Iz cinefilskega zornega kota je Dunaj sleherno leto ob začetku jeseni tako epski, da bi moral David Lean posneti film o njem. Za to sta zaslužna predvsem dva filmska festivala, ki se v marsičem ne bi mogla bolj razlikovati.
Najprej k Davidu. Let’s CEE je festival srednje- in vzhodnoevropskega
filma, ki je letos potekal že tretjič in ponovno presegel samega sebe. Z
91 – igranimi, dokumentarnimi in kratkimi – filmi je celo potrojil
število filmov, ki jih je prikazal ob svoji krstni izvedbi. Med njimi so
se ponovno, tako kot vsako leto, našla tudi slovenska filmska dela, in
sicer Drevo Sonje Prosenc in Projekt rak Damjana Kozoleta. Slednji je
tudi tekmoval v dokumentarni sekciji, njegov protagonist, pionir
performansa in body arta Ulay, pa je vodil eno od delavnic na festivalu.
Ob kvalitetnih filmih, ki obsegajo tako aktualne produkcije iz regije
kot tudi dela, ki so že del kanona, so prav delavnice vrhunec tega
filmskega glasnika multikulturnosti, saj ponudijo podrobnejši vpogled v
delovni proces nekaterih mojstrov (sedme) umetnosti, med katerimi so
bili tokrat tudi István Szabó, letošnji dobitnik zvezde Uranie, nagrade
za življenjsko delo, Cristi Puiu, Milčo Mančevski in Branko Lustig, s
festivalom že dalj časa povezani dvakratni dobitnik producentskega
oskarja. Z ozirom na dejstvo, da Let's CEE dobi večino sredstev od
sponzorjev in le majhen delež, okoli 15.000 evrov, pokrijejo javna
sredstva mesta in države, je potrebno za zgoraj orisani program tej
zagnani ekipi zgolj čestitati. In jim tudi odpustiti nekatere
pomanjkljivosti – navsezadnje celo filmski festival v Cannesu menda ni
brez napak.
In sedaj h Goljatu. »Moj ideal manjšega festivala
[...] je Viennale. [...] Zelo cinefilski festival,« je o največjem
avstrijskem filmskem festivalu pred kratkim za RTV Slovenija dejal
programski direktor ljubljanskega filmskega festivala Simon Popek. A
primerjati omenjena festivala bi bilo neumestno. Dunajski festival je
namreč letos pogoltnil 2,8 milijona evrov, pri čemer je več kot polovico
sredstev prispevala občina. Za ta denar je prikazal več kot 150
igranih, dokumentarnih in kratkih filmov, med njimi veliko aktualnih
festivalskih uspešnic. Poleg le-teh so srčika Viennala tematski sklopi.
Letošnja retrospektiva bo v sodelovanju z avstrijsko kinoteko še do
konca novembra prikazala dobro tretjino del Johna Forda, festivalskega
posvetila pa so bili deležni tudi neodvisni film, Jean-Luc Godard, Fritz
Kortner, 16mm film, Harun Farocki, Viggo Mortensen in Tariq Teguia.
Godard sicer tudi na Dunaj ni prišel, so se pa v mestu med drugim mudili
Abel Ferrara, Christian Petzold in Peter Strickland. Velika imena so
stalnica Viennala vse od njegove ustanovitve leta 1960, tudi na vodilnih
funkcijah: na začetku 90. let minulega stoletja je festival sovodil
Werner Herzog, od leta 1998 pa je predsednik festivala Eric Pleskow, ki
je bil kot vodja studiev United Artists in Orion Pictures sozaslužen za
štiri oskarje za najboljši film. Slednji je verjetno že večkrat v svoji
karieri slišal, da je film mrtev, zato je najbrž lakonično sprejel siže
letošnjega Viennala, plamen.
Nekdanji francoski minister za
kulturo Jack Lang je nekoč dejal, da je v času gospodarske krize
potrebno kulturo postaviti na prvo mesto. Omenjena dunajska festivala
sta letos ponovno dokazala, da postavljata film na piedestal, pred
množico, željno predajanja plamena in ne ohranjanja pepela.
Miha Veingerl
Ni komentarjev:
Objavite komentar