Konferenčni del:
Primer: Showcase
Otvoritev MENT-a je bila direktna in je nemudoma vpogledala v same
korenine in zaodrje razlogov za samo izvedbo tovrstnega festivala. Zakaj
showcase? Zakaj toliko? Kaj od njih pričakovati? Izbira okroglomiznikov
je bila zato logična – organizatorji takšnih festivalov, glasbenik, ki
je tudi po zaslugi showcasa uspel in morda bolj zaradi lokalne intrige,
naš festivalski pohajkovalec Igor
Vidmar. Ton festivala, ki je bil zastavljen že ob najavi imen okroglih
miz konferenčnega dela, je bil tokrat še toliko bolj simptomiziran.
Glasba se je izpostavljala skozi industrijo, skozi uspeh v statističnih
rezultatih, skozi družbeno politiko zahodnega, neoliberalnega sveta.
Glavna poanta je bila vseeno jasna – poleg vsega mreženja, povezovanja
in drugačnega vzpostavljanja stikov je pomembno, da prodre glasba. Sicer
glasba v industriji, a vseeno glasba. Okrogla miza, takšna, kot je bila
zastavljena, je festival predstavila kompletno, koherentno in, kljub
morebitnim neizogibnim pomislekom, izredno pozitivno. MENT smo
potrebovali, tudi v oz. v vseh ozirih, ki jih nudi.
Koncertni del:
Žiga Murko, Kleemar, elektro guzzi, Robert Henke (aka Monolake) presents Lumière, Sekuoia
Začetek glasbenega dela prvega showcase festivala pri nas je Kinu Šiška
omogočil dober vzpon vzdušja, ki se je nadaljeval skozi celotno
trajanje. Po nagovoru organizatorjev, ko so se obiskovalci večinoma že
pozdravili in našli, je s svojim nastopom pričel ŽIGA MURKO. Umaknjen od
ljudi ravno dovolj, da njegove mize slučajno ne bi kdo zamenjal za mizo
s serviranim pivom in prigrizki, je pričel z lastnimi interpretacijami
lo-fi hip hopa. V izbranih semplih je bilo slišati ure brskanja po
starih zbirkah vinilov. To je v kombinaciji z ukročenimi bobni,
preigravanju po efektih in redkeje pozavni dodalo druženju v zgornjih
prostorih Kina Šiške kvaliteto. Dodatek, katerega bi najverjetneje
večina ozavestila šele, če bi ga nek trenutek zmanjkalo. Glasba za
ozadje ali pozornejši posluh, ki pa je bil mogoč bolj ali manj samo v
sprednjih vrstah. Prostor ni bil zvočno usmiljen in tako se ni dalo
slišati vse teksture ali globine bas linij. Kljub temu je bilo tisto,
kar je bilo slišati, to, kar je Žiga Murko napovedal. Omamen groove z
različnimi odtenki in koreninami v soulu in jazzu.
Po Murkovem
nastopu se je dogajanje začelo seliti v Katedralo. Svoj nastop je začel
naslednji domači producent, KLEEMAR. Ta je nostalgijo za par desetletij
naprej preselil v devetdeseta. Elektronika, obarvana s sodobnejšo
britansko estetiko tovrstne glasbe, je zvočni sliki dala dovolj
naelektrenosti, da preskok med Murkotovim vzdušjem in tehnoidnimi
Elektro Guzzi ni bil preveč eklektičen. Zvočniki Katedrale so
Kleemarjevo zasanjano downtempo elektroniko umestile v skoraj klubsko
izkušnjo, ki na momente ni bila daleč od tega, k čemur stremi producenta
Lone.
ELEKTRO GUZZI so prvi v večeru dvignili jakost zvoka na
koncertno raven. Z velikanskim platnom so se tudi prvi na festivalu v
performansu spogledali z audio-vizualnim pristopom. Z natančno
usklajenostjo so ustvarjali iluzijo DJ nastopa, čeprav so bili le
kitara, bas in bobni. Kitaro je, s pomočjo efektov, pogosto odnašalo v
bolj trance in druge progresivne vode, kar je malo razbremenilo utež
techno atmosfere. Ni veliko podobnih bendov, ki jim z običajnimi rock
inštrumenti uspe poustvarjati klubsko glasbo. Z Brandt Brauer Frick si
mogoče delijo germansko preciznost, a so z zvočnimi okraski bližje
dunajski sceni, iz katere prihajajo.
Po nastopu je v prostoru
postalo resnejše. Sledil je nosilec večera in za mnoge glavni izgovor za
nakup karte, MONOLAKE. Profesor na fakulteti za računalništvo ni
skrival svoje ljubezni do tehnologije. Platno na odru je stalo samo, v
črnem. Suspenz, ki se je za mnoge gradil od začetka festivala, se je
končno razpustil v oblikah belih laserjev. Ostri laserji, ki so se, za
oko neopazno hitro, gibali v različnih geometrijskih oblikah, so bili
sinhronizirani z glasbo. Vsak zvok je povzročil neko spremembo v sliki
in Robert Henke je vse upravljal v živo. Kibernetičen nastop s
futurističnim techno zvokom je doživel vrhunec, ko je zmes belih vzorcev
in nalomljene glasbe prekinil tanek rdeč krog, pospremljen z globokim
širokim gromom. Na koncu koncerta publika ni zdržala več in je začela
vzklikati, skoraj kot da bi hotela, da se ne konča. Eksperiment je bil,
sledeč Henkejevemu obrazu, uspešen. Tako za njega kot za vse ostale
vpletene.
Zadnji na vrsti so dogajanje preselili v pritličje, v
Komuno. Danski dvojec SEKUOIA je predstavil svojo lahkotno elektroniko,
ki je bila prijeten kontrast laboratorijsko sterilnemu zvoku Henkeja. V
nastopu sta združila igranje sintov, vokala, kitare in bobnov. Podobno
kot Mount Kimbie se je tudi Sekuoia našla v količinah reverba in
minimaliziranih ritmih, ki so kdaj sličili na UK Funky. Rahločutnost
nastopa je zgladilo festivalsko vznemirjenost in zaradi manjše publike
ustvarilo trenutke za ponovno zbližanje med obiskovalci. Konec pa je
naznanil tudi neko stalnico tega festivala. To je nekakšna odkrita
izmenjava navdušenja med nastopajočimi in občinstvom. Aplavz za glasbo.
Jaka Golob, Tine Kolenik
Ni komentarjev:
Objavite komentar