[SCENSKE UMETNOSTI: domače] Recenzija gledališke predstave Figurae Veneris Historiae

Režiser: Aleksandar Popovski

SNG Drama Ljubljana, 16.10.2014 ob 20:00

Vojna na odru SNG Drama izgleda tako mikavno, da najbrž spreobrne še najbolj zaprisežne pacifiste. Ravno prav ščegetajoče kruta in pokvarjena je, pa vseeno v svoji preprosti človeškosti tako neskončno razsvetljena, da si ne moremo kaj, da si je sedeč v temni dvorani ne bi skrivaj zaželeli, mogoče vsaj zato, da se spet spomnimo, kako sočno je zares biti človek.

Osrednji lik predstave Figurae Veneris Historiae Magnus Hirschfeld je dejanska zgodovinska osebnost, prvi doktor seksolog, Einstein seksa, Jud in za povrh še gej. Jasno je, da mu s takšnim rojstnim listom usoda ni bila najbolj mila, vseeno pa nas Janez Škof kot njegovo gledališko utelešenje skozi predstavo, v kateri Hirschfeld igra vlogo nekakšnega disintegriranega pripovedovalca, večkrat po hipijevsko opozori, naj verjamemo v ljubezen, ki je tisto pravo gonilo uprizoritve. Kolaž vojnih slik, ki spominja na literarno zbirko kratkih zgodb, nam skozi kalejdoskop različnih oči osvetljuje nianse taiste Ljubezni, nerazdružljivo povezane z Nasiljem, Strahom, Spolnostjo in preostankom velikih besed te vrste. Popovski nas namreč postavlja pred dejstvo, da se nam kljub stoletjem in tisočletjem truda še vedno ne sanja, kje je meja med fukom in ljubljenjem, med nasiljem in nežnostjo, med delirijem in orgazmom in zakaj nam vse skupaj tako neznansko paše. Režiser tako prispeva le kapljico v pregovorno morje že domišljenih razmislekov na to temo, pa vendar to naredi na lirski in svojski način. Liki so nalašč karikirani, togi, tako da se mestoma zdi, da gledamo kakšno črno komedijo, kljub temu pa zasedbi uspe izjemna interpretacija. Če se nam na začetku predstave zdijo plitvi in nedodelani, zgolj inštrumenti smeha, se tekom zgodbe nanje nalepi toliko čustev in doživljajev, da so nam na koncu bliže od lastnih sester in bratov. Ko se vsi nastopajoči na začetku predstave zazrejo v nas skozi kvadraten neonsko žareč okvir, se nam dejansko zazdi, da gledamo orumenelo fotografijo svojih prednikov. Skupaj so na odru trije takšni okvirji, ki se skozi predstavo postopoma dvigujejo, dokler prostor ob premirju in koncu vojne ne ostane zgovorno prazen, vzdušje pa izčrpano in naveličano. Zaradi preobilice seksa in nasilja takšni eterični trenutki učinkujejo še močneje, kot na primer Škofova žalobno raskava pesmica Liebe ist hier und dort. Glasba je vseprisotna, večkrat uporabljena pripovedno, namesto govora, ves čas pa tudi ambientalno, zgolj vzdušje izvabljajoče. Prekinja jo ponavljajoč se zvok padajočih granat, ki nas vsake toliko potegne nazaj v dvorano.  V vsej svoji perverziji in karikiranosti je predstava najčudovitejše žmohtna, prisrčno ogabna. Belo oblečena nevesta se po vratu odišavi z vonjem iz hlačk, delavke v tovarni se zadovoljujejo s primerno velikimi granatami, Škof med divjim plesom razkazuje desno jajce, nune obešajo v zvonove namesto kemblja, omenja se občevanje s trupli in prepevajo opolzke pesmice o francoskih prostitutkah. Vrhunec večera pa, bolj zaradi slednjega, gotovo predstavlja prizor ob dvigu prvega okvirja, ko se en drugemu v objem vržeta uniformirani Uroš Fürst in popolnoma goli Branko Jordan, alegoriji vseh vesoljnih nasprotij, in zasanjano odkorakata stran od publike, kader znotraj okvirja pa se premakne gor, nekam proti neobstoječemu gledališkemu nebu.

Če laično tolmačenje seže dovolj daleč, potem Figurae Veneris Historiae lahko prevedemo nekako kot »znamenja prihajajoče zgodovine«. Takole preroško zastavljen naslov nam zakrinkano govori o univerzalnosti resnic, ki so tema uprizoritve in obetu novega, a že poznanega časa. Morda pa res ni več daleč trenutek, ko si oblečemo naše vojne kostume in se odpravimo na bojišče. Pa se nam vendar ni treba česa bati, kajti, kot rečeno v predstavi: »Ni res, da muze med vojno molčijo – le opolzke so.«

Ajda Bračič