Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/the_double_2013/
Naslednjič: 13. 11. ob 21.45, Linhartova dvorana, Cankarjev dom
Ruski realist in filozof Fjodor Dostojevski je leta 1846 v svojem romanu Dvojnik opisal psihološki zlom pisarniškega delavca Goljadkina, in sicer po tem, ko v njegovo življenje vstopi človek, ki mu je navzven popolnoma identičen, karakterno pa popolno nasprotje. Richard Ayoade ta zaplet prestavi v sivo, distopično, skorajda orwellovsko realnost, v kateri spoznamo Simona Jamesa (Jesse Eisenberg) – pisarniškega uslužbenca, ki na svojem delovnem mestu predstavlja le pogrešljiv zobnik v stroju birokracije, in to kljub temu, da je delu popolnoma posvečen. Njegovo edino zanimanje je soseda in sodelavka Hannah (Mia Wasikowska), a mu njegova sramežljivost in socialna nespretnost preprečita, da bi z njo kadarkoli navezal stik, kar pa nadomesti s skorajda obsedenim zalezovanjem. Nato se v njegovem življenju pojavi James Simon, njegov doppelgänger, ki s svojo ekstrovertiranostjo, šarmom in odločnostjo kmalu osvoji nadrejene, pri tem pa mu s svojim delom v zameno za življenjske lekcije pomaga Simon. Vendar James njun navidezno prijateljski odnos prične kruto izkoriščati, obenem pa prepriča Hannah in vse sodelavce, da Simon izgublja stik z realnostjo.
Dvojnik je na vizualni ravni izredno prepleten z zgodbo, saj lahko vsesplošno sivino in brezobličnost z lahkoto povežemo z neodločnostjo Simonovega karakterja, zanimiv pristop osvetljevanja (predmeti in osebe so velikokrat slabo osvetljeni ali pa so celo v popolni senci) pa v gledalcu vzbudi dvom, ali spremlja dejansko dogajanje ali le Simonov psihološki razkroj. Omeniti gre tudi zvočno podlago filma, ki je v prvem, bolj sproščenem delu, skoraj izključno sestavljena iz azijske pop glasbe, ko pa se dogajanje v filmu zaostri, tudi glasba preide v klasično, kar še dodatno izostri občutek utesnjenosti. Film morda razočara edinole pri dvojni igri Jesseja Eisenberga, ki Simona predstavi precej bolj prepričljivo kot Jamesa, zaradi česar je na nekaterih ključnih mestih težko razbrati, katerega od obeh likov trenutno spremljamo. Kljub temu pa to ne zmoti podajanja zgodbe, tako da je končni izdelek dober psihološki triler, ki gledalca ne pusti ravnodušnega.
Ocena: 7
Andraz Mele
Ruski realist in filozof Fjodor Dostojevski je leta 1846 v svojem romanu Dvojnik opisal psihološki zlom pisarniškega delavca Goljadkina, in sicer po tem, ko v njegovo življenje vstopi človek, ki mu je navzven popolnoma identičen, karakterno pa popolno nasprotje. Richard Ayoade ta zaplet prestavi v sivo, distopično, skorajda orwellovsko realnost, v kateri spoznamo Simona Jamesa (Jesse Eisenberg) – pisarniškega uslužbenca, ki na svojem delovnem mestu predstavlja le pogrešljiv zobnik v stroju birokracije, in to kljub temu, da je delu popolnoma posvečen. Njegovo edino zanimanje je soseda in sodelavka Hannah (Mia Wasikowska), a mu njegova sramežljivost in socialna nespretnost preprečita, da bi z njo kadarkoli navezal stik, kar pa nadomesti s skorajda obsedenim zalezovanjem. Nato se v njegovem življenju pojavi James Simon, njegov doppelgänger, ki s svojo ekstrovertiranostjo, šarmom in odločnostjo kmalu osvoji nadrejene, pri tem pa mu s svojim delom v zameno za življenjske lekcije pomaga Simon. Vendar James njun navidezno prijateljski odnos prične kruto izkoriščati, obenem pa prepriča Hannah in vse sodelavce, da Simon izgublja stik z realnostjo.
Dvojnik je na vizualni ravni izredno prepleten z zgodbo, saj lahko vsesplošno sivino in brezobličnost z lahkoto povežemo z neodločnostjo Simonovega karakterja, zanimiv pristop osvetljevanja (predmeti in osebe so velikokrat slabo osvetljeni ali pa so celo v popolni senci) pa v gledalcu vzbudi dvom, ali spremlja dejansko dogajanje ali le Simonov psihološki razkroj. Omeniti gre tudi zvočno podlago filma, ki je v prvem, bolj sproščenem delu, skoraj izključno sestavljena iz azijske pop glasbe, ko pa se dogajanje v filmu zaostri, tudi glasba preide v klasično, kar še dodatno izostri občutek utesnjenosti. Film morda razočara edinole pri dvojni igri Jesseja Eisenberga, ki Simona predstavi precej bolj prepričljivo kot Jamesa, zaradi česar je na nekaterih ključnih mestih težko razbrati, katerega od obeh likov trenutno spremljamo. Kljub temu pa to ne zmoti podajanja zgodbe, tako da je končni izdelek dober psihološki triler, ki gledalca ne pusti ravnodušnega.
Ocena: 7
Andraz Mele
Ni komentarjev:
Objavite komentar