sreda, 12. november 2014

Recenzija baletne predstave Stabat Mater & Nevarna razmerja

Koreografi: Edward Clug & Valentina Turcu in Leo Mujić
Prizorišče: Veliki oder Slovenskega narodnega gledališča Maribor
Premiera: 7. 11. 2014 ob 19:30

Začela sta skupaj. Valentina Turcu in Edward Clug sta pred dobrimi 15 leti soustvarila svojo prvo celovečerno predstavo Tango, ki je omenjena kot začetek nove ustvarjalne dobe mariborskega baleta. Tokrat pa sta se v enem večeru predstavila posebej, vsak s svojo predstavo ter s svojim slogom. Čeprav sta oba baleta svoji premieri že doživela – Stabat Mater je bil ustvarjen za münchenski balet lanskega julija; Nevarna razmerja pa so praizvedbo doživela na Dubrovniških poletnih igrah, premiero pa na Ljubljana Festivalu letos poleti – sta bila tokrat oba prvič postavljena na domači oder Slovenskega narodnega gledališča Maribor.

Stabat Mater je himna Mariji, pripisana Jacopu da Todi v drugi polovici 13. stoletja. Govori o Marijinem trpljenju ob križanju Kristusa; celoten naslov (Stabat mater dolorosa) v dobesednem prevodu pomeni žalostna mati je stala. Uglasbitev Giovannija Battiste Pergolesija oživijo člani baročnega orkestra Akademije za glasbo iz Ljubljane s solistkama Štefico Stipančević in Nuško Drašček Rojko. Clug je sicer tragično zgodbo na oder prenesel v svoji interpretaciji; pravi, da je skozi zavedanje njegove glasbe prišel do sklepa, da Pergolesi kljub ustaljenemu cerkvenemu tekstu ni želel govoriti o trpljenju božje matere, ampak o posledici tega – v tem primeru gre za upanje. Za Cluga je osrednja ljubezen med materjo in sinom. Pred našimi očmi se odvrtijo njuni prepoznavni biblični prizori, vendar jih, kot pravi sam, »postavi v ironičen kontekst vsakodnevnega življenja in na novo prevede v intimnost in brezčasnost plesa.«
Široko odprt, črn oder brez kulis na desni strani zamejujejo beli bloki, ki jih plesalci med predstavo sami potiskajo po odru, s čimer se ločijo posamezni prizori – tako ti bloki hkrati služijo kot križ, na katerega je Kristus »pribit« z lepilnim trakom ali pa njegov grob, ki po trenutku žalovanja Marije in žalovalk ostane prazen. Prav tako so preprosti tudi kostumi, ženske v kožnih oblekah in moški v črnih, vendar Clugov minimalizem odra nikoli ne pusti praznega, temveč ga polni s še večjo dramatičnostjo. Sam prostor namreč odlično sodeluje z ekspresivnim gibom, ki je, prav tako kot scena, na videz preprost, vendar tehnično izredno zahteven in ne deluje samo na plesni ravni, temveč s simetričnostjo skupine zadovolji tudi vizualno. Clugov izčiščen slog in na trenutke komični elementi pa ustvarjajo močan kontrast tragični svetopisemski zgodbi.

Pravo nasprotje je druga polovica večera – neobaročni balet Nevarna razmerja v koreografiji in režiji Valentine Turcu in Lea Mujića. Nastal je po motivih istoimenskega romana Pierra Choderlosa de Laclosa in drame Kvartet Heinerja Müllerja. Delo, ki kritizira takratno francosko aristokratsko družbo, avtorja prevajata v sodobni čas, skupaj pa opozarjata na naše pojmovanje ljubezni, strasti in se sprašujeta, ali lahko sploh (zares) ljubimo. Balet naj bo, kot pravita, ne samo lep in estetičen, ampak tudi močan, s sporočilom. Glasbena podlaga so izbrana dela različnih baročnih skladateljev (Händla, Bacha, Vivaldija, Vitalija …) v kombinaciji del sodobnih skadateljev postmodernega (etno) simfonizma, indie glasbe in minimalizma (Jenkins in Richter). V glavni vlogi se kot šarmanten vikont de Valmont predstavi ljubljenec mariborske publike Anton Bogov in z Jeleno Lečić kot markizo de Merteuil prepričljivo zapelje plesalce kot tudi gledalce. Z intenzivnimi čustvi nabita baletna predstava od plesalcev ne zahteva samo izpiljene tehnike, temveč tudi močno obrazno ekspresivnost, saj čustev ne izražajo izključno skozi gibe. Bogati barvni kostumi, preplet starega in novega, sledijo karakterjem posameznih likov.

Tako sta v en baletni večer združeni dve vsebinsko povsem različni, sicer moderni baletni predstavi; vsaka je svoja zaključena celota, ki pa ju med seboj kot rdeča nit odlično povezuje obema skupna baročna glasba. Z združitvijo pa obe predstavi le še bolj zaživita s svojimi razlikami.

Ana Vogrin

Ni komentarjev: