Založba: Goga
Leto izdaje: 2014
Potaknjenci, roman Maje Gal Štromar, v središče zgodbe postavljajo
Patrika, očeta dveh otrok in brezposelnega ljubitelja botanike, ki ga
preživlja njegova veliko bolj uspešna žena. Patrik se skozi življenje
prebija brez kakršne koli volje - že v najobčutljivejšem življenjskem
obdobju so mu jo ubile ženske (predvsem mama in babica), ki so mu
ukazovale, kaj lahko čuti in česa ne, kaj lahko dela in česa naj se
vzdrži. Rečeno mu je bilo, da mora biti vselej in povsod na uslugo svoji
sestri, ženi, materi in otrokom. Da naj uboga in se žrtvuje za druge.
Brezpogojno. Patrik zase pravi, da je »križanec brojler, namenjen
pitanju«. Verjame, da lahko vzdrži to neskončno podrejanje ciljem
drugih. Zdi se, da je Patrik kriv že samo zato, ker se je rodil kot
moški. Pisateljica na to namiguje tudi z omembo hmelja, ki se mu odreže
moške dele, da bi se povečal hektarski odnos, kar je alegorija na
kastracijo moškosti oz. vse, kar se pod tem pojmom skriva. Patrik je
definicija kastriranega moškega, kar bralec izve na koncu romana – je
namreč neploden. Njegovi otroci so potaknjenci, podtaknili so mu jih
brez njegovega vedenja. Prav tako si Patrik ni izbral svoje žene, ki mu
jo je »podtaknila« njegova mama. Ženi je ime Vladena, kajti ona je
vladar družine in nadzoruje dogajanje v njej. V romanu Maje Gal Štromar
nič ni naključno, vse se povezuje v gosto mrežo simboličnih namigov.
Paradoks o želvi, ki je Ahil nikoli ne dohiti, je še ena alegorija za
Patrikovo nezmožnost udariti po mizi in narediti nekaj samo zase.
Omeniti velja, da Maja Gal Štromar uporablja mnogo različnih postopkov,
da bi svojo zgodbo ohranila živo in dinamično. Pojavljajo se kuharski
recepti, kriminalistična poročila, psihiatrično mnenje, »ljubezensko«
pismo in astrološke analize. To raznovrstnost podkrepijo stavki,
izrečeni v nemščini, italijanščini, srbohrvaščini in latinščini. Če k
temu dodamo še dejstvo, da se zgodba bere kot kriminalka, saj je že na
prvih straneh izpisano kriminalistično poročilo o posilstvu mlade
ženske, nam je lahko kaj kmalu jasno, da imamo opravka z zgodbo, ki
deluje kot večglava pošast, ki skuša Patrika kot rezance posrkati v svoj
želodec. Če je Patrik v letih pred začetkom pripovedovanja zgodbe še
lahko bežal pred samim seboj, se s trenutkom, ko se ta začne odvijati,
prične snemati tudi prizor njegove psihoanaloške analize. Ta postaja z
vsakim poglavjem bolj kruta in bolj posega v njegovo jedro, prav tja, do
kamor sam ni imel dostopa in pravice bivanja.
Romanu lahko
zamerimo nakopičeno (»multi-task«) naracijo, ki pa ne doseže cilja, ki
si ga je zadal, tj. ustvariti moderno pripoved, ki bo presegala
jamrajočo izpoved faliranega slovenskega moškega, ki se zaplete v
sindrom nacionalnega manjvrednostnega kompleksa in za vedno ostane v
senci svoje žene in otrok. Roman ravno s ponavljanjem alegoričnih in
pripovednih postopkov ustvarja zasičenost na ravni fabule, ki kljub
avtoričini imaginativnosti deluje kot odvečni potencial. Pravilo več je
več tukaj ne zdrži vode. Roman najbolj blesti v psihološkem izklesavanju
Patrikove usode in posledic njegovih ne-besed in ne-dejanj. S tehniko
manj je več bi morda tudi roman pridobil na teži in se razvil v to, kar
vseskozi nakazuje, da bi lahko postal – zelo dober psihološki roman.
Kljub vsemu pa je bralska izkušnja zelo čustvena, saj se skoraj v
vsakem od nas skriva mali Patrik, ki ima občutek, da je življenje
izbralo njega in ne obratno. Avtorica na koncu romana daje temu malemu
Patriku možnost, da preseže svojo ujetost v nesrečno otroštvo in v
življenju poseže po tistem, kar mu pripada in za kar je bil rojen.
Dejan Burgar
Ni komentarjev:
Objavite komentar