Založba: Sanje
Leto izdaje: 2015
Prevod: Dean Rajčić
1. decembra leta 1955 se je pričela velika zgodba bojevanja za pravice
temnopoltih ljudi v Ameriki. Velika zgodba pa se je razvila iz navidez
majhne, iz upora posameznice, ki na avtobusu v Alabami ni hotela
odstopiti svojega sedeža belcu. Ta rumen avtobus je postal simbol za
revolucionarne spremembe, ki so se v petdesetih letih začele dogajati v
Ameriki in so pomenile začetek konca rasnemu razlikovanju.
Večkrat nagrajena slikanica Avtobus Rose Parks je napisana v obliki
zgodbe v zgodbi. Prvi pripovedni okvir opisuje dedka in njegovega vnuka,
ki se odpravita na izlet v Detroit, v Muzej Henryja Forda. Drug okvir
pa poteka vzporedno in časovno oddaljeno, saj dedek svojemu vnuku iz
subjektivne perspektive pripoveduje o Rosi Parks, ki je za razliko od
njega tisti dan obsedela na svojem sedežu, s tem pa hkrati vstala za
celotno temnopolto ljudstvo. Poleg očitne zgodovinske vrednosti, ki jo
slikanica nosi, je pomembna zlasti ideja o moči glasu in stališč
posameznika, ki drastično zarežejo in za vedno spremenijo družbeni tok
dogajanja. Je zgodba o pogumu in strahu, o človeški okrutnosti in
njegovi vzvišenosti, v kateri se postavi na pozicijo, kjer lahko
degradira drugega človeka na raven drugorazrednega bitja samo na podlagi
barve kože. Nenazadnje pa je tudi zgodba o potrebi po humanosti, po
podpori in človečnosti, ki lahko spremeni svet na bolje.
Dramaturgija slikanice je trdna predvsem zaradi ilustracij, ki
spominjajo na dela slikarjev ameriškega realizma, še posebej na slike
Edwarda Hopperja. Simpatični so intertekstualni elementi, ki
zapolnjujejo tekstualne praznine, orišejo dogajalni čas in slikanico
dvignejo na višjo raven. Vzporednost dveh časov, preteklosti in
sedanjosti, ter vzporednost dveh generacij je nakazana z uporabo barv,
saj je zgodba o dedku in vnuku upodobljena s paleto raznovrstnih barv,
zgodba o Rosi Parks pa je predstavljena skozi siv, črn in bel kolorit.
Likovne podobe zaradi eksperimentiranja s kompozicijo in perspektivo
dajejo vtis filmskega kadriranja - kot bi bralec vstopil v prostor, ki
ob njegovi prisotnosti zamrzne in se prosto odvija naprej, ko obrne
list.
Zaradi nespregledljive kvalitete likovnega dela
slikanice se zdi besedni del pogosto odvečen, na trenutke nedodelan in
nepotreben. Pogosto prihaja do zastranitev zaradi nepomembnih
informacij. Dober primer je avtorjevo ukvarjanje z dedkovimi težavami s
prostato, kar naj bi sicer delovalo humorno in sproščeno, a bralca samo
zmede in oddalji od bistva. Slikanica bi pravzaprav z lahkoto lahko
delovala tudi kot »tiha« slikanica ali slikanica brez besed. Še posebej
zgovorna je zadnja dvostranska ilustracija, ki je direktna aluzija na
Hopperjevo sliko Chop Suey. Quarellova ilustracija upodablja dedka in
vnuka, ki po vrnitvi iz muzeja sedita v tipični ameriški okrepčevalnici,
obrnjena drug proti drugemu kot neke vrste »doppelgängerja« ali
dvojnika, zrcalni podobi, podobi dveh generacij, ki lahko zaradi Rose
Parks sedita v okrepčevalnici poleg belopoltih ljudi. Na naslovnici
časopisa, ki ga dedek drži v rokah, je vidna podoba moškega: »Njegova
polt je temna kakor otrokova in tudi oči so enake. Takšna polt in takšne
oči kot Rosine.« Moški na prvi strani časopisa je Barack Obama. Njegova
virtualna prisotnost tako zaključi krog Rosine zgodbe. Zgodovina se je
ponovno premaknila.
Kljub manjšim pomanjkljivostim besednega
dela slikanice je Avtobus Rose Parks pomembna knjiga. Gre za zgodovinsko
slikanico, ki bralcu predstavi ključne podatke o pomenu Rose Parks
skozi vidik personificirane zgodovine, katere glasnik je dedek. Avtorja
se ukvarjata tudi z vprašanjem o tem, kdo so pravzaprav tisti
posamezniki, ki pišejo in spreminjajo zgodovino, in nenazadnje
vzpodbujata bralce, da tudi oni postanejo aktiven del družbe in da so
pozorni na prihod simbolnega avtobusa, saj »/…/ je vedno kje kakšen
avtobus, ki pelje skozi življenje vsakogar izmed nas. Jaz sem ga pred
davnimi leti zamudil. Ti pa imej oči odprte: ne zamudi svojega.«
Larisa Javernik
Ni komentarjev:
Objavite komentar