Kulturna platforma Koridor - križišča umetnosti se je 29. 3. preselila na novo spletno stran. Od takrat dalje na blogu več ne objavljamo besedil. Še vedno pa seveda ostajamo prisotni na facebooku, twitterju in instagramu, tako nam kot vam pa ta blog ostaja v spomin in arhiv.
Se vidimo na www.koridor-ku.si!
Informacijsko središče / Koledar bo na spletni strani v tako širokem obsegu kot je bil tu dosegljiv 15. aprila.
torek, 31. marec 2015
petek, 27. marec 2015
[GLASBA: domače] Poročilo s šeste edicije Festivala Tresk:
UVOD
V četrtek, 19., in petek, 20. marca, se je v Ljubljani odvila že šesta inkarnacija festivala neodvisnega založništva Tresk v organizaciji Radio Študent 89,3 MHz. Kot vedno doslej je festival ponudil pregled nad aktualno neodvisno sceno, preko pogovorov z založniki dal vpogled tudi v bolj posloven del glasbenega dogajanja, manjkalo pa seveda ni tudi bolj zabavnih vsebin. V četrtek je Tresk zavzel Pritličje, kjer je bil večer namenjen predstavitvam večine od 16-ih avtorjev z nove ZARŠ kompilacije Ctrl N, poglavje slovenske elektronike, kar je poskrbelo za celo noč aktualne slovenske elektronske glasbe. Že dober teden pred tem, v sredo, 11. 3., pa je Pritličje gostilo tudi preddogodek Treska, kjer so razglasili zmagovalce natečaja za najbolj kreativno in inovativno podobo albuma, glasbenega dogodka in koncertne fotografije. Petek, 20., pa je postregel s sejemskim delom festivala v Kinu Šiška, kjer so potekali že omenjeni pogovori z založniki, mogoče je bilo kupiti fonograme sodelujočih založb, zvečer pa so ušesa in tla tresli koncerti 12, Salonski, Matter ter High5, večer pa je popestril tudi Marko Karlovčec s koncertom v ženskem WC-ju. L. S.
Petek, 20. 3., Kino Šiška Centre for Urban Culture:
POGOVORI Z ZALOŽNIKI
Tresk #6 je v petek popoldne obiskovalcem v zgornjem nadstropju Kina Šiške ponudil pogovore z založniki, ki so sicer tam tudi razstavljali svoje izdaje, v slabih štirih urah vodenih pogovorov pa smo lahko izvedeli mnogo informacij o domači neodvisni sceni. Dogajanje je otvorila okrogla miza z naslovom "stanje založništva pri nas", ki je problematizirala odnos poslušalstva do glasbe ter pomen in mesto založb samih. Rdeča nit vseh pogovorov je nepresenetljivo bila DIY logika, saj je bilo govora o neodvisnih založbah, ki nimajo močnega finančnega zaledja in njihovo delovanje tako temelji na entuziazmu vpletenih posamenikov. Ob tem je sicer grenak priokus pustilo spoznanje, da je takšno založništvo bolj hobi kot služba, saj pogosto finančno ne omogoča življenja samo po sebi. Izpostavljen je bil posredni pritisk na ustvarjalce, da postanejo sami sebi vse: dizajner plošče, glasbenik, PR, menedžer in agent. Še en od odrazov DIY logike, ki sicer prevladuje tudi na področju mreženja in širjenja glasbe, saj je bilo osebno socialno mreženje večkrat omenjeno kot edini način za "preboj". Praktično ista mnenja so se pojavljala tudi v pogovorih s predstavniki založb Založba Klopotec, KAPA Records, Kamizdat, Moonlee Records, Slušaj Najglasnije - Listen Loudest iz Zagreba ter Farbwechsel iz Budimpešte, končni vtis pa je bil, da se v sferi bolj alternativnih, progresivnih in eksperimentalnih zvočnih praks založništvo finančno preprosto ne izplača. Odgovornost ohranjanja scene tako pade na pleča entuziastov, ki pa žarek upanja najdejo v formiranju majhnih, a predanih skupnosti, ki vključenim glasbenikom vseeno omogočijo preživetje. Kot primer takšne skupnosti se je izkazala domača scena improvizirane glasbe. Morda najzanimivejši del pregleda lokalne scene pa je bila ogromna diskrepanca med mnenji lokalnih založnikov in pa besedami večjih svetovnih producentov, ki so se pred meseci mudili na festivalu MENT. Le-ta nakazuje na precejšnjo specifičnost lokalnih glasbenih sfer in kot taka morda sugerira na potrebo po iskanju lastne poti, ki ne bo nujno pod vplivom mednarodnega mainstreama. L. S.
KONCERTI:
Kot prvi je na pomanjšanem šiškinem glavnem odru nastopil Miha Robida, ki nastopa pod aliasom 12. Že ob prihodu občinstva je ta sedel na odrskih tleh in obdan s svojimi instrumenti čakal na lasten začetek. V prvih petnajstih minutah je zgolj na vokalu prikazal igro efektov in loopov ter dodobra orisal spalniški trans. Ko pa je poprijel za kitaro, je bilo razvidno neskladje med slišanim in predstavljenim zvokom, nakar je 12 nezmožen nadaljevanja zapustil koncertno prizorišče. Kar se je mogoče na prvo žogo zdelo kot svojeglavo ravnanje, se je na koncu izkazalo za tehnični in komunikacijski manjko. Po besedah glasbenika je na odru namreč preveč slišal samega sebe in zvok, ki ga je dosegel na tonski vaji, enostavno ni prišel do izraza. A. P.
Po podaljšanem premoru so se na oder usedli še Salonski, ki so v naslednji uri prikazali sodobno zmes ljudskega in klasičnega glasbenega pristopa. Po vsaki skladbi je sledil krajši govor, ki je na prvem mestu upočasnili tempo koncerta, po svoje pa je tako koncert bolj izpadel kot glasbena pripovedka. S svojim igrivim nastopom so med petkovimi nastopajočimi privabili najbolj starostno razpršeno občinstvo, ki so jim servirali pester izbor prirejenih pesmi, med njimi recimo priredbo ene izmed pesmi iz angleške serije Midsummer Murders ter glasbo, ki so jo pripravili za film Dominika Menceja Prespana pomlad, ki je dobil tudi vesno za najboljši kratki film. A. P.
Po koncertu Salonskih se je dogajanje preselilo v spodnjo dvorano Kina Šiške. Ob nastopu kamniškega hip hop tria MATTER smo lahko prepričani, da gre vsaj delno za šalo, za katero pa ni popolnoma jasno, do kam sega, kar verjetno pomaga graditi zanimanje in obenem otežuje takšno ali drugačno kritiko. Za sončnimi očali in večplastnim sarkazmom skriti nastopa(jo)či so sicer precej zapolnjeno spodnjo dvorano navdušili z minimalističnimi beati, besedili polnimi referenc na popularno kulturo ter fraz zrelih za integracijo v sleng, obenem pa ohranjali nekakšno odrezavost, jedrnatost ter ljudstvu všečno nonšalantnost. Kljub farsični odsotnosti poante na trenutke zasije potencial, katerega uresničitve pa se očitno zaenkrat izogibajo v strahu pred tem, da bi dejansko karkoli povedali. A le čas bo pokazal, če jim lahko uspe nadaljevati v tej kvazihumorni maniri, ne da bi podlegli krizi identitete. Morda je današnja generacija hipsterjev končno dobila domačo zasedbo, za katero jih bo čez 20 let sram, da so jo kadarkoli poslušali. Morda pa smo bili kljub vsemu priča inovativni hip hop zasedbi na začetku svoje poti. M. M.
Po kamniških mladcih Matter so Komuno dodobra napolnili zagrebčani HIGH5, ki so nedavno izdali svoj LP prvenec Schengengang. Peterici raperjev se je na odru pridružil še gostujoči rimoklepač Kizo. V petinštiridesetminutnem nastopu so besedilno obdelali vse od Iva Sanaderja do hedonizma in egotripanja. Njihove energične beat orientirane trap podlage so zbrano množico obiskovalcev spravile v pravi mini delirij. Mladci, pravi tovariši na odru, so odlično sodelovali s publiko; nastop je bil en sam užitek tudi za tiste, ki sicer dnevno posebne pozornosti ne namenjajo hip hop in trap muziki. J. P.
TRESK je drugi dan zaključil svojevrsten glasbenik in persona MARKO KARLOVČEC, ki je sicer tudi glasbeni novinar Radia Študent. V malce več kot pol ure trajajoči zvočni improvizirani eskapadi je uprizoril v ženski toaleti Kina Šiške nastop vreden posnetka in ponavljanja le-tega. Z eksperimentiranjem na saksofonu in igranju z efekti je ustvarjal močan noise, ki je sicer razsvetljen predor stranišča Kina Šiške napolnil s srhljivo zvočno temo, ki jo je še poudarjala apokaliptična čez godbo govorjena poezija in njegova podivjana živalska prezenca. Zaključek je preprost: vse drugo ni hrup, a tudi to je glasba. In kakšna. J. P.
KOMENTAR – primerjava MENT Ljubljana / TRESK:
V dobrem mesecu sta se tako ob podpori Kina Šiška odvila dva festivala – februarski Ment ter marčevski Tresk. Če za trenutek zanemarimo obsežnost dogodkov, sta se vsebinsko precej razlikovala, a ključna sta bila oba. A slika je drugačna, ko jo pogledamo skozi lupo medijske in siceršnje pozornosti.
Medtem ko je bil Ment primarno namenjen mednarodnemu mreženju in načinih pristopanja h glasbenemu podjetništvu, je bil Tresk primarno namenjen glasbenim založnikom in je prikazoval pestro razvejanost lokalne glasbene produkcije. A na Mentu je bil precej bolj obiskan njegov vsebinski, konferenčni del, ki je bil pa za lokalno okolje dosti manj primeren. Že s strani izvajalcev se je spodbujalo predvsem podjetništvo, ki pa so že tako ali tako v lokalnem okolju obremenjeni z drugimi težavami, začenši z infrastrukturnim manjkom in prostora prepoznavanja ter uveljavljanja.
Kar se tiče podpore lokalni sceni, je Tresk ponujal veliko večjo in konkretnejšo platformo kot pa festival Ment, ki jo je ponujal bolj v smislu izpostavljanja že znanih glasbenih skupin mednarodnim akterjem. »Vrnitev h koreninam«, kot je zapisano v naslovu članka o festivalu Tresk na spletni strani Sigic-a, je želja po vrnitvi h konceptualnemu pristopu do širše glasbene produkcije. A do prepoznanja pomembnosti vloge založb na tem mestu očitno še ni prišlo. Slovenska alternativa zaenkrat ostaja ujeta v alternativi. A. P.
ZAKLJUČEK
Tresk se tako letos bavi s precej obširnim pro/con seznamom. Pohvalno rekordno število založb, odlično ustvarjena kolegialna atmosfera v zgornjem nadstropju Kina, zanimive delavnice, vcepljanje kul idejic, kot je recimo poslušalnica, zastonj koncerti ob nakupu fonograma, manj znani izvajalci ... Po drugi strani pa je sama organizacija in izvedba pustila veliko, veliko prostora za izboljšanje. Približevanje založništva publiki je nemogoče, če publike ni. Naj bo program še tako zanimiv, je na mestu primerjava s padajočim drevesom v gozdu, ki ga nihče ne sliši. Tudi ločitev založniških prostorov od prostorov aktivnejšega dogajanja (delavnice, koncerti) je bilo sila nehvaležno, saj je preusmerilo pozornost od založništva namesto k. Na tem mestu tako manjka predvsem načrt doseganja ciljne publike, ki je, vsaj glede na prejšnje edicije, precej večja kot letošnja, koherentnejša rdeča nit in ubesedenje bistva festivala ter manj nonšalantna izvedba. Dogodek je bil zagotovo prijeten, informativen in zabaven vsem prisotnim ... a žal le njim. T. K.
Tine Kolenik, Matej Mihevc, Andrej Pervanje, Jan Podbevšek, Luka Seliškar
V četrtek, 19., in petek, 20. marca, se je v Ljubljani odvila že šesta inkarnacija festivala neodvisnega založništva Tresk v organizaciji Radio Študent 89,3 MHz. Kot vedno doslej je festival ponudil pregled nad aktualno neodvisno sceno, preko pogovorov z založniki dal vpogled tudi v bolj posloven del glasbenega dogajanja, manjkalo pa seveda ni tudi bolj zabavnih vsebin. V četrtek je Tresk zavzel Pritličje, kjer je bil večer namenjen predstavitvam večine od 16-ih avtorjev z nove ZARŠ kompilacije Ctrl N, poglavje slovenske elektronike, kar je poskrbelo za celo noč aktualne slovenske elektronske glasbe. Že dober teden pred tem, v sredo, 11. 3., pa je Pritličje gostilo tudi preddogodek Treska, kjer so razglasili zmagovalce natečaja za najbolj kreativno in inovativno podobo albuma, glasbenega dogodka in koncertne fotografije. Petek, 20., pa je postregel s sejemskim delom festivala v Kinu Šiška, kjer so potekali že omenjeni pogovori z založniki, mogoče je bilo kupiti fonograme sodelujočih založb, zvečer pa so ušesa in tla tresli koncerti 12, Salonski, Matter ter High5, večer pa je popestril tudi Marko Karlovčec s koncertom v ženskem WC-ju. L. S.
Petek, 20. 3., Kino Šiška Centre for Urban Culture:
POGOVORI Z ZALOŽNIKI
Tresk #6 je v petek popoldne obiskovalcem v zgornjem nadstropju Kina Šiške ponudil pogovore z založniki, ki so sicer tam tudi razstavljali svoje izdaje, v slabih štirih urah vodenih pogovorov pa smo lahko izvedeli mnogo informacij o domači neodvisni sceni. Dogajanje je otvorila okrogla miza z naslovom "stanje založništva pri nas", ki je problematizirala odnos poslušalstva do glasbe ter pomen in mesto založb samih. Rdeča nit vseh pogovorov je nepresenetljivo bila DIY logika, saj je bilo govora o neodvisnih založbah, ki nimajo močnega finančnega zaledja in njihovo delovanje tako temelji na entuziazmu vpletenih posamenikov. Ob tem je sicer grenak priokus pustilo spoznanje, da je takšno založništvo bolj hobi kot služba, saj pogosto finančno ne omogoča življenja samo po sebi. Izpostavljen je bil posredni pritisk na ustvarjalce, da postanejo sami sebi vse: dizajner plošče, glasbenik, PR, menedžer in agent. Še en od odrazov DIY logike, ki sicer prevladuje tudi na področju mreženja in širjenja glasbe, saj je bilo osebno socialno mreženje večkrat omenjeno kot edini način za "preboj". Praktično ista mnenja so se pojavljala tudi v pogovorih s predstavniki založb Založba Klopotec, KAPA Records, Kamizdat, Moonlee Records, Slušaj Najglasnije - Listen Loudest iz Zagreba ter Farbwechsel iz Budimpešte, končni vtis pa je bil, da se v sferi bolj alternativnih, progresivnih in eksperimentalnih zvočnih praks založništvo finančno preprosto ne izplača. Odgovornost ohranjanja scene tako pade na pleča entuziastov, ki pa žarek upanja najdejo v formiranju majhnih, a predanih skupnosti, ki vključenim glasbenikom vseeno omogočijo preživetje. Kot primer takšne skupnosti se je izkazala domača scena improvizirane glasbe. Morda najzanimivejši del pregleda lokalne scene pa je bila ogromna diskrepanca med mnenji lokalnih založnikov in pa besedami večjih svetovnih producentov, ki so se pred meseci mudili na festivalu MENT. Le-ta nakazuje na precejšnjo specifičnost lokalnih glasbenih sfer in kot taka morda sugerira na potrebo po iskanju lastne poti, ki ne bo nujno pod vplivom mednarodnega mainstreama. L. S.
KONCERTI:
Kot prvi je na pomanjšanem šiškinem glavnem odru nastopil Miha Robida, ki nastopa pod aliasom 12. Že ob prihodu občinstva je ta sedel na odrskih tleh in obdan s svojimi instrumenti čakal na lasten začetek. V prvih petnajstih minutah je zgolj na vokalu prikazal igro efektov in loopov ter dodobra orisal spalniški trans. Ko pa je poprijel za kitaro, je bilo razvidno neskladje med slišanim in predstavljenim zvokom, nakar je 12 nezmožen nadaljevanja zapustil koncertno prizorišče. Kar se je mogoče na prvo žogo zdelo kot svojeglavo ravnanje, se je na koncu izkazalo za tehnični in komunikacijski manjko. Po besedah glasbenika je na odru namreč preveč slišal samega sebe in zvok, ki ga je dosegel na tonski vaji, enostavno ni prišel do izraza. A. P.
Po podaljšanem premoru so se na oder usedli še Salonski, ki so v naslednji uri prikazali sodobno zmes ljudskega in klasičnega glasbenega pristopa. Po vsaki skladbi je sledil krajši govor, ki je na prvem mestu upočasnili tempo koncerta, po svoje pa je tako koncert bolj izpadel kot glasbena pripovedka. S svojim igrivim nastopom so med petkovimi nastopajočimi privabili najbolj starostno razpršeno občinstvo, ki so jim servirali pester izbor prirejenih pesmi, med njimi recimo priredbo ene izmed pesmi iz angleške serije Midsummer Murders ter glasbo, ki so jo pripravili za film Dominika Menceja Prespana pomlad, ki je dobil tudi vesno za najboljši kratki film. A. P.
Po koncertu Salonskih se je dogajanje preselilo v spodnjo dvorano Kina Šiške. Ob nastopu kamniškega hip hop tria MATTER smo lahko prepričani, da gre vsaj delno za šalo, za katero pa ni popolnoma jasno, do kam sega, kar verjetno pomaga graditi zanimanje in obenem otežuje takšno ali drugačno kritiko. Za sončnimi očali in večplastnim sarkazmom skriti nastopa(jo)či so sicer precej zapolnjeno spodnjo dvorano navdušili z minimalističnimi beati, besedili polnimi referenc na popularno kulturo ter fraz zrelih za integracijo v sleng, obenem pa ohranjali nekakšno odrezavost, jedrnatost ter ljudstvu všečno nonšalantnost. Kljub farsični odsotnosti poante na trenutke zasije potencial, katerega uresničitve pa se očitno zaenkrat izogibajo v strahu pred tem, da bi dejansko karkoli povedali. A le čas bo pokazal, če jim lahko uspe nadaljevati v tej kvazihumorni maniri, ne da bi podlegli krizi identitete. Morda je današnja generacija hipsterjev končno dobila domačo zasedbo, za katero jih bo čez 20 let sram, da so jo kadarkoli poslušali. Morda pa smo bili kljub vsemu priča inovativni hip hop zasedbi na začetku svoje poti. M. M.
Po kamniških mladcih Matter so Komuno dodobra napolnili zagrebčani HIGH5, ki so nedavno izdali svoj LP prvenec Schengengang. Peterici raperjev se je na odru pridružil še gostujoči rimoklepač Kizo. V petinštiridesetminutnem nastopu so besedilno obdelali vse od Iva Sanaderja do hedonizma in egotripanja. Njihove energične beat orientirane trap podlage so zbrano množico obiskovalcev spravile v pravi mini delirij. Mladci, pravi tovariši na odru, so odlično sodelovali s publiko; nastop je bil en sam užitek tudi za tiste, ki sicer dnevno posebne pozornosti ne namenjajo hip hop in trap muziki. J. P.
TRESK je drugi dan zaključil svojevrsten glasbenik in persona MARKO KARLOVČEC, ki je sicer tudi glasbeni novinar Radia Študent. V malce več kot pol ure trajajoči zvočni improvizirani eskapadi je uprizoril v ženski toaleti Kina Šiške nastop vreden posnetka in ponavljanja le-tega. Z eksperimentiranjem na saksofonu in igranju z efekti je ustvarjal močan noise, ki je sicer razsvetljen predor stranišča Kina Šiške napolnil s srhljivo zvočno temo, ki jo je še poudarjala apokaliptična čez godbo govorjena poezija in njegova podivjana živalska prezenca. Zaključek je preprost: vse drugo ni hrup, a tudi to je glasba. In kakšna. J. P.
KOMENTAR – primerjava MENT Ljubljana / TRESK:
V dobrem mesecu sta se tako ob podpori Kina Šiška odvila dva festivala – februarski Ment ter marčevski Tresk. Če za trenutek zanemarimo obsežnost dogodkov, sta se vsebinsko precej razlikovala, a ključna sta bila oba. A slika je drugačna, ko jo pogledamo skozi lupo medijske in siceršnje pozornosti.
Medtem ko je bil Ment primarno namenjen mednarodnemu mreženju in načinih pristopanja h glasbenemu podjetništvu, je bil Tresk primarno namenjen glasbenim založnikom in je prikazoval pestro razvejanost lokalne glasbene produkcije. A na Mentu je bil precej bolj obiskan njegov vsebinski, konferenčni del, ki je bil pa za lokalno okolje dosti manj primeren. Že s strani izvajalcev se je spodbujalo predvsem podjetništvo, ki pa so že tako ali tako v lokalnem okolju obremenjeni z drugimi težavami, začenši z infrastrukturnim manjkom in prostora prepoznavanja ter uveljavljanja.
Kar se tiče podpore lokalni sceni, je Tresk ponujal veliko večjo in konkretnejšo platformo kot pa festival Ment, ki jo je ponujal bolj v smislu izpostavljanja že znanih glasbenih skupin mednarodnim akterjem. »Vrnitev h koreninam«, kot je zapisano v naslovu članka o festivalu Tresk na spletni strani Sigic-a, je želja po vrnitvi h konceptualnemu pristopu do širše glasbene produkcije. A do prepoznanja pomembnosti vloge založb na tem mestu očitno še ni prišlo. Slovenska alternativa zaenkrat ostaja ujeta v alternativi. A. P.
ZAKLJUČEK
Tresk se tako letos bavi s precej obširnim pro/con seznamom. Pohvalno rekordno število založb, odlično ustvarjena kolegialna atmosfera v zgornjem nadstropju Kina, zanimive delavnice, vcepljanje kul idejic, kot je recimo poslušalnica, zastonj koncerti ob nakupu fonograma, manj znani izvajalci ... Po drugi strani pa je sama organizacija in izvedba pustila veliko, veliko prostora za izboljšanje. Približevanje založništva publiki je nemogoče, če publike ni. Naj bo program še tako zanimiv, je na mestu primerjava s padajočim drevesom v gozdu, ki ga nihče ne sliši. Tudi ločitev založniških prostorov od prostorov aktivnejšega dogajanja (delavnice, koncerti) je bilo sila nehvaležno, saj je preusmerilo pozornost od založništva namesto k. Na tem mestu tako manjka predvsem načrt doseganja ciljne publike, ki je, vsaj glede na prejšnje edicije, precej večja kot letošnja, koherentnejša rdeča nit in ubesedenje bistva festivala ter manj nonšalantna izvedba. Dogodek je bil zagotovo prijeten, informativen in zabaven vsem prisotnim ... a žal le njim. T. K.
Tine Kolenik, Matej Mihevc, Andrej Pervanje, Jan Podbevšek, Luka Seliškar
[LITERATURA: tuje] Recenzija romana: Elizabeth Gilbert - Pečat stvarjenja
Založba: Mladinska knjiga
Leto izdaje: 2014
Prevod: Vesna Velkovrh Bukilica
Izvirni naslov: The Signature of All Things
Ob takšnih in drugačnih »svetovnih uspešnicah« smo bralci (upravičeno) vedno vsaj malo sumničavi, posebej če gre za pisateljico, kot je Elizabeth Gilbert, avtorico odmevnega romana Jej, moli, ljubi, po katerem je bil posnet istoimenski film z Julio Roberts v glavni vlogi. Kljub temu da je šlo za prodajno uspešnico, delo namreč ni navdušilo strogih kritiških peres – nasprotno pa Pečat stvarjenja pozitivno preseneti že po nekaj prebranih straneh.
Avtorica z neposrednim, a neverjetno hudomušnim slogom prepriča že takoj na začetku z opisom Henrya Whittakerja, ošabnega, vzdržljivega in iznajdljivega Angleža, ki se ravno zaradi teh lastnosti dokoplje do ogromnega bogastva in postane eden vplivnejših botanikov, za ženo pa si izbere kleno in na moč izobraženo Nizozemko Beatrix Van Devender, ki je »čokata in brez prsi, pravi sodček, in se je v času, ko jo je Henry spoznal, že valila starodevištvu naproti.« Rodi se jima hčerka in hkrati osrednja (anti)junakinja romana, Alma Whittaker, izrezana slika svojega očeta, hkrati pa pravo nasprotje osrednjih likov, ki smo jih vajeni iz ostalih literarnih uspešnic.
Alma je najprej in predvsem čisto nasprotje lepe, majhne deklice, »rusoglava, rdečelična, majhnih ust, širokega čela in obilnega nosu.« A pomanjkanje zunanje lepote ji ni nikdar prizadejalo kakšne hude duševne stiske, temveč jo je gnalo, da je razvijala enega izmed svojih najmočnejših orožij – razum. Pri tem je levji delež zaslug nosila ravno njena mati Beatrix, ki je hčerki že v najrosnejših letih s trdo roko vcepila ljubezen do znanja in narave: »Če se tuja otročad nauči sesljati molitvice in katekizem, kakor hitro spregovori, se njen otrok, je menila Beatrix, prav gotovo, lahko nauči česarkoli. /.../ Beatrix je cenila koristnost, ne plehkosti, in poučnost, ne kratkočasnosti. Bila je nezaupljiva do vsakršnega tako imenovanega “nedolžnega razvedrila”, naravnost črtila pa je vse, kar je bilo nespametno in nemarno.«
Alma tako odraste v veliko intelektualko svojega časa, bolj ali manj znano briologinjo, ki svoj prosti čas v celoti posveti preučevanju mahov in si dopisuje s sebi podobnimi učenjaki širom sveta, v znanstvenih revijah pa kot ena redkih žensk objavlja pomembne razprave. Posledično je v srednjih letih še vedno skoraj brez omembe vrednih ljubezenskih izkušenj, življenje pa se ji obrne na glavo, ko na Bele poljane prispe g. Pike, odličen slikar, ki ga Alma povabi, da si pride na družinsko posestvo ogledat rastlinjake, polne orhidej.
Ob spremljavi Almine življenjske poti se bralec srečuje s temeljnimi eksistencialnimi vprašanji o ljubezni, požrtvovalnosti, trpljenju in boju za obstanek, avtorica pa odgovorov ne podaja na predvidljiv, patetičen ali moralizirajoč način, ampak ves čas ostaja realistična, na določenih mestih celo humorna in samoironična, še zlasti tam, kjer kot znanilki razuma nastopata bodisi Beatrix bodisi hišna pomočnica, Hanneke de Groot: »No, ti počni s svojim trpljenjem, kar hočeš, otrok, /.../ Tvoje je, tebi pripada. Lahko pa ti povem, kaj jaz naredim s svojim. Zgrabim ga za ta sladke, ga vržem na tla in ga poteptam s peto škornja. Predlagam, da se tudi sama naučiš ravnati enako.«
Elizabeth Gilbert je v tem romanu nedvomno prekosila samo sebe, ne le z zanimivim slogom in prepričljivo karakterizacijo glavnih likov, temveč tudi ker se je z odločitvijo za obravnavo njej tako tuje teme, kot je botanika, spustila v veliko bolj znanstvene vode, kot smo jih vajeni iz njenih preteklih del, to pa je nedvomno vredno pohvale.
Vsem pohvalam navkljub pa se zna zgoditi, da bralca spreleti občutek, da ji pisateljska kondicija nekje od druge polovice romana naprej nekoliko pojenja, obetaven začetek pa se začne počasi sprevračati v ljubezensko zgodbo, ki je premalo utemeljena in ne prepriča povsem. Roman bi bil lažje berljiv, bralec pa manj zdolgočasen, če bi bila ljubezenska zgodba malce bolj razvita, petsto in nekaj strani pa zreduciranih za približno tretjino.
Mateja Arnež
Prevod: Vesna Velkovrh Bukilica
Izvirni naslov: The Signature of All Things
Ob takšnih in drugačnih »svetovnih uspešnicah« smo bralci (upravičeno) vedno vsaj malo sumničavi, posebej če gre za pisateljico, kot je Elizabeth Gilbert, avtorico odmevnega romana Jej, moli, ljubi, po katerem je bil posnet istoimenski film z Julio Roberts v glavni vlogi. Kljub temu da je šlo za prodajno uspešnico, delo namreč ni navdušilo strogih kritiških peres – nasprotno pa Pečat stvarjenja pozitivno preseneti že po nekaj prebranih straneh.
Avtorica z neposrednim, a neverjetno hudomušnim slogom prepriča že takoj na začetku z opisom Henrya Whittakerja, ošabnega, vzdržljivega in iznajdljivega Angleža, ki se ravno zaradi teh lastnosti dokoplje do ogromnega bogastva in postane eden vplivnejših botanikov, za ženo pa si izbere kleno in na moč izobraženo Nizozemko Beatrix Van Devender, ki je »čokata in brez prsi, pravi sodček, in se je v času, ko jo je Henry spoznal, že valila starodevištvu naproti.« Rodi se jima hčerka in hkrati osrednja (anti)junakinja romana, Alma Whittaker, izrezana slika svojega očeta, hkrati pa pravo nasprotje osrednjih likov, ki smo jih vajeni iz ostalih literarnih uspešnic.
Alma je najprej in predvsem čisto nasprotje lepe, majhne deklice, »rusoglava, rdečelična, majhnih ust, širokega čela in obilnega nosu.« A pomanjkanje zunanje lepote ji ni nikdar prizadejalo kakšne hude duševne stiske, temveč jo je gnalo, da je razvijala enega izmed svojih najmočnejših orožij – razum. Pri tem je levji delež zaslug nosila ravno njena mati Beatrix, ki je hčerki že v najrosnejših letih s trdo roko vcepila ljubezen do znanja in narave: »Če se tuja otročad nauči sesljati molitvice in katekizem, kakor hitro spregovori, se njen otrok, je menila Beatrix, prav gotovo, lahko nauči česarkoli. /.../ Beatrix je cenila koristnost, ne plehkosti, in poučnost, ne kratkočasnosti. Bila je nezaupljiva do vsakršnega tako imenovanega “nedolžnega razvedrila”, naravnost črtila pa je vse, kar je bilo nespametno in nemarno.«
Alma tako odraste v veliko intelektualko svojega časa, bolj ali manj znano briologinjo, ki svoj prosti čas v celoti posveti preučevanju mahov in si dopisuje s sebi podobnimi učenjaki širom sveta, v znanstvenih revijah pa kot ena redkih žensk objavlja pomembne razprave. Posledično je v srednjih letih še vedno skoraj brez omembe vrednih ljubezenskih izkušenj, življenje pa se ji obrne na glavo, ko na Bele poljane prispe g. Pike, odličen slikar, ki ga Alma povabi, da si pride na družinsko posestvo ogledat rastlinjake, polne orhidej.
Ob spremljavi Almine življenjske poti se bralec srečuje s temeljnimi eksistencialnimi vprašanji o ljubezni, požrtvovalnosti, trpljenju in boju za obstanek, avtorica pa odgovorov ne podaja na predvidljiv, patetičen ali moralizirajoč način, ampak ves čas ostaja realistična, na določenih mestih celo humorna in samoironična, še zlasti tam, kjer kot znanilki razuma nastopata bodisi Beatrix bodisi hišna pomočnica, Hanneke de Groot: »No, ti počni s svojim trpljenjem, kar hočeš, otrok, /.../ Tvoje je, tebi pripada. Lahko pa ti povem, kaj jaz naredim s svojim. Zgrabim ga za ta sladke, ga vržem na tla in ga poteptam s peto škornja. Predlagam, da se tudi sama naučiš ravnati enako.«
Elizabeth Gilbert je v tem romanu nedvomno prekosila samo sebe, ne le z zanimivim slogom in prepričljivo karakterizacijo glavnih likov, temveč tudi ker se je z odločitvijo za obravnavo njej tako tuje teme, kot je botanika, spustila v veliko bolj znanstvene vode, kot smo jih vajeni iz njenih preteklih del, to pa je nedvomno vredno pohvale.
Vsem pohvalam navkljub pa se zna zgoditi, da bralca spreleti občutek, da ji pisateljska kondicija nekje od druge polovice romana naprej nekoliko pojenja, obetaven začetek pa se začne počasi sprevračati v ljubezensko zgodbo, ki je premalo utemeljena in ne prepriča povsem. Roman bi bil lažje berljiv, bralec pa manj zdolgočasen, če bi bila ljubezenska zgodba malce bolj razvita, petsto in nekaj strani pa zreduciranih za približno tretjino.
Mateja Arnež
četrtek, 26. marec 2015
[GLASBA: tuje] Recenzija albuma: Hardcore Crayons – Zozzled
Produkcija: Adam Tucker
Založba: Doubleplusgood Records
Datum izdaje: 1. januar 2015
Ocena: 7.5
“Najboljši bendi so tisti, ki jih ne moreš popredalčkati,” pravi Dan Chizek, kitarist in vokalist minneapoliškega power tria Hardcore Crayons. Ta dinamična naveza, ki jo je sestavil skupaj z bobnarjem Jakeom Kirkmanom in basistom Dominicom Hanftom, se nikoli ni tesno oklepala kakega specifičnega glasbenega stila; že njihov prejšnji studijski album Just For Grins je bil odraz heterogenega glasbenega ozadja, z zadnjim albumom Zozzled, ki je trenutno pred nami, pa so opazno izpilili svoj zvok, ga povezali v bolj kohezivno in koherentno celoto ter nakazali nekaj svežih smeri za poslušalčev tok misli.
Gonilna sila Hardcore Crayons so pravzaprav nastopi v živo. S tem v mislih je album Zozzled posnel in uredil Adam Tucker, ki je s svojim delom hotel ujeti prav tisto živo dinamiko, ki jo je slišal na njihovih nastopih. Dejstvo je, da se skupina pogosto zanaša na improvizacijo – ustvarjalni proces, ki v živo lahko res zacveti, a ga je na studijski posnetek precej težko smiselno ujeti, zato je zelo pomembno, da za produkcijo stoji nekdo, ki njihov “live act” razume in pozna njihovo vizijo.
Čeprav je samopodoba Hardcore Crayons, kot jo člani razkrivajo, odločno brezžanrska, pa se je težko upreti skušnjavi poimenovanja najbolj očitnih smernic. Zozzled pravzaprav ni toliko izvenžanrski izdelek, kot pa sprehod po različnih žanrskih vplivih iz bendove preteklosti in sedanjosti. Tako je že pri prvem komadu, naslovljenem “Srsly”, jasno, po kateri župi je bend priplaval. Album otvori repetitiven kitarski loop, čezenj pa nenapovedano vžge poliritmična medigra distorziranega basa in bobnov. Taktično izogibanje standardnega “štiri na štiri” takta takoj pahne trio v zloglasne mathrockovske vode. Pa ne gre za pretirano kompleksne strukture; takt je vedno le toliko polomljen, da ostane zanimiv in razgiban, nikdar progresivno zatežen. V kombinaciji s sočno distorzijo melodičnega dela nas to lahko spomni denimo na kalifornijske Hella ali pa čikaške Shellac. V nadaljevanju, recimo temu refren, se dogajanju pridruži z delayem oblit Chizekov vokal v najbolj čisti obliki – brez besedila. Tako se izogne postavljanju enega sestavnega dela celote v ospredje, kot se to z vokalom pogosto zgodi, pač pa deluje kot le še en inštrument. Po prvem izbruhu vsega omenjenega poslušalca preseneti naravnost dubovski premor z značilno ritmiko basa in shufflom na bobnih, ki ohrani rdečo nit komada, a nekoliko umiri dogajanje, preden z vso močjo nadaljuje.
Sledeči komad, ki si naslov deli z nosilnim albumom, ohranja barvitost taktov, začne pa se spogledovati s post-rockovsko stilistiko, še posebej v smislu fraziranja in zvena kitare ter dinamike med glasnimi in tihimi pasažami. Šele pri tretjem komadu “Completely Relevant: Part I” se skriva novo presenečenje; nad standardno podlago kitarskih loopov se povzpne prostojazzovski saksofon gostujočega Mika Lewisa v eni od mnogih jazzovskih referenc, ki jih najdemo na albumu. A kljub novemu elementu, ki ga na tej točki uvedejo, se zdi naslednjih nekaj komadov, torej osrednji del albuma, nekoliko prazen, skoraj kot da gre za “filler” material. Tako se sledeči komadi “Kid is Goat”, “Daddy Issues” in pa “More Sugar”, vsi dolgi tam okoli šestih minut, zdijo po nepotrebnem razvlečeni. Po drugi strani pa se med njimi pojavljajo krajši intermezzi, ki kljub siceršnji ambientalni statičnosti razbijejo monotonost osrednjega dela albuma in ponudijo dobrodošel oddih med drugače razmeroma dolgimi komadi.
Če gonilna sila Zozzled v sredini nekoliko pojenja, pa je zaključek albuma vsaj tako čvrst kot začetek. Predzadnji komad “WGYW” bi lahko zaradi vztrajnega riffa in nalezljivega vokalnega refrena bržkone označili za nosilca albuma. Očitno je imel nekaj podobnega v mislih tudi bend sam, saj so prav za ta komad posneli odličen videospot; le-ta ne prikazuje nikakršnega muziciranja, pač pa deluje kot kratka verzija filma Fight Club, le da namesto pretepanja sodelujoči tekmujejo v objemanju. Ostane le še zadnji komad na albumu, “Was That Cool?”, ki je bistveno bolj kaotičen in prost kot ostali; daje občutek, da so si za konec albuma Hardcore Crayons vzeli tri minute in si dali duška, kakor se za načelno improvizatorski bend spodobi, ter morda tako pokazali svoje prave barve.
Andraž Bizjan
Založba: Doubleplusgood Records
Datum izdaje: 1. januar 2015
Ocena: 7.5
“Najboljši bendi so tisti, ki jih ne moreš popredalčkati,” pravi Dan Chizek, kitarist in vokalist minneapoliškega power tria Hardcore Crayons. Ta dinamična naveza, ki jo je sestavil skupaj z bobnarjem Jakeom Kirkmanom in basistom Dominicom Hanftom, se nikoli ni tesno oklepala kakega specifičnega glasbenega stila; že njihov prejšnji studijski album Just For Grins je bil odraz heterogenega glasbenega ozadja, z zadnjim albumom Zozzled, ki je trenutno pred nami, pa so opazno izpilili svoj zvok, ga povezali v bolj kohezivno in koherentno celoto ter nakazali nekaj svežih smeri za poslušalčev tok misli.
Gonilna sila Hardcore Crayons so pravzaprav nastopi v živo. S tem v mislih je album Zozzled posnel in uredil Adam Tucker, ki je s svojim delom hotel ujeti prav tisto živo dinamiko, ki jo je slišal na njihovih nastopih. Dejstvo je, da se skupina pogosto zanaša na improvizacijo – ustvarjalni proces, ki v živo lahko res zacveti, a ga je na studijski posnetek precej težko smiselno ujeti, zato je zelo pomembno, da za produkcijo stoji nekdo, ki njihov “live act” razume in pozna njihovo vizijo.
Čeprav je samopodoba Hardcore Crayons, kot jo člani razkrivajo, odločno brezžanrska, pa se je težko upreti skušnjavi poimenovanja najbolj očitnih smernic. Zozzled pravzaprav ni toliko izvenžanrski izdelek, kot pa sprehod po različnih žanrskih vplivih iz bendove preteklosti in sedanjosti. Tako je že pri prvem komadu, naslovljenem “Srsly”, jasno, po kateri župi je bend priplaval. Album otvori repetitiven kitarski loop, čezenj pa nenapovedano vžge poliritmična medigra distorziranega basa in bobnov. Taktično izogibanje standardnega “štiri na štiri” takta takoj pahne trio v zloglasne mathrockovske vode. Pa ne gre za pretirano kompleksne strukture; takt je vedno le toliko polomljen, da ostane zanimiv in razgiban, nikdar progresivno zatežen. V kombinaciji s sočno distorzijo melodičnega dela nas to lahko spomni denimo na kalifornijske Hella ali pa čikaške Shellac. V nadaljevanju, recimo temu refren, se dogajanju pridruži z delayem oblit Chizekov vokal v najbolj čisti obliki – brez besedila. Tako se izogne postavljanju enega sestavnega dela celote v ospredje, kot se to z vokalom pogosto zgodi, pač pa deluje kot le še en inštrument. Po prvem izbruhu vsega omenjenega poslušalca preseneti naravnost dubovski premor z značilno ritmiko basa in shufflom na bobnih, ki ohrani rdečo nit komada, a nekoliko umiri dogajanje, preden z vso močjo nadaljuje.
Sledeči komad, ki si naslov deli z nosilnim albumom, ohranja barvitost taktov, začne pa se spogledovati s post-rockovsko stilistiko, še posebej v smislu fraziranja in zvena kitare ter dinamike med glasnimi in tihimi pasažami. Šele pri tretjem komadu “Completely Relevant: Part I” se skriva novo presenečenje; nad standardno podlago kitarskih loopov se povzpne prostojazzovski saksofon gostujočega Mika Lewisa v eni od mnogih jazzovskih referenc, ki jih najdemo na albumu. A kljub novemu elementu, ki ga na tej točki uvedejo, se zdi naslednjih nekaj komadov, torej osrednji del albuma, nekoliko prazen, skoraj kot da gre za “filler” material. Tako se sledeči komadi “Kid is Goat”, “Daddy Issues” in pa “More Sugar”, vsi dolgi tam okoli šestih minut, zdijo po nepotrebnem razvlečeni. Po drugi strani pa se med njimi pojavljajo krajši intermezzi, ki kljub siceršnji ambientalni statičnosti razbijejo monotonost osrednjega dela albuma in ponudijo dobrodošel oddih med drugače razmeroma dolgimi komadi.
Če gonilna sila Zozzled v sredini nekoliko pojenja, pa je zaključek albuma vsaj tako čvrst kot začetek. Predzadnji komad “WGYW” bi lahko zaradi vztrajnega riffa in nalezljivega vokalnega refrena bržkone označili za nosilca albuma. Očitno je imel nekaj podobnega v mislih tudi bend sam, saj so prav za ta komad posneli odličen videospot; le-ta ne prikazuje nikakršnega muziciranja, pač pa deluje kot kratka verzija filma Fight Club, le da namesto pretepanja sodelujoči tekmujejo v objemanju. Ostane le še zadnji komad na albumu, “Was That Cool?”, ki je bistveno bolj kaotičen in prost kot ostali; daje občutek, da so si za konec albuma Hardcore Crayons vzeli tri minute in si dali duška, kakor se za načelno improvizatorski bend spodobi, ter morda tako pokazali svoje prave barve.
Andraž Bizjan
sreda, 25. marec 2015
[LITERATURA: tuje] Recenzija romana: Maylis de Kerangal – Bežiščnica na vzhod
Založba: Cankarjeva založba
Leto izdaje: 2014
Prevod: Suzana Koncut
»Vendar ne bi znal, ne bi vedel, kaj povedati, saj je pri dvajsetih še vedno devičnik – čeprav je že spal s punco-planetom, ki jo je objemal, on na hrbtu, ona zleknjena na boku z glavo, prislonjeno v vdolbino njegove rame ... Počakati je treba, se kameleonsko zliti z vsemi okrog sebe, postati pozoren, in Aljoša nazadje počepne, potegne glavo med rame, skrči vrat, pritisne oči na kolena, ni me tukaj, ne obstajam – in je tako podoben otročičkom, ki med skrivanjem zatisnejo oči, namesto da bi se skrili, prepričani, da so nevidni, če sami nič ne vidijo.«
Aljoša, eden tistih moških, ki si jih kar ne moremo predstavljati s puško v roki, ne da bi ta podoba izpadla nekoliko neskladno, se po državni obveznosti in proti svoji volji znajde na transsibircu, najdaljši železniški povezavi na svetu, ki prečka osem časovnih pasov in združuje dva konca Rusije.
Aljošev poskus, s katerim bi prelisičil državo, je namreč propadel: punce, ki bi z njim še pravočasno zanosila, ni našel, zdravniškega opravičila tudi ni iztržil, in tako se obsojen na služenje vojaškega roka poskuša znajti med vrstniki, s katerimi nima prav dosti skupnega. Kmalu spozna, da mu kameleonstvo ne bo prineslo rešitve, saj ostali naborniki še predobro poznajo ta ceneni trik zlitja z okolico, zato mu ne preostane drugega kot pobeg z vlaka. Na eni od vmesnih postaj se namerava preleviti v potnika, ki išče cigarete, in za vedno izginiti daleč stran od narednika Lečova. Igra se pri zadnjem dejanju zaplete in Aljoša mora spet vstopiti na vlak, ki pa je tokrat drugačen, saj je v Krasnojarsku nanj vstopila tudi ženska, ki je že na postaji vzbudila Aljoševo pozornost. Tujka je, Franzozinja in starejša od dvajsetlenega Aljoše, ki nima izkušenj z ženskami, razen s punco-planetom. Ker ne govorita skupnega jezika, se sporazumeta s kretnjami in nekaj bornimi mednarodno znanimi izrazi, ki jih slučajno poznata. Vsak zase si drugega po tihem razlagata s stereotipnimi predstavami in nekaj male splošne razgledanosti o tujem narodu in tamkajšnjih ženskah oz. moških. Zaslutita, da oba bežita – on pred vojsko, ona pred svojim ruskim ljubimcem Antonom – in to ju poveže v brezbesedno zavezništvo.
Vendar pa je ona tista, ki ga mora sprejeti v svoj kupe prvega razreda in s tem tvegati vse, kar ima. Drugače kot on, ki namerava brez prtljage in identitete izginiti sredi niča. Dogajanje se tako splete v pravi mali triler, v katerem bralec ob turistično atraktivnih panoramah napeto navija za prikupni dvojec, ki se mora usklajeno pretvarjati in skrivati pred narednikom Lečovom in provodnico, za katero do konca nihče zares ne ve, s kom v resnici drži.
De Kerangalova avtentično skicira kontrast med dvema kulturama, rusko in francosko, predvsem pa tekoče in domiselno naslika atmosfero transsibirske železnice, ki je zaradi svoje dolžine in neke vrste mitičnosti vsekakor privlačen vir zgodb, kar dokazuje tudi njena v Franciji nagrajena in dobro sprejeta knjiga.
Naslov Bežiščnica na vzhod (ali Tanglente vers l'est v izvirniku) napoveduje boj z »matematično« naravo dogajanja – zdi se, kot da je vse zgolj igra determinizma, da je srečanje, trk, dotik – neizogiben. In vendar je točka T v Bežiščnici na vzhod sestavljena iz več manjših poddelcev, poleg tega pa točka T v knjigi poteka, teče in traja.
Osrednja nastopajoča, Aljoša in Hélène, zbujata vtis, da se borita proti matematični nujnosti in podaljšujeta točkovnost svojega trka. Bodisi ker jo želita, ker je tako pač usojeno, ali nemara zato, ker vsak pri sebi preizkušata meje determiniranosti svojega življenja.
Jasno je, da je edina rešitev v dokončnem aktu bega, vendar se sredi izvedbe tega zadnjega dejanja pojavi še drznejša možnost za rešitev problema, to je kombinacija. Ki pa mora biti prava. Ali je res prava, lahko izvesta na en sam način.
Kaja Dragoljević
Leto izdaje: 2014
Prevod: Suzana Koncut
»Vendar ne bi znal, ne bi vedel, kaj povedati, saj je pri dvajsetih še vedno devičnik – čeprav je že spal s punco-planetom, ki jo je objemal, on na hrbtu, ona zleknjena na boku z glavo, prislonjeno v vdolbino njegove rame ... Počakati je treba, se kameleonsko zliti z vsemi okrog sebe, postati pozoren, in Aljoša nazadje počepne, potegne glavo med rame, skrči vrat, pritisne oči na kolena, ni me tukaj, ne obstajam – in je tako podoben otročičkom, ki med skrivanjem zatisnejo oči, namesto da bi se skrili, prepričani, da so nevidni, če sami nič ne vidijo.«
Aljoša, eden tistih moških, ki si jih kar ne moremo predstavljati s puško v roki, ne da bi ta podoba izpadla nekoliko neskladno, se po državni obveznosti in proti svoji volji znajde na transsibircu, najdaljši železniški povezavi na svetu, ki prečka osem časovnih pasov in združuje dva konca Rusije.
Aljošev poskus, s katerim bi prelisičil državo, je namreč propadel: punce, ki bi z njim še pravočasno zanosila, ni našel, zdravniškega opravičila tudi ni iztržil, in tako se obsojen na služenje vojaškega roka poskuša znajti med vrstniki, s katerimi nima prav dosti skupnega. Kmalu spozna, da mu kameleonstvo ne bo prineslo rešitve, saj ostali naborniki še predobro poznajo ta ceneni trik zlitja z okolico, zato mu ne preostane drugega kot pobeg z vlaka. Na eni od vmesnih postaj se namerava preleviti v potnika, ki išče cigarete, in za vedno izginiti daleč stran od narednika Lečova. Igra se pri zadnjem dejanju zaplete in Aljoša mora spet vstopiti na vlak, ki pa je tokrat drugačen, saj je v Krasnojarsku nanj vstopila tudi ženska, ki je že na postaji vzbudila Aljoševo pozornost. Tujka je, Franzozinja in starejša od dvajsetlenega Aljoše, ki nima izkušenj z ženskami, razen s punco-planetom. Ker ne govorita skupnega jezika, se sporazumeta s kretnjami in nekaj bornimi mednarodno znanimi izrazi, ki jih slučajno poznata. Vsak zase si drugega po tihem razlagata s stereotipnimi predstavami in nekaj male splošne razgledanosti o tujem narodu in tamkajšnjih ženskah oz. moških. Zaslutita, da oba bežita – on pred vojsko, ona pred svojim ruskim ljubimcem Antonom – in to ju poveže v brezbesedno zavezništvo.
Vendar pa je ona tista, ki ga mora sprejeti v svoj kupe prvega razreda in s tem tvegati vse, kar ima. Drugače kot on, ki namerava brez prtljage in identitete izginiti sredi niča. Dogajanje se tako splete v pravi mali triler, v katerem bralec ob turistično atraktivnih panoramah napeto navija za prikupni dvojec, ki se mora usklajeno pretvarjati in skrivati pred narednikom Lečovom in provodnico, za katero do konca nihče zares ne ve, s kom v resnici drži.
De Kerangalova avtentično skicira kontrast med dvema kulturama, rusko in francosko, predvsem pa tekoče in domiselno naslika atmosfero transsibirske železnice, ki je zaradi svoje dolžine in neke vrste mitičnosti vsekakor privlačen vir zgodb, kar dokazuje tudi njena v Franciji nagrajena in dobro sprejeta knjiga.
Naslov Bežiščnica na vzhod (ali Tanglente vers l'est v izvirniku) napoveduje boj z »matematično« naravo dogajanja – zdi se, kot da je vse zgolj igra determinizma, da je srečanje, trk, dotik – neizogiben. In vendar je točka T v Bežiščnici na vzhod sestavljena iz več manjših poddelcev, poleg tega pa točka T v knjigi poteka, teče in traja.
Osrednja nastopajoča, Aljoša in Hélène, zbujata vtis, da se borita proti matematični nujnosti in podaljšujeta točkovnost svojega trka. Bodisi ker jo želita, ker je tako pač usojeno, ali nemara zato, ker vsak pri sebi preizkušata meje determiniranosti svojega življenja.
Jasno je, da je edina rešitev v dokončnem aktu bega, vendar se sredi izvedbe tega zadnjega dejanja pojavi še drznejša možnost za rešitev problema, to je kombinacija. Ki pa mora biti prava. Ali je res prava, lahko izvesta na en sam način.
Kaja Dragoljević
nedelja, 22. marec 2015
[GLASBA: tuje] Totedenski kratek pregled nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:
Noel Gallagher's High Flying Birds – Chasing Yesterday: o
Boljša polovica bratov Gallagher Noel tudi na svoji drugi solo plati razvija zvok britpopovskih devetdesetih. Tokrat nam s pridihom sedemdesetih ponuja izredno poslušljiv nedeljsko sproščujoč album poln empatičnega enostavnega pop rock skladbotvorja. Nič kaj posebej presežnega in inovativnega, a lepo je videti, da se Noel počasi približuje formi iz časov vrhunca Oasisov. J. P.
https://www.youtube.com/watch?v=bzQYtpjMjSo (skladba "Ballad Of The Mighty I")
Boljša polovica bratov Gallagher Noel tudi na svoji drugi solo plati razvija zvok britpopovskih devetdesetih. Tokrat nam s pridihom sedemdesetih ponuja izredno poslušljiv nedeljsko sproščujoč album poln empatičnega enostavnega pop rock skladbotvorja. Nič kaj posebej presežnega in inovativnega, a lepo je videti, da se Noel počasi približuje formi iz časov vrhunca Oasisov. J. P.
https://www.youtube.com/watch?v=bzQYtpjMjSo (skladba "Ballad Of The Mighty I")
petek, 20. marec 2015
[LITERATURA: tuje] Recenzija slikanice: Fabrizio Silei in Maurizio A. C. Quarello - Avtobus Rose Parks
Založba: Sanje
Leto izdaje: 2015
Prevod: Dean Rajčić
1. decembra leta 1955 se je pričela velika zgodba bojevanja za pravice temnopoltih ljudi v Ameriki. Velika zgodba pa se je razvila iz navidez majhne, iz upora posameznice, ki na avtobusu v Alabami ni hotela odstopiti svojega sedeža belcu. Ta rumen avtobus je postal simbol za revolucionarne spremembe, ki so se v petdesetih letih začele dogajati v Ameriki in so pomenile začetek konca rasnemu razlikovanju.
Večkrat nagrajena slikanica Avtobus Rose Parks je napisana v obliki zgodbe v zgodbi. Prvi pripovedni okvir opisuje dedka in njegovega vnuka, ki se odpravita na izlet v Detroit, v Muzej Henryja Forda. Drug okvir pa poteka vzporedno in časovno oddaljeno, saj dedek svojemu vnuku iz subjektivne perspektive pripoveduje o Rosi Parks, ki je za razliko od njega tisti dan obsedela na svojem sedežu, s tem pa hkrati vstala za celotno temnopolto ljudstvo. Poleg očitne zgodovinske vrednosti, ki jo slikanica nosi, je pomembna zlasti ideja o moči glasu in stališč posameznika, ki drastično zarežejo in za vedno spremenijo družbeni tok dogajanja. Je zgodba o pogumu in strahu, o človeški okrutnosti in njegovi vzvišenosti, v kateri se postavi na pozicijo, kjer lahko degradira drugega človeka na raven drugorazrednega bitja samo na podlagi barve kože. Nenazadnje pa je tudi zgodba o potrebi po humanosti, po podpori in človečnosti, ki lahko spremeni svet na bolje.
Dramaturgija slikanice je trdna predvsem zaradi ilustracij, ki spominjajo na dela slikarjev ameriškega realizma, še posebej na slike Edwarda Hopperja. Simpatični so intertekstualni elementi, ki zapolnjujejo tekstualne praznine, orišejo dogajalni čas in slikanico dvignejo na višjo raven. Vzporednost dveh časov, preteklosti in sedanjosti, ter vzporednost dveh generacij je nakazana z uporabo barv, saj je zgodba o dedku in vnuku upodobljena s paleto raznovrstnih barv, zgodba o Rosi Parks pa je predstavljena skozi siv, črn in bel kolorit. Likovne podobe zaradi eksperimentiranja s kompozicijo in perspektivo dajejo vtis filmskega kadriranja - kot bi bralec vstopil v prostor, ki ob njegovi prisotnosti zamrzne in se prosto odvija naprej, ko obrne list.
Zaradi nespregledljive kvalitete likovnega dela slikanice se zdi besedni del pogosto odvečen, na trenutke nedodelan in nepotreben. Pogosto prihaja do zastranitev zaradi nepomembnih informacij. Dober primer je avtorjevo ukvarjanje z dedkovimi težavami s prostato, kar naj bi sicer delovalo humorno in sproščeno, a bralca samo zmede in oddalji od bistva. Slikanica bi pravzaprav z lahkoto lahko delovala tudi kot »tiha« slikanica ali slikanica brez besed. Še posebej zgovorna je zadnja dvostranska ilustracija, ki je direktna aluzija na Hopperjevo sliko Chop Suey. Quarellova ilustracija upodablja dedka in vnuka, ki po vrnitvi iz muzeja sedita v tipični ameriški okrepčevalnici, obrnjena drug proti drugemu kot neke vrste »doppelgängerja« ali dvojnika, zrcalni podobi, podobi dveh generacij, ki lahko zaradi Rose Parks sedita v okrepčevalnici poleg belopoltih ljudi. Na naslovnici časopisa, ki ga dedek drži v rokah, je vidna podoba moškega: »Njegova polt je temna kakor otrokova in tudi oči so enake. Takšna polt in takšne oči kot Rosine.« Moški na prvi strani časopisa je Barack Obama. Njegova virtualna prisotnost tako zaključi krog Rosine zgodbe. Zgodovina se je ponovno premaknila.
Kljub manjšim pomanjkljivostim besednega dela slikanice je Avtobus Rose Parks pomembna knjiga. Gre za zgodovinsko slikanico, ki bralcu predstavi ključne podatke o pomenu Rose Parks skozi vidik personificirane zgodovine, katere glasnik je dedek. Avtorja se ukvarjata tudi z vprašanjem o tem, kdo so pravzaprav tisti posamezniki, ki pišejo in spreminjajo zgodovino, in nenazadnje vzpodbujata bralce, da tudi oni postanejo aktiven del družbe in da so pozorni na prihod simbolnega avtobusa, saj »/…/ je vedno kje kakšen avtobus, ki pelje skozi življenje vsakogar izmed nas. Jaz sem ga pred davnimi leti zamudil. Ti pa imej oči odprte: ne zamudi svojega.«
Larisa Javernik
Leto izdaje: 2015
Prevod: Dean Rajčić
1. decembra leta 1955 se je pričela velika zgodba bojevanja za pravice temnopoltih ljudi v Ameriki. Velika zgodba pa se je razvila iz navidez majhne, iz upora posameznice, ki na avtobusu v Alabami ni hotela odstopiti svojega sedeža belcu. Ta rumen avtobus je postal simbol za revolucionarne spremembe, ki so se v petdesetih letih začele dogajati v Ameriki in so pomenile začetek konca rasnemu razlikovanju.
Večkrat nagrajena slikanica Avtobus Rose Parks je napisana v obliki zgodbe v zgodbi. Prvi pripovedni okvir opisuje dedka in njegovega vnuka, ki se odpravita na izlet v Detroit, v Muzej Henryja Forda. Drug okvir pa poteka vzporedno in časovno oddaljeno, saj dedek svojemu vnuku iz subjektivne perspektive pripoveduje o Rosi Parks, ki je za razliko od njega tisti dan obsedela na svojem sedežu, s tem pa hkrati vstala za celotno temnopolto ljudstvo. Poleg očitne zgodovinske vrednosti, ki jo slikanica nosi, je pomembna zlasti ideja o moči glasu in stališč posameznika, ki drastično zarežejo in za vedno spremenijo družbeni tok dogajanja. Je zgodba o pogumu in strahu, o človeški okrutnosti in njegovi vzvišenosti, v kateri se postavi na pozicijo, kjer lahko degradira drugega človeka na raven drugorazrednega bitja samo na podlagi barve kože. Nenazadnje pa je tudi zgodba o potrebi po humanosti, po podpori in človečnosti, ki lahko spremeni svet na bolje.
Dramaturgija slikanice je trdna predvsem zaradi ilustracij, ki spominjajo na dela slikarjev ameriškega realizma, še posebej na slike Edwarda Hopperja. Simpatični so intertekstualni elementi, ki zapolnjujejo tekstualne praznine, orišejo dogajalni čas in slikanico dvignejo na višjo raven. Vzporednost dveh časov, preteklosti in sedanjosti, ter vzporednost dveh generacij je nakazana z uporabo barv, saj je zgodba o dedku in vnuku upodobljena s paleto raznovrstnih barv, zgodba o Rosi Parks pa je predstavljena skozi siv, črn in bel kolorit. Likovne podobe zaradi eksperimentiranja s kompozicijo in perspektivo dajejo vtis filmskega kadriranja - kot bi bralec vstopil v prostor, ki ob njegovi prisotnosti zamrzne in se prosto odvija naprej, ko obrne list.
Zaradi nespregledljive kvalitete likovnega dela slikanice se zdi besedni del pogosto odvečen, na trenutke nedodelan in nepotreben. Pogosto prihaja do zastranitev zaradi nepomembnih informacij. Dober primer je avtorjevo ukvarjanje z dedkovimi težavami s prostato, kar naj bi sicer delovalo humorno in sproščeno, a bralca samo zmede in oddalji od bistva. Slikanica bi pravzaprav z lahkoto lahko delovala tudi kot »tiha« slikanica ali slikanica brez besed. Še posebej zgovorna je zadnja dvostranska ilustracija, ki je direktna aluzija na Hopperjevo sliko Chop Suey. Quarellova ilustracija upodablja dedka in vnuka, ki po vrnitvi iz muzeja sedita v tipični ameriški okrepčevalnici, obrnjena drug proti drugemu kot neke vrste »doppelgängerja« ali dvojnika, zrcalni podobi, podobi dveh generacij, ki lahko zaradi Rose Parks sedita v okrepčevalnici poleg belopoltih ljudi. Na naslovnici časopisa, ki ga dedek drži v rokah, je vidna podoba moškega: »Njegova polt je temna kakor otrokova in tudi oči so enake. Takšna polt in takšne oči kot Rosine.« Moški na prvi strani časopisa je Barack Obama. Njegova virtualna prisotnost tako zaključi krog Rosine zgodbe. Zgodovina se je ponovno premaknila.
Kljub manjšim pomanjkljivostim besednega dela slikanice je Avtobus Rose Parks pomembna knjiga. Gre za zgodovinsko slikanico, ki bralcu predstavi ključne podatke o pomenu Rose Parks skozi vidik personificirane zgodovine, katere glasnik je dedek. Avtorja se ukvarjata tudi z vprašanjem o tem, kdo so pravzaprav tisti posamezniki, ki pišejo in spreminjajo zgodovino, in nenazadnje vzpodbujata bralce, da tudi oni postanejo aktiven del družbe in da so pozorni na prihod simbolnega avtobusa, saj »/…/ je vedno kje kakšen avtobus, ki pelje skozi življenje vsakogar izmed nas. Jaz sem ga pred davnimi leti zamudil. Ti pa imej oči odprte: ne zamudi svojega.«
Larisa Javernik
Naročite se na:
Objave (Atom)