Režija: David Fincher
Igralska zasedba: Ben Affleck, Rosamund Pike, Neil Patrick Harris
Datum izida: 2. oktober 2014 (Slovenija)
Pri Ni je več gre predvsem za uspešno razbijanje mita »knjiga je vedno
boljša od filma«. Neumorni odstavki o stvareh, ki nas v resnici sploh ne
zanimajo, se pod Fincherjevo taktirko prelevijo v sanjave psihedelične
prizore, pretirano izgrajeni značaji likov pa zaživijo v čisto novih
barvah. In če so Blink 182 pred dobrimi desetimi leti prepevali »we can
live like Jack and Sally if we want«, bi lahko kakšen indie rock bend
leta 2014 z lahkoto napisal komad z besedilom »we can live like Nick and
Amy«.
Kaj pa se pravzaprav zgodi? Točno to, kar nam govori že
naslov – dekle, torej Amy, izgine, puf!, kar tako, razdejano stanovanje
priča o zločinu, njen maček pa zmedeno tava naokrog. Enako izgubljeno
deluje njen prekrasni mož, torej Nick, ki najprej sodeluje pri iskanju,
potem pa se vedno bolj spreminja v bad guya, maske padajo, odkrivajo se
zarote, škandali, prevare in kar je še takega, skratka povleče nas
globoko v vrtinec te zagonetke, imenovane Amy. Fabulo prekinjajo
retrospektivni vložki, ki najprej delujejo kot klasična pocukrana
pripoved o neverjetni ljubezni, toda le-ta po nekaj bleščečih trenutkih
na vrhu sveta trešči ob cementna tla in si razpaca obraz. Itak se
izkaže, da nič ni tako, kot se zdi na prvi površen pogled, kar je pri
Fincherju pričakovano, a v kontekstu zgodbe deluje. Pohvalen je tudi
režiserjev prikaz golote, ki je zelo »evropski« in sproščen. Glavni
problem drugače sijajne režije pa je v tem, da se je morala na preveč
mestih ukloniti togemu scenariju, ki ga je diktiral kdo drug kot
avtorica knjige. Nasploh je scenarij edina, a pomembna šibka točka
filma, saj je tudi igra izjemna – Ben Affleck se popolnoma stopi z vlogo
Nicka, Rosamund Pike je kot njegova Amy zelo prepričljiva, oba pa zares
zablestita v drugi polovici filma, ko se začnejo bolj intenzivno kazati
njune skrite plasti osebnosti. V vlogi Nickove sestre pozitivno
preseneti precej neznana Carrie Coon, edini, ki mu spodleti, je Neil
Patrick Harris iz opevane serije How I Met Your Mother, ki nam namesto
grozljivega in skrivnostnega postreže z odsotnim in zdolgočasenim.
Zaradi že omenjenega problematičnega scenarija se zgodi dvoje – tisti,
ki s knjigo še niso seznanjeni, ne doživijo nobenega napetega trenutka,
ki so seveda trademark trilerjev, saj se glavni obrat zgodi že sredi
filma, vse, kar se dogaja od tistega trenutka naprej, pa deluje kot
nekakšno natolcevanje, ki omogoča, da liki postajajo vedno bolj
nerealni, neplastični, neverjetni in pretirani, bralci knjige pa se
počutijo, kot da jo berejo še enkrat, saj je sama zgodba popolna replika
knjižne predloge in skorajda njena obnova. Tega se ne da reči le za
spremenjen konec (oziroma za končnih nekaj prizorov), kar je ekipa na
dolgo in široko razglašala že pred premiero. To je po eni strani sicer
dober marketinški prijem, po drugi strani pa krivec za možno razočaranje
bralcev, ki bi na podlagi teh obljub lahko pričakovali kaj bolj
presunljivega.
Posebno razpravo bi se dalo napisati o
zapleteni psihologiji (glavnih) likov, na tem mestu pa bi v zvezi s tem
rada izpostavila samo tole: za tistega, ki obožuje zblojene in
nepredvidljive like, ki ne delujejo po nobenih pravilih logike sploh, bo
Ni je več zadetek v polno, kdor pa od filma, postavljenega v realen
svet realnih ljudi, kjer, vsaj kolikor vemo, velja zakonitost
vzrok-posledica, pričakuje tudi realne karakterje, no, naj jih gre
poiskat v kak drug film. Ne glede na to pa je najnovejši Fincherjev
umotvor, posnet po na žalost precej razvlečenem psihološkem trilerju,
izdelan mojstrsko in vreden dveh ur in pol.
Ocena: 7
Veronika Šoster
Ni komentarjev:
Objavite komentar