Datum: 16. 10. 2014
Prizorišče: Kino Šiška, Ljubljana
Ko v sodobnem glasbenem kontekstu opisujemo titanskost, le malo bendov resnično v trenutku švigne
v glavo. Takisto se zgodi pri monumentalnosti.
Pa mogočnosti. Te besede niso le presežniki kot
taki, temveč opisujejo entiteto in izkušnjo le-te, transčutna stanja, ki
nastajajo ob uživanju izvajalčeve umetnosti. A še nekaj je skupnega vsem trem
presežnikom – en bend, ki je po današnjem večeru to ne le dokazal, temveč celo
ušel opisom jezikovnega vokaliziranja.
Ob začetku nas je pozdravila Margaret
Chardiet aka Pharmakon, enoženski bend, ki po svojem pristopu sliči na
sodobni koncept Swansov. Repeticija kot glavno orodje pripravljanja publike do
višjeslojnih ekstaz, dosežena direktno za DIY sladokusce – z loopanjem nezvočil. Nekoliko medlemu
zvočnemu konceptu enosmernega industrialnega trušča Margaretin
raztreščen vokal ni pretirano pomagal, njena prezenca pa kljub jadranju med
publiko ni pustila očitnejšega vtisa. Zelo
meglen in zamazan vpogled v nadaljevanje je le imel nehvaležno vlogo
predskupine dotičnim naslednikom, a vseeno so bila pričakovanja večja.
A takrat se pričelo. Že navidez nepomembno 15-minutno
ritmiziranje na gongu je (na)povedalo več kot polurna Pharmakon. Napovedalo je silo. Napovedalo je drugotnost.
Napovedalo je neusmiljenost. Ko se je zasedba Swansov počasi večala, smo doživeli prav to.
Neusmiljenost, ki nas je preganjala iz varnosti konvencionalnega in poznanega,
tja, kamor smo vstopali kot mali otroci, prvič, polni začudenja nad zmožnostjo
obstoja tako intenzivne in predvsem predrugačene koncertne izkušnje. Kljub
ostrosti, kljub mehanični gonji, kljub ušesnemu »slasherju« smo živeli v tisti
drugotnosti, ki ni bila nič manj kot čudežna. Kot
bi bilo Giru in kompanjonom vseeno za našo na novo odkrito deželo, so ti le še
stopnjevali svojo neomagljivo motorično gorje, večni drone, ki se je,
sestavljen iz preneštetih sočasnih elementov – od tehničnega drkanja piščali do
živalskega zavijanja doma-narejene violine – v našem umu risal kot skupek barv,
ki jih sicer nismo zmožni zaznati. Meditativno, transcedentalno, ritualno ... vse
to so besede, s katerimi se opisuje običajne presežne koncerte. Tokrat me
besede pustijo na cedilu. Ker pač morate biti tam.
Tine Kolenik
Ni komentarjev:
Objavite komentar