Založba: Beletrina
Leto izdaje: 2014
Zgodbo romana Polone Glavan Kakorkoli vzporedno ustvarjata dve
prvoosebni pripovedovalki. Najprej spoznamo Lili, sedemnajstletno dekle,
ki ji grozi popolna sprememba
življenjskega stila, saj izve, da je noseča z le nekaj let starejšim
fantom Marsom. Nasprotno pa nas Alja popelje v študentsko življenje, s
katerim je zopet soočena po kratkem, a zanjo še kako pomembnem oddihu na
Irskem. Tam je namreč spoznala Irca Davida, s katerim sta doživela že
skorajda hollywoodsko poletno romanco, ki ju je zbližala do te mere, da
sta odločena, da se ponovno srečata.
Zgodba je v prvem delu
pri obeh omejena zgolj na osebno tematiko, saj ne ene ne druge
pripovedovalke ne zanima ničesar, kar ni povezano z njo ali njenim
moškim. Lili, ki se najprej skupaj z Marsom odloči za splav, kasneje
podleže Marsovi odločitvi, da morata otroka obdržati, ki jo je sprejel
po pogovoru s svojim prijateljem, Aljin svet pa postane popolnoma
odvisen od stika z Davidom preko Skypa. Prehod iz pasivnosti v aktivo
pri Lili nastopi šele v drugi polovici knjige, ko Mars izgubi službo
zaradi žaljenja priseljenca. Lili da, tako kot vedno, Marsu prav pri
tem, da je bil odpuščen po krivici, saj meni, da si priseljenci iz bivše
Juge v naši državi lahko dovolijo karkoli, medtem ko lahko povprečen
slovenski delavec zaradi ene same opazke "dobi brco v rit". Alja se
začne za zunanji svet zanimati nekoliko prej, ko prične inštruirati
mladega Senada, otroka priseljencev, ki se z mamo in očetom drenja v
skromnem stanovanju. Polna zanosa in vere, da ji lahko uspe popraviti
krivice, ki se dogajajo Senadovi družini in vsem njim podobnim, se
pridruži aktivistični skupini svoje prijateljice, ki organizira protest
zoper kakršnokoli nasilje nad drugačnimi, v tem primeru priseljenci.
Mars pa s skupaj s somišljeniki pripravlja odgovor na shod, pri katerem
se mu pridruži takrat že visoko noseča Lili. Protagonistki se na dan
protesta srečata za kratek čas, ko se, sicer na nasprotnih straneh,
obema poruši svet. Jasno je le to, da gre življenje s polno paro dalje
in da ga bosta po neprijetni izkušnji morali nadaljevati, kakorkoli že.
Lili in Alja si po eni strani ne bi mogli biti bolj različni. Glavanova
nam že s samim slogom, ki ga uporablja pri Lili, nakazuje, da gre za
tipično sedemnajstletnico, ki nima do trenutka, ko izve, da je noseča,
nikakršnega fokusa. Od svojega fanta je odvisna bolj, kot si je to
pripravljena priznati. Mars je dobro izdelan lik, saj Lili tako, da ji
nenehno izkazuje ljubezen, vedno znova pripravi do tega, da privzame
njegovo razmišljanje. Podtalno pa izkorišča njeno labilnost, tako da jo
vleče nase in jo ustvarja po svoji podobi, pri čemer ne gre za kakšno
slabonamerno dejanje, pač pa (med drugim) za odgovor na splet okoliščin,
v katerih oba odraščata; izhajata namreč iz neurejenih družin. Alji, na
drugi strani, altruistični duh veleva, da se sanjarjenju odpove do te
mere, da se zaposli s konkretno situacijo, v kateri se znajde in ki jo
na koncu pripelje do točke, ko se njeno delo sprevrže v Sizifovo in ko
mora stežka pogoltniti besede Senadove mame, da se mora pač še veliko
naučiti. Alja je v dejanjih in odločitvah vsekakor bolj samostojna in
zrela kot Lili, poleg tega se tudi v sam aktivizem vključi na podlagi
lastnega razmišljanja in zaradi pasivnosti ljudi, s katerimi je
obkrožena in ki so vajeni udobnega življenja v balončku, za katerega so
prepričani, da ne more počiti. Med pripovedovalkama pa je vendarle nekaj
stičnih točk, ki se medlo zrcalijo skozi pripoved, na koncu pa pokažejo
v vsej svoji moči. Najbolj opazno je, da obe jemljeta svet preveč
črno-belo in pri tem pozabljata, da je sestavljen iz neštetih barvnih
plasti, ki mu dajejo smisel in ga razlagajo tako, da je včasih nemogoče
najti točko, ki bi prinesla stično nianso.
Glavanova se v
zgodbo ne vpleta z moraliziranjem o prav in narobe, zato tudi bralec vse
do zadnje besede nima občutka, da je prisiljen zgodbo dojemati tako
ali drugače. To pa ne pomeni, da nas avtorica pusti hladne, nasprotno,
od nas vedno znova zahteva, da o tematikah v knjigi razmišljamo
večplastno in skupaj s protagonistkama zrastemo. Pisanje o problematiki
priseljencev na domači sceni seveda ni noviteta, a je očitno še vedno
dovolj aktualno in polemično, da je vredno in potrebno konstantne
obravnave.
Nekoliko šibkejša plat romana je morebiti preveč
očitna enoplastnost stranskih likov (npr. Aljina sošolka ali pa Lilijina
babica), ki jo avtorica sicer kompenzira s karakterno dinamiko pri
glavnih protagonistih. Nekateri odzivi stranskih oseb so preveč
predvidljivi in od bralca ne zahtevajo posebnega miselnega napora, je pa
potrebno vzeti v obzir, da so takšni po vsej verjetnosti zato, ker jih
spoznavamo izključno preko Alje ali Lili, kar najbrž še poantira njun
način dojemanja.
Četudi imamo o tematikah romana že izdelano
mnenje, lahko knjigo vzamemo v roke brez strahu, da bi bili ideološko
"posiljeni". Glavanova skuša ravno to preprečiti, kar ji v veliki meri
tudi uspe, zaradi česar je roman primeren za širše občinstvo, ki se ne
boji razmišljati in ki ne išče potuhe za takšno ali drugačno
prepričanje.
Polona Konjedic
Ni komentarjev:
Objavite komentar