[LITERATURA: tuje] Recenzija romana: Elizabeth Gilbert - Pečat stvarjenja

Založba: Mladinska knjiga

Leto izdaje: 2014
Prevod: Vesna Velkovrh Bukilica
Izvirni naslov: The Signature of All Things

Ob takšnih in drugačnih »svetovnih uspešnicah« smo bralci (upravičeno) vedno vsaj malo sumničavi, posebej če gre za pisateljico, kot je Elizabeth Gilbert, avtorico odmevnega romana Jej, moli, ljubi, po katerem je bil posnet istoimenski film z Julio Roberts v glavni vlogi. Kljub temu da je šlo za prodajno uspešnico, delo namreč ni navdušilo strogih kritiških peres – nasprotno pa Pečat stvarjenja pozitivno preseneti že po nekaj prebranih straneh.

Avtorica z neposrednim, a neverjetno hudomušnim slogom prepriča že takoj na začetku z opisom Henrya Whittakerja, ošabnega, vzdržljivega in iznajdljivega Angleža, ki se ravno zaradi teh lastnosti dokoplje do ogromnega bogastva in postane eden vplivnejših botanikov, za ženo pa si izbere kleno in na moč izobraženo Nizozemko Beatrix Van Devender, ki je »čokata in brez prsi, pravi sodček, in se je v času, ko jo je Henry spoznal, že valila starodevištvu naproti.« Rodi se jima hčerka in hkrati osrednja (anti)junakinja romana, Alma Whittaker, izrezana slika svojega očeta, hkrati pa pravo nasprotje osrednjih likov, ki smo jih vajeni iz ostalih literarnih uspešnic.

Alma je najprej in predvsem čisto nasprotje lepe, majhne deklice, »rusoglava, rdečelična, majhnih ust, širokega čela in obilnega nosu.« A pomanjkanje zunanje lepote ji ni nikdar prizadejalo kakšne hude duševne stiske, temveč jo je gnalo, da je razvijala enega izmed svojih najmočnejših orožij – razum. Pri tem je levji delež zaslug nosila ravno njena mati Beatrix, ki je hčerki že v najrosnejših letih s trdo roko vcepila ljubezen do znanja in narave: »Če se tuja otročad nauči sesljati molitvice in katekizem, kakor hitro spregovori, se njen otrok, je menila Beatrix, prav gotovo, lahko nauči česarkoli. /.../ Beatrix je cenila koristnost, ne plehkosti, in poučnost, ne kratkočasnosti. Bila je nezaupljiva do vsakršnega tako imenovanega “nedolžnega razvedrila”, naravnost črtila pa je vse, kar je bilo nespametno in nemarno.«

Alma tako odraste v veliko intelektualko svojega časa, bolj ali manj znano briologinjo, ki svoj prosti čas v celoti posveti preučevanju mahov in si dopisuje s sebi podobnimi učenjaki širom sveta, v znanstvenih revijah pa kot ena redkih žensk objavlja pomembne razprave. Posledično je v srednjih letih še vedno skoraj brez omembe vrednih ljubezenskih izkušenj, življenje pa se ji obrne na glavo, ko na Bele poljane prispe g. Pike, odličen slikar, ki ga Alma povabi, da si pride na družinsko posestvo ogledat rastlinjake, polne orhidej.

Ob spremljavi Almine življenjske poti se bralec srečuje s temeljnimi eksistencialnimi vprašanji o ljubezni, požrtvovalnosti, trpljenju in boju za obstanek, avtorica pa odgovorov ne podaja na predvidljiv, patetičen ali moralizirajoč način, ampak ves čas ostaja realistična, na določenih mestih celo humorna in samoironična, še zlasti tam, kjer kot znanilki razuma nastopata bodisi Beatrix bodisi hišna pomočnica, Hanneke de Groot: »No, ti počni s svojim trpljenjem, kar hočeš, otrok, /.../ Tvoje je, tebi pripada. Lahko pa ti povem, kaj jaz naredim s svojim. Zgrabim ga za ta sladke, ga vržem na tla in ga poteptam s peto škornja. Predlagam, da se tudi sama naučiš ravnati enako.«

Elizabeth Gilbert je v tem romanu nedvomno prekosila samo sebe, ne le z zanimivim slogom in prepričljivo karakterizacijo glavnih likov, temveč tudi ker se je z odločitvijo za obravnavo njej tako tuje teme, kot je botanika, spustila v veliko bolj znanstvene vode, kot smo jih vajeni iz njenih preteklih del, to pa je nedvomno vredno pohvale.

Vsem pohvalam navkljub pa se zna zgoditi, da bralca spreleti občutek, da ji pisateljska kondicija nekje od druge polovice romana naprej nekoliko pojenja, obetaven začetek pa se začne počasi sprevračati v ljubezensko zgodbo, ki je premalo utemeljena in ne prepriča povsem. Roman bi bil lažje berljiv, bralec pa manj zdolgočasen, če bi bila ljubezenska zgodba malce bolj razvita, petsto in nekaj strani pa zreduciranih za približno tretjino.

Mateja Arnež

[LITERATURA: domače] Recenzija romana: Feri Lainšček - Strah za metulje v nevihti

Založba: Beletrina- Študentska Založba
Leto izdaje: 2014

Zadnji roman plodovitega in med Slovenci močno priljubljenega avtorja je za razliko od ostalih njegovih del luč sveta ugledal na nekoliko netipičen način – kot nekdaj podlistki je sprva po delih izhajal le na spletnem družabnem omrežju, šele ko je bila napisana zadnja tretjina, pa je roman izšel tudi v tiskani obliki pri založbi Beletrina.

Delo, ki predstavlja sklepni del romaneskne trilogije, se od svojih predhodnikov (Ločil bom peno od valov, 2003; Muriša, 2006) v številnih dejavnikih močno razlikuje; za prejšnja romana je značilna panonska atmosfera in nekakšna slutljiva usodnost - skrivnostna reka Mura, ki teče v ozadju kot t.i. osrednji protagonist, narekuje nesrečno usodo glavnih junakov, kar daje avtor slutiti tudi s slogom pisanja, ki je v primerjavi z najnovejšim romanom arhaičen ter ustvarja skrivnostnejšo, temačnejšo atmosfero, k občutku usodnosti pa pripomore tudi tretjeosebna, potujevalna pripovedna perspektiva. V najnovejšem delu je ta zamenjana s prvoosebnim pripovedovalcem, dogajanje pa je postavljeno daleč stran od Prekmurja in skrivnostne Mure – v zemunsko vojašnico in Beograd.

Na prvi pogled gre za običajno ljubezensko zgodbo, postavljeno v leto 1972, ko mora glavni junak Marko Hribernik zaradi težav s študijem oditi na služenje vojaškega roka v prestolnico tedanje SFRJ. Premalo iznajdljiv in naiven mladenič, ki v slepem izvrševanju ukazov in vojski kot taki ne vidi pravega smisla, zaradi predolgega jezika kmalu pride v konflikt s komandantom, ki se ga po liniji najmanjšega odpora znebi in doseže, da ga prestavijo v vojaški klub, v katerem je kot intelektualec zadolžen zlasti za krepitev kulturne zavesti med vojaki. Med organiziranjem enega izmed dogodkov spozna dijakinjo Ljiljano, katere lik je v romanu pretirano romantiziran, in se vanjo zaljubi. “Ljubil sem jo brezmejno. A kako je tudi ne bi? Bilo je dekle iz deških sanj, za kakršne dotlej nisem verjel, da v resnici obstajajo. Še manj sem upal, da me bo, če jo bom kdaj po kakšnem naključju vendarle srečal, sploh pogledala.” Kljub obojestranski naklonjenosti ima njuna ljubezen tragičen epilog.

V drugi polovici romana, pred izbruhom vojne v Sloveniji, nenavaden konec iz prejšnjega dela doživi svoj razplet, ki ni dovolj prepričljiv, da ga bralec ne bi zaslutil že prej; Ljiljana, ki stopa pred bralca in glavnega junaka, je na koncu tako kot na začetku še vedno čista in kriva edino tega, da je preveč ljubila. Rdeča nit, ki zadnji roman poveže s prejšnjima, je usodnost, ki tudi v Strahu za metulje v nevihti poskrbi, da protagonista ne moreta v polnosti izživeti svoje močne ljubezni, saj jima enako kot glavnim likom prejšnjih romanov nekaj stoji na poti. Kot v spremni besedi zapiše Tomo Virk: “Tisto, kar bi protagonista edino lahko zares osrečilo, se nikoli ne uresniči, oziroma se zgolj za hip.” Skrivnost je na koncu razkrita, stara ljubimca pa pomirjena, da je resnica končno prišla na dan.

Motiv letenja in metulja se pojavlja pri obeh protagonistih. Marko na začetku romana sanja, da je človek ujet v metuljevo telo in leti, vse dokler ga kruta množica ne ujame in pomendra, Ljiljana pa razmišlja o metuljevi usodi, kadar pada dež.
“Ob nevihti me je zmeraj strah za metulje,” mi je pravila takrat na otoku. „Zdi se mi, da vem, kako se počutijo, ko se jim zlepijo krila,“ se je zamaknila. „Ostane jim le še, da se kam zavlečejo in čakajo, da se posušijo,“ je bila togotna. „Ne vem pa, kako je z njimi, če ostanejo zlepljena?“ se je spraševala. „Po moje takrat raje kar umrejo od žalosti.“

Na koncu romana se tako sanje izkažejo za preroške; če je v prejšnjih romanih v ozadju tiho tekla Mura in zlovešče naznanjala nesrečen konec glavnih junakov, je to vlogo sedaj prevzela vojna, glavna junaka pa sta metaforično postala metulja, katerih ples v tej kruti atmosferi medsebojnega bojevanja žal ni zmogel preživeti.

In krila so ostala zlepljena.

Mateja Arnež