torek, 17. februar 2015

[LITERATURA: tuje] Recenzija romana: Lionel Shriver – Pogovoriti se morava o Kevinu

Založba: Učila International
Leto izdaje: 2014
Prevod: Alenka Perger

Tistim, ki so gledali istoimenski film, naslov knjige Pogovoriti se morava o Kevinu najbrž sproža asociacije na prizore z odlično Tildo Swinton, predvsem pa se gledalci filma verjetno spominjajo srhljivih Kevinovih pogledov in njegovega zaključnega (raz)dejanja.

Poboj Kevinovih vrstnikov, ki je fiktiven, a zelo realističen literarni odziv na popularnost srednješolskih masakrov v ZDA, je seveda ključen dogodek tudi v romanu, napisanim pred dobrim desetletjem. Ameriška pisateljica Lionel Shriver ga je premišljeno zasnovala v obliki pisem, ki jih Eva Khatchadourian piše svojemu možu Franklinu Plaskettu. Eva skozi pisma polagoma in zelo iskreno razkriva svojo življenjsko zgodbo – od srečanja s Franklinom do odločitve za otroka, ki je od rojstva problematičen in z njima manipulira, pa do usodnega četrtka, 11. aprila 1983. Ali »preprosto« četrtka, kot sama v romanu imenuje dejanje svojega sina, saj se ji ostali izrazi zdijo zlagani ali prenapihnjeni. Pisma, ki naj bi možu razkrivala detajle iz preteklosti, so pravzaprav obračun s preteklostjo, predvsem pa z Evo samo, z njenimi občutki, krivdami in strahovi vseh vrst in intenzitet ter s prelaganjem vseprisotnega zakaj. Roman je izpoved matere, ki hoče razumeti vzročno-posledično logiko dogodkov, in nerekreativna hoja (pišoče in bralca) po tankem ledu, pri čemer o trdnosti ledu odloča najneprizanesljivejši sodnik – vest.

Eva prevprašuje materinstvo, brezpogojno ljubezen matere in žene, hudobijo kot možen izraz ljubezni in sploh najintimnejše, kar posameznik lahko čuti – hote in nehote. Zaradi radikalne iskrenosti lahko v romanu še tako nezainteresiran bralec naleti nase, čeprav se v njem morda raje ne bi videl.
V ZDA živeča Eva armenskih korenin mestoma kritizira razvajeno ameriško družbo in ji za protipol postavlja dežele s svojih številnih potovanj. A Evin odnos do potovanj, ki se zdijo dobrostoječ temelj njene identitete, se skozi različna obdobja ustrezno spreminja – kar je, roko na srce, hvalevredno, saj literatura pogosto podaja preštevilne argumente zgolj za ali pa (redkeje) proti potovanjem. Evina stališča do sveta se seveda spreminjajo predvsem zaradi Kevina ali vsaj zaradi posledic njegovega pokola. Vendar se Eva v pismih kaže kot dokaj zanimiva oseba tudi brez Kevina in njegovega vpliva na njeno (zasebno in nenazadnje tudi poslovno) življenje, kar romanu zagotovo prinaša dodano vrednost. Zaradi tematike bi namreč zlahka zapadel v samopilovalno konstituiranje lastne osebnosti na podlagi nesrečnega dogodka, ki ga je zagrešil nekdo drug.

Slog je mojstrsko izpiljen in tekoč, bralec pa je med požiranjem skoraj petstotih strani pestrega dogajanja nagrajen z domiselnimi opazkami na račun družbe, družinskih in partnerskih odnosov. Pri nekaterih anekdotah se za trenutek zdi, da je mogoče uganiti konec, toda konci imajo v Pogovoriti se morava o Kevinu bolj kot ne efekt jutranje budilke in vedrost ima povečini priokus zla. Sentimentalnejšega bralca utegne to dejstvo na trenutke motiti, vendar je srž romana prav v tem, da včasih motečih stvari ne moremo, ne znamo in ne smemo zlahka odpraviti. Kar nam je tuje, za razumevanje ponavadi terja napor, vendar so očitno tudi množičnim morilcem lahko všeč enake stvari kot povsem navadnim ljudem. Ali, kot ugotovi Eva med enim od obiskov svojega sina v zaporu za mladoletne: »[...] sem se za hip zamislila nad tem, da so najstniki, ki zagrešijo odrasle zločine, še zmerom po otroško sladkosnedi.«

Adut knjige proti filmu je vsekakor v nezagrenjenem iskanju možnih odgovorov oz. v iskanju možnih teorij, ki jih film zaradi narave svoje naracije ne zmore servirati tako poglobljeno, kot to lahko ponudi forma pisemskega romana. Eva želi na vsak način razumeti svojega sina in poiskati verodostojen odgovor na »zakaj« . Roman je torej katarzičen v neklasičnem pomenu besede, saj je tu očiščujoče predvsem razumevanje. Kolikor je to sploh mogoče v borbi s svetom, ki je proti tebi, in v borbi proti lastnemu sinu, ki je s tabo, čeprav včasih nočeš, da bi bil, pa naj se to sliši še tako benigno.

Nomen est omen - we need to talk ...

Kaja Dragoljević

Ni komentarjev: