Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/blind_2004/
Naslednjič: 15. 11. ob 15.00, Kino Komuna
Celovečerni prvenec norveškega režiserja in že uveljavljenega scenarista Eskila Vogta je, z eno besedo, rafinirana in skrajno inovativna tematizacija slepote. Gre za pripoved (o)slepe(le) protagonistke Ingrid (Ellen Dorrit Petersen), ki se postopoma preobraža v svojsko, večdimenzionalno in s humorjem začinjeno refleksijo o – zvečine občečloveških – problematikah samote, intimnosti, ljubezni in, ne nazadnje, spoznavne negotovosti, pri tem pa razgrinja docela nepredvidljivo pokrajino stapljanja subjektivnega in objektivnega, fiktivnega in realnega (»It's not important what's real as long as I can visualize it,« pravi Ingrid). Kot da bi imel Vogt, ki z naslovnim filmom nesporno dokazuje, da je zavidljivo vešč filmskega ustvarjanja, vseskozi pred očmi subverzivno razumevanje domišljije, po katerem slednja »vodi percepcijo in ji daje pomen, ostrino in določenost« (Ernst Cassirer). Če k omenjenemu dodamo še dognano in subtilno oblikovanje zvoka ter poigravanje z vizualno podobo, ki najpogosteje začuda ne učinkuje prisiljeno (npr. obilje »black screenov«), lahko sklenemo, da je Slepa eden najzanimivejših debitantskih poskusov leta. Uspelih, kakopak.
Blaž Cotman
Trostopenjska lestvica: +, o, -
Celovečerni prvenec norveškega režiserja in že uveljavljenega scenarista Eskila Vogta je, z eno besedo, rafinirana in skrajno inovativna tematizacija slepote. Gre za pripoved (o)slepe(le) protagonistke Ingrid (Ellen Dorrit Petersen), ki se postopoma preobraža v svojsko, večdimenzionalno in s humorjem začinjeno refleksijo o – zvečine občečloveških – problematikah samote, intimnosti, ljubezni in, ne nazadnje, spoznavne negotovosti, pri tem pa razgrinja docela nepredvidljivo pokrajino stapljanja subjektivnega in objektivnega, fiktivnega in realnega (»It's not important what's real as long as I can visualize it,« pravi Ingrid). Kot da bi imel Vogt, ki z naslovnim filmom nesporno dokazuje, da je zavidljivo vešč filmskega ustvarjanja, vseskozi pred očmi subverzivno razumevanje domišljije, po katerem slednja »vodi percepcijo in ji daje pomen, ostrino in določenost« (Ernst Cassirer). Če k omenjenemu dodamo še dognano in subtilno oblikovanje zvoka ter poigravanje z vizualno podobo, ki najpogosteje začuda ne učinkuje prisiljeno (npr. obilje »black screenov«), lahko sklenemo, da je Slepa eden najzanimivejših debitantskih poskusov leta. Uspelih, kakopak.
Blaž Cotman
Trostopenjska lestvica: +, o, -
Ni komentarjev:
Objavite komentar