljiv na patatap.com,
omogoča instanten dostop do 156 različnih kratkih zvokov, razdeljenih v
šest sklopov, vsak zvok pa ima tudi njemu pripadajočo animacijo. Ob
odprtju patatapa vaša tipkovnica postane orodje za ustvarjanje glasbe,
saj so zvoki in animacije vezani na posamezne tipke. Govor avtorjev, ki
je sicer trajal slabo uro, je postregel z osebnimi podrobnostmi iz
njunih življenj in dal uvid v proces nastajanja patatapa, (navidezna)
sproščenost, s katero sta svoj prvi javni govor vodila, pa se je
izkazala za dvorezen meč. Po eni strani sta se s tem približala
občinstvu in tako ostala pod »umetniškim piedestalom«, po drugi strani
pa se je zaradi tega porajal dvom, zakaj to sploh gledamo. Ali je njuna
celotna življenjska zgodba res tako pomembna za nastanek patatapa, da
sta ji namenila izdaten del svojega govora? In ali je pomembnejša od
tehničnih aspektov, katerim sta sicer se površno posvetila, vendar pa
sta ostala v neki čudni vmesni fazi, kjer sta bolj tehnične podrobnosti
vpeljala na način, ki je nepoznavalce instantno odvrnil, ljudem s
tehničnim in fizikalnim predznanjem pa vseeno ni ponudil nikakršne
dodane vrednosti? Na koncu smo tako dobili prikupno predstavitev dveh
ustvarjalcev, katere vsebina bi morda veliko bolje delovala, če bi se
(po)govor odvijal nestrukturirano v hali Kina Šiška, ob dveh patatapih,
ki sta bila na voljo za prosto eksperimentiranje obiskovalcev festivala.
ROBERT HENKE (AKA MONOLAKE)
Robert Henke, bolje znan pod umetniškim imenom Monolake, je predstavil
svoj najnovejši umetniški projekt Lumière. Audio-vizualni performans smo
imeli možnost videti večer prej v Katedrali Kina Šiška, v svojem govoru
pa je predstavil tehnični aspekt ter filozofijo za projektom in svojim
ustvarjanjem nasploh. Lumière je projekt, ki pri ustvarjanju vizualne
podobe uporablja štiri laserje. Ti na platno izrisujejo različne podobe
in oblike, enolično povezane z zvokom, ki ga hkrati ustvarja Henke. Tako
po lastnih besedah doseže poenotenje izraza, saj nič več ne ustvarja
glasbe za podlago vizualizaciji ali vizualizacije za dopolnitev glasbe,
pač pa vsaka nota dobi pripadajoč zvok in podobo, ki tako postanejo ena
entiteta.
Poseben poudarek je namenil laserju samemu kot orodju za
risanje. V nasprotju s sodobnimi programi za produciranje glasbe, kot je
Ableton Live, katerega soustvarjalec je sicer Henke, ki ponujajo
praktično neomejene možnosti zvočnega ustvarjanja, je laser kot medij
mnogo bolj omejen. Prikazuje namreč le eno piko na zaslonu oz. eno
daljico, če je med izvorom žarka in zaslonom megla, če pa želimo z njim
risati podobe, je potrebno laserski žarek preusmerjati tako hitro, da
preslepimo svoje oči, ki potem namesto premikajoče se pike vidijo obris
neke oblike. V tej omejenosti je Henke našel navdih za raziskovanje
svojega umetniškega izraza. Tako je, zaradi omejene količine podob, ki
jih lahko z laserjem narišemo, iz polja neomejenih možnosti prišel do
vprašanja kompozicije, kjer je nadalje iskal svoj izraz. Omembe vreden
je nivo osebne vpletenosti, ki jo je pokazal tekom govora. Ne samo, da
je praktično vso programsko kodo, ki jo uporablja pri Lumière, spisal
sam ali bil eden od razvijalcev (pri nastopanju seveda uporablja Ableton
Live), s poslušalci je delil tudi svoje poglede na ustvarjanje in
kreativni proces. Nadobudnim ustvarjalcem je tako dal upanje z izjavo,
da mnogokrat dvomi v svojo umetnost, da se mu je v času pisanja
programske kode za Lumière pojavilo mnogo dvomov. Znašel se je v
položaju, kjer je že nekaj mesecev pisal izključno programsko opremo,
medtem ko bi lahko v tem času ustvaril za celotno ploščo glasbe, vendar
pa je uspešen nastop v retrospektivi poplačal ves trud in vse dvome.
Henke se je tako pokazal kot izjemno prizemljen avtor, ki je DIY logiko
pripeljal do profesionalnega nivoja, obenem pa ravno s tem uspel
spodbuditi razmišljanja o unikatnosti kreativnega procesa ter o dvomih,
ki se tekom le-tega pojavljajo.
MEGAFORCE COLLECTIVE
Megaforce je kolektiv ustvarjalcev iz Pariza, ki se specializirajo v
snemanju videospotov. Z delovanjem so pričeli leta 2007 in že kmalu
eksplodirali na širši glasbeni sceni, do danes pa so posneli videospote
za mnogo poznanih glasbenikov, sodelovali so namreč s Kidom Cudijem,
Madonno, Tame Impalo in drugimi, njihovi spoti pa so jim prinesli precej
kritiškega odobravanja. Če vam do sedaj ta tekst izgleda kot reklamna
puhlica, je to zato, ker zgolj povzema občutek, ki je preveval Katedralo
Kina Šiška med pogovorom s polovico kolektiva Megaforce.
Potrebno je poudariti, da je občutek reklamnega sporočila še najmanj
krivda samih ustvarjalcev, katerim je mogoče očitati le občasne splošne
odgovore, glavni problem pa gre iskati v samem formatu pogovora. Vse
skupaj je bil dobesedno le showcase izbora njihovih spotov, katere so
post festum podkrepili s komentarji, ki pa niso uspeli dodati dovolj
vpogleda niti v njihov kreativni proce, niti v bolj ekonomski del
njihovega posla, da bi se pogovor zazdel smiseln v kontekstu glasbenega
festivala. Tako je srečanje ostalo v mlačnih vodah psevdofilozofiranja o
tabu tematikah, ki se pojavljajo v njihovih spotih, za kar pa gre
krivdo iskati v voditeljici pogovora, ki ni znala pogovora preusmeriti
drugam, ko je dobila zelo jasen odgovor, da se Megaforce ne
obremenjujejo s sporočilnostjo svojih del, pač pa interpretacijo puščajo
povsem v rokah publike. Na koncu se tako ni bilo mogoče znebiti
občutka, da pogovor že sprva ni ciljal na odpiranje debate okoli
zanimivih tematik, pač pa zgolj kot prikaz zgleda, kateremu naj bi
sledili, češ »poglejte njih, ki jim je s trudom uspelo in se trudite
tudi sami!« Sama po sebi sicer ne nujno slaba in problematična izjava,
vendar pa je v kontekstu naše lokalne scene izpadla povsem odmaknjena,
saj Megaforce očitno živijo v drugačem artističnem svetu, kjer je
100000-evrska investicija za videospot popolnoma normalna ali še celo
drobiž.
Tine Kolenik, Andrej Pervanje, Jan Podbevšek, Luka Seliškar
Ni komentarjev:
Objavite komentar