Koreografi: Edward Clug & Valentina Turcu in Leo Mujić
Prizorišče: Veliki oder Slovenskega narodnega gledališča Maribor
Premiera: 7. 11. 2014 ob 19:30
Začela sta skupaj. Valentina Turcu in Edward Clug sta pred dobrimi 15
leti soustvarila svojo prvo celovečerno predstavo Tango, ki je omenjena
kot začetek nove ustvarjalne dobe mariborskega baleta. Tokrat pa sta se v
enem večeru predstavila posebej, vsak s svojo predstavo ter s svojim
slogom. Čeprav sta oba baleta svoji premieri že doživela – Stabat Mater
je bil ustvarjen za münchenski balet lanskega julija; Nevarna razmerja
pa so praizvedbo doživela na Dubrovniških poletnih igrah, premiero pa na
Ljubljana Festivalu letos poleti – sta bila tokrat oba prvič
postavljena na domači oder Slovenskega narodnega gledališča Maribor.
Stabat Mater je himna Mariji, pripisana Jacopu da Todi v drugi polovici
13. stoletja. Govori o Marijinem trpljenju ob križanju Kristusa;
celoten naslov (Stabat mater dolorosa) v dobesednem prevodu pomeni
žalostna mati je stala. Uglasbitev Giovannija Battiste Pergolesija
oživijo člani baročnega orkestra Akademije za glasbo iz Ljubljane s
solistkama Štefico Stipančević in Nuško Drašček Rojko. Clug je sicer
tragično zgodbo na oder prenesel v svoji interpretaciji; pravi, da je
skozi zavedanje njegove glasbe prišel do sklepa, da Pergolesi kljub
ustaljenemu cerkvenemu tekstu ni želel govoriti o trpljenju božje
matere, ampak o posledici tega – v tem primeru gre za upanje. Za Cluga
je osrednja ljubezen med materjo in sinom. Pred našimi očmi se odvrtijo
njuni prepoznavni biblični prizori, vendar jih, kot pravi sam, »postavi v
ironičen kontekst vsakodnevnega življenja in na novo prevede v
intimnost in brezčasnost plesa.«
Široko odprt, črn oder brez
kulis na desni strani zamejujejo beli bloki, ki jih plesalci med
predstavo sami potiskajo po odru, s čimer se ločijo posamezni prizori –
tako ti bloki hkrati služijo kot križ, na katerega je Kristus »pribit« z
lepilnim trakom ali pa njegov grob, ki po trenutku žalovanja Marije in
žalovalk ostane prazen. Prav tako so preprosti tudi kostumi, ženske v
kožnih oblekah in moški v črnih, vendar Clugov minimalizem odra nikoli
ne pusti praznega, temveč ga polni s še večjo dramatičnostjo. Sam
prostor namreč odlično sodeluje z ekspresivnim gibom, ki je, prav tako
kot scena, na videz preprost, vendar tehnično izredno zahteven in ne
deluje samo na plesni ravni, temveč s simetričnostjo skupine zadovolji
tudi vizualno. Clugov izčiščen slog in na trenutke komični elementi pa
ustvarjajo močan kontrast tragični svetopisemski zgodbi.
Pravo
nasprotje je druga polovica večera – neobaročni balet Nevarna razmerja v
koreografiji in režiji Valentine Turcu in Lea Mujića. Nastal je po
motivih istoimenskega romana Pierra Choderlosa de Laclosa in drame
Kvartet Heinerja Müllerja. Delo, ki kritizira takratno francosko
aristokratsko družbo, avtorja prevajata v sodobni čas, skupaj pa
opozarjata na naše pojmovanje ljubezni, strasti in se sprašujeta, ali
lahko sploh (zares) ljubimo. Balet naj bo, kot pravita, ne samo lep in
estetičen, ampak tudi močan, s sporočilom. Glasbena podlaga so izbrana
dela različnih baročnih skladateljev (Händla, Bacha, Vivaldija, Vitalija
…) v kombinaciji del sodobnih skadateljev postmodernega (etno)
simfonizma, indie glasbe in minimalizma (Jenkins in Richter). V glavni
vlogi se kot šarmanten vikont de Valmont predstavi ljubljenec mariborske
publike Anton Bogov in z Jeleno Lečić kot markizo de Merteuil
prepričljivo zapelje plesalce kot tudi gledalce. Z intenzivnimi čustvi
nabita baletna predstava od plesalcev ne zahteva samo izpiljene tehnike,
temveč tudi močno obrazno ekspresivnost, saj čustev ne izražajo
izključno skozi gibe. Bogati barvni kostumi, preplet starega in novega,
sledijo karakterjem posameznih likov.
Tako sta v en baletni
večer združeni dve vsebinsko povsem različni, sicer moderni baletni
predstavi; vsaka je svoja zaključena celota, ki pa ju med seboj kot
rdeča nit odlično povezuje obema skupna baročna glasba. Z združitvijo pa
obe predstavi le še bolj zaživita s svojimi razlikami.
Ana Vogrin
Koridor - križišča umetnosti je spletna kulturna platforma, ki se posveča ozaveščanju in kritiki umetniškega ustvarjanja. Pod svoj drobnogled vključuje tako ustaljene, množične umetniške oblike kot tudi umetniške forme sodobnosti in prihodnosti. Posebno pozornost namenja slovenskemu prostoru in njegovemu kultiviranju. Koridor je torej konsolidacija scenske razpršenosti umetnosti v Sloveniji ter analiza aktualne svetovne scene.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar