Režija: Morten Tyldum
Igralska zasedba: Keira Knightley, Benedict Cumberbatch, Matthew Goode
Datum izida: 21. januar 2015 (Slovenija)
Igra imitacije je sicer film o grozovitem času druge svetovne vojne, a s
pripovedjo začenja malo kasneje, v zdruzasto deževnem in zadrtem
Manchestru leta 1951 – z »zanimivejšo« retrospektivo protagonista v neki
drugi kritični situaciji, saj sta izid in potek vojne (razen v redkih
filmskih primerih à la Tarantinove Neslavne barabe) splošno znana. Tako
se pred nami odpirata dve perspektivi, »tedanja« in »sedanja«, ki med
seboj reagirata, vmes pa vzdušje dodatno razburkajo vloženi dokumentarni
posnetki (recimo bombardiranja), ki opominjajo, da gre konec koncev še
vedno za film, posnet po resnični zgodbi – pa čeprav je ta za narativne
potrebe malo prikrojena. Tako dobimo vpogled v življenje človeka, ki je
razvozlal Enigmo in prevesil tehtnico v prid zavezniških sil, a se
dokončno zlomil kasneje, pod pritiskom družbe, ki ga je prisilila v to,
da je zatrl svojo homoseksualnost in s tem povzročila, da je izgubil še
samega sebe.
Vlogo tega izjemnega, ekscentričnega junaka Alana
Turinga nase prevzame Benedict Cumberbatch, prav tisti, ki je upodobil
nikogar drugega kot prav izjemnega, ekscentričnega Sherlocka Holmesa –
in kdo drug bi lahko bolje pokazal nerazumljeno in nedosegljivo
inteligenco človeka, ki je zasnoval revolucionarno napravo za
dešifriranje, kot ravno tisti, ki se je tako popolno pretopil v
največjega detektiva vseh časov. Močni, vase zagledani in prepričani
liki niso le Cumberbatchova močna točka, ampak kar nekakšno poslanstvo,
ki ga izpopolnjuje in dograjuje iz vloge v vlogo – in to počne s tako
samozavestjo, da vzbuja pravo strahospoštovanje. Njegov »Watson« je
tokrat iznajdljiva in vihrava Joan Clarke, ki jo precej solidno odigra
Keira Knightley. Ta zastopa pozicijo močne in (vsaj za tiste čase)
emancipirane ženske v potencialno »moškem« filmu, ob tem pa odpira
možnost za razmislek o položaju ženske v takratni družbi.
Žensko vprašanje pa ni edina družbena tematika, ki jo film upodablja; s
pomočjo postopnega razkrivanja Turingovega težavnega odraščanja, polnega
nerazumevanja in bolečine, se dotakne drugačnosti. Drugačnosti, ki v
nestrpnih vzbuja nasilje, to nizkotno človeško početje, ki ga pričujoči
(vojni!) film tako ostro obsodi. Drugačnosti, ki v neukih in slepih
poraja strah, gnus, zgražanje, obsojanje. Drugačnosti, ki Turinga dela
takšnega, kot je. In ravno on je stroj za strojem, z vso svojo
večplastnostjo in nedojemljivim spektrom občutij, ki se raztezajo od
samozavesti, nadutosti preko sramu in negotovosti do popolne obupanosti
in propada. In ne glede na trud, da bi se končno znašel znotraj družbe,
ga le-ta ne glede na neverjeten pomen za vojno in za svet zmečka s
tlačenjem v okvir, ki je zanj mnogo, mnogo preozek. Zato je Alan Turing
ob grenkem koncu le človek, ki mu je sočlovek največja enigma od vseh.
Ocena: 9/10
Veronika Šoster
Ni komentarjev:
Objavite komentar