Kayo Dot – Coffins on Io: +
Toby Driver s svojimi projekti vedno širi, še raje pa razbija meje
žanrskih konvencij. Večno ambiciozni koktejli najrazličnejšega
včasih končajo prav takšni – preveč ambiciozni za želeno kvaliteto. A
na CoI je bendu uspel velik podvig z reinkarnacijo temačnosti
osemdesetih in, kot vedno, progresivno miselnostjo. Gothic prog?
Progwave? Kayo Dot. T. K.
http://theflenser.bandcamp.com/album/coffins-on-io (celoten album)
milo - a toothpaste suburb: o
Šele prvi milov album ne nadaljuje Američanovega vzpona, ki sicer
izstopa v raperskem podzemlju že nekaj let. Antiteza tipičnega MC-ja na
plati ponovno vpeljuje v svoj hip hop sanjave elemente z efektiranimi
eksperimenti, ki ohranjajo organskost in ohlapno psihedeličnost,
besedila pa ostajajo zabavna, sveže referenčna in kontekstualno
zanimiva, a repetitivnost enakega in splošna nekoherentnost rezultirata v
bledosti in hitri pozabljivosti. T. K.
https://www.youtube.com/watch?v=-8sTDswtXYM (celoten album)
Royal Blood – Royal Blood: o
Ob prvem, pa tudi ob drugem poslušanju izzvenijo nadvse prazno in
zehajoče. Plehko, prežvečeno in wannabe »jackwhiteish«. No,
brightonskemu dvojcu je potrebno dati priložnost. V nadaljnjih
poslušanjih namreč pride do izraza užitnost, koherentnost, agresija in
kompaktnost njune hard rock (z)godbe. Nikakršen presežek, vendar
dostojna garažna rock'n'roll bangerjada. J. P.
http://www.youtube.com/watch?v=jhgVu2lsi_k (skladba »Figure It Out«)
Thom Yorke - Tomorrow's Modern Boxes +
Drugi solo projekt frontmana Radioheadov in Atoms for Peace je album z
dušo. Ob prvem poslušanju je sedem komadov, stisnjenih v štirideset
minut, preveč eklektičnih in eksperimentalnih, da bi jih lahko označili
kot poslušljive, a se glasbene sestavljanke ritmov, elektronskih zvokov
in Thomovega falsetta uho ob ponovnem poslušanju hitro navadi. Yorke je v
jadranju po globinah paranoidne androidnosti ponovno uspešen pri
ustvarjanju samosvojega zvoka, ki ni primeren za vsako uho, Yorkovega
eksperimentiranja vajeni pa ga bodo gotovo sprejeli z odprtimi rokami.
N. Ž.
https://www.youtube.com/watch?v=wLyVz6QPx_w (skladba »Interference«)
Trostopenjska lestvica: +, o, -
nedelja, 9. november 2014
[GLASBA: domače] Reportaža s finala Klubskega maratona 2014
Čeprav je minuli petek v Ch0 vrtel kultni Tevo
Howard v okviru odličnega Gumitwistovega kolektiva in nas je v sosednji
Gali vabilo vedno zabavno in sproščeno Zeleno sonce, ni bilo zavoljo
Klubskega maratona nobene dileme, na katerem delu Metelkove preživeti
večji del večera. Menza pri koritu je namreč že tradicionalno gostila
zaključek dvomesečne klubske turneje maratoncev Radia Študent.
Klubski maraton je v začetku tega tisočletja nastal na pogorišču znamenitega festivala Novi rock in je vitalnega pomena za reprodukcijo in razvoj (mladih) »untergrund« muzik in klubovja po vsej Sloveniji. Vsako leto navrže vsaj eno (praviloma več) zanimivo glasbeno ime, ki ostane. Klubski maraton je tako rekoč napovedovalec slovenske (alternativne) glasbene prihodnosti. Karmakoma, Moveknowledgement, Melodrom, Trus! in Ludovik Material je le nekaj izmed naključno izbranih imen, ki so svojo odmevnejšo pot delovanja začela na Maratonu.
Večino izbrancev letošnjega natečaja je bilo že poznanih. O Your Gay Thoughts, 12 in Koala Voice smo tudi na Koridorju že kar nekaj napisali, znanca slovenskih klubskih, spletnih in radijskih omrežij pa sta prav tako Akami in Skeletonium. Še največja uganka so bili novomeški HillbillyWithAChainsaw.
In ker sem prvega nastopajočega slovenskega lo-fi prvaka 12-ko, skorajda povsem zamudil zaradi poplav in se v Menzi prikazal ravno ob izdihljajih njegova nastopa, bom začel hitri koncertni pregled z zgoraj omenjeno uganko. HillbillyWithAChainsaw so bili naravnost briljantni. Zajebantski zgovorni domačijski nastop, na katerem ni manjkalo niti večminutno prižiganje motorke. Jap, motorke! Vonj bencina se je odlično sklapljal z njihovim visokooktanskim težkokategorniškim progresivnim miš mašom. Sledili so veliko konvecionalnejši (če odmislimo pando in pandico) in že morda malo izven današnjih indie trendov Koala Voice. Mladi kvartet je prikazal dostojen nastop in nakazal konkreten razvoj od časov spomladanske ŠPIL lige. Najstniško razposajeni kitarski indie počasi zamenjujejo zrelejši, bolj divji in kompaktnejši psihedelični rockerski odvodi.
Po nastopu Koale Voice je sledila razglasitev zmagovalca remix natečaja. Tega je osvojil novomeščan Jaka Jankovič prav za remix skladbe omejene zasedbe. Kot četrti so nastopali ljubljanski Your Gay Thoughts, ki so redni koncertni znanci Metelkove. Uprizorili so klasično odličen nastop, poln psihedeličnega organskega ambienta in nalomljenih beatov. Tokrat je zaradi prostorskega manjka izstopala nenavadna nesimetrična postavitev barvitih vizualij VJ-ke Mine Fine. Vsekakor bend, ki bo glede na prikazano v naslednjem letu ob predvideni izdaji albuma med ožjimi kandidati za album leta. Pravo pozitivno presenečenje je bil tudi nastop kolektiva Akami. Še pred časom solo projekt Domna Sloviniča je v svoji koncertni preobleki štel pet članov. Že začetni samosvoj ambientalni uvod je obljubljal posebno zvočno atmosfero, veščine in učinke. In res je bilo tako: Akami so postregli s pravim post-rockerskim noise festom, ki je v sebi združeval minimalizem, temačni romantizicem in avantgardo, na obiskovalce pa deloval nadvse transično.
Za konec (izvzemši DJ senf after) je elektronsko zaružil še mladi producent Skeletonium. Menza se je za pol ure spremenila v hladen berlinski skvot. Skeletonium je postregel s svojo vizijo sodobnega techna in drugih eksperimentalnejših elektronskih žanrov in prvin. Glasba je bila zelo telesna in plesna ter polna zgoščene sivine, hipnotičnih zvočnih valov in globokih basov. Tako se je zaključil še štirinajsti finale klubskega maratona, glasbenega dogodja, ki vsako leto znova poskrbi za izpostavitev mladih nekomercialnih, a kreativno bogatih muzik.
Jan Podbevšek
Klubski maraton je v začetku tega tisočletja nastal na pogorišču znamenitega festivala Novi rock in je vitalnega pomena za reprodukcijo in razvoj (mladih) »untergrund« muzik in klubovja po vsej Sloveniji. Vsako leto navrže vsaj eno (praviloma več) zanimivo glasbeno ime, ki ostane. Klubski maraton je tako rekoč napovedovalec slovenske (alternativne) glasbene prihodnosti. Karmakoma, Moveknowledgement, Melodrom, Trus! in Ludovik Material je le nekaj izmed naključno izbranih imen, ki so svojo odmevnejšo pot delovanja začela na Maratonu.
Večino izbrancev letošnjega natečaja je bilo že poznanih. O Your Gay Thoughts, 12 in Koala Voice smo tudi na Koridorju že kar nekaj napisali, znanca slovenskih klubskih, spletnih in radijskih omrežij pa sta prav tako Akami in Skeletonium. Še največja uganka so bili novomeški HillbillyWithAChainsaw.
In ker sem prvega nastopajočega slovenskega lo-fi prvaka 12-ko, skorajda povsem zamudil zaradi poplav in se v Menzi prikazal ravno ob izdihljajih njegova nastopa, bom začel hitri koncertni pregled z zgoraj omenjeno uganko. HillbillyWithAChainsaw so bili naravnost briljantni. Zajebantski zgovorni domačijski nastop, na katerem ni manjkalo niti večminutno prižiganje motorke. Jap, motorke! Vonj bencina se je odlično sklapljal z njihovim visokooktanskim težkokategorniškim progresivnim miš mašom. Sledili so veliko konvecionalnejši (če odmislimo pando in pandico) in že morda malo izven današnjih indie trendov Koala Voice. Mladi kvartet je prikazal dostojen nastop in nakazal konkreten razvoj od časov spomladanske ŠPIL lige. Najstniško razposajeni kitarski indie počasi zamenjujejo zrelejši, bolj divji in kompaktnejši psihedelični rockerski odvodi.
Po nastopu Koale Voice je sledila razglasitev zmagovalca remix natečaja. Tega je osvojil novomeščan Jaka Jankovič prav za remix skladbe omejene zasedbe. Kot četrti so nastopali ljubljanski Your Gay Thoughts, ki so redni koncertni znanci Metelkove. Uprizorili so klasično odličen nastop, poln psihedeličnega organskega ambienta in nalomljenih beatov. Tokrat je zaradi prostorskega manjka izstopala nenavadna nesimetrična postavitev barvitih vizualij VJ-ke Mine Fine. Vsekakor bend, ki bo glede na prikazano v naslednjem letu ob predvideni izdaji albuma med ožjimi kandidati za album leta. Pravo pozitivno presenečenje je bil tudi nastop kolektiva Akami. Še pred časom solo projekt Domna Sloviniča je v svoji koncertni preobleki štel pet članov. Že začetni samosvoj ambientalni uvod je obljubljal posebno zvočno atmosfero, veščine in učinke. In res je bilo tako: Akami so postregli s pravim post-rockerskim noise festom, ki je v sebi združeval minimalizem, temačni romantizicem in avantgardo, na obiskovalce pa deloval nadvse transično.
Za konec (izvzemši DJ senf after) je elektronsko zaružil še mladi producent Skeletonium. Menza se je za pol ure spremenila v hladen berlinski skvot. Skeletonium je postregel s svojo vizijo sodobnega techna in drugih eksperimentalnejših elektronskih žanrov in prvin. Glasba je bila zelo telesna in plesna ter polna zgoščene sivine, hipnotičnih zvočnih valov in globokih basov. Tako se je zaključil še štirinajsti finale klubskega maratona, glasbenega dogodja, ki vsako leto znova poskrbi za izpostavitev mladih nekomercialnih, a kreativno bogatih muzik.
Jan Podbevšek
sobota, 8. november 2014
[FILM/TV: tuje] Pred letošnjim LIFFom smo se ustavili še v sosednji Avstriji: Dunaj v jeseni ali pripoved o dveh filmskih festivalih
Iz cinefilskega zornega kota je Dunaj sleherno leto ob začetku jeseni tako epski, da bi moral David Lean posneti film o njem. Za to sta zaslužna predvsem dva filmska festivala, ki se v marsičem ne bi mogla bolj razlikovati.
Najprej k Davidu. Let’s CEE je festival srednje- in vzhodnoevropskega filma, ki je letos potekal že tretjič in ponovno presegel samega sebe. Z 91 – igranimi, dokumentarnimi in kratkimi – filmi je celo potrojil število filmov, ki jih je prikazal ob svoji krstni izvedbi. Med njimi so se ponovno, tako kot vsako leto, našla tudi slovenska filmska dela, in sicer Drevo Sonje Prosenc in Projekt rak Damjana Kozoleta. Slednji je tudi tekmoval v dokumentarni sekciji, njegov protagonist, pionir performansa in body arta Ulay, pa je vodil eno od delavnic na festivalu. Ob kvalitetnih filmih, ki obsegajo tako aktualne produkcije iz regije kot tudi dela, ki so že del kanona, so prav delavnice vrhunec tega filmskega glasnika multikulturnosti, saj ponudijo podrobnejši vpogled v delovni proces nekaterih mojstrov (sedme) umetnosti, med katerimi so bili tokrat tudi István Szabó, letošnji dobitnik zvezde Uranie, nagrade za življenjsko delo, Cristi Puiu, Milčo Mančevski in Branko Lustig, s festivalom že dalj časa povezani dvakratni dobitnik producentskega oskarja. Z ozirom na dejstvo, da Let's CEE dobi večino sredstev od sponzorjev in le majhen delež, okoli 15.000 evrov, pokrijejo javna sredstva mesta in države, je potrebno za zgoraj orisani program tej zagnani ekipi zgolj čestitati. In jim tudi odpustiti nekatere pomanjkljivosti – navsezadnje celo filmski festival v Cannesu menda ni brez napak.
In sedaj h Goljatu. »Moj ideal manjšega festivala [...] je Viennale. [...] Zelo cinefilski festival,« je o največjem avstrijskem filmskem festivalu pred kratkim za RTV Slovenija dejal programski direktor ljubljanskega filmskega festivala Simon Popek. A primerjati omenjena festivala bi bilo neumestno. Dunajski festival je namreč letos pogoltnil 2,8 milijona evrov, pri čemer je več kot polovico sredstev prispevala občina. Za ta denar je prikazal več kot 150 igranih, dokumentarnih in kratkih filmov, med njimi veliko aktualnih festivalskih uspešnic. Poleg le-teh so srčika Viennala tematski sklopi. Letošnja retrospektiva bo v sodelovanju z avstrijsko kinoteko še do konca novembra prikazala dobro tretjino del Johna Forda, festivalskega posvetila pa so bili deležni tudi neodvisni film, Jean-Luc Godard, Fritz Kortner, 16mm film, Harun Farocki, Viggo Mortensen in Tariq Teguia. Godard sicer tudi na Dunaj ni prišel, so se pa v mestu med drugim mudili Abel Ferrara, Christian Petzold in Peter Strickland. Velika imena so stalnica Viennala vse od njegove ustanovitve leta 1960, tudi na vodilnih funkcijah: na začetku 90. let minulega stoletja je festival sovodil Werner Herzog, od leta 1998 pa je predsednik festivala Eric Pleskow, ki je bil kot vodja studiev United Artists in Orion Pictures sozaslužen za štiri oskarje za najboljši film. Slednji je verjetno že večkrat v svoji karieri slišal, da je film mrtev, zato je najbrž lakonično sprejel siže letošnjega Viennala, plamen.
Nekdanji francoski minister za kulturo Jack Lang je nekoč dejal, da je v času gospodarske krize potrebno kulturo postaviti na prvo mesto. Omenjena dunajska festivala sta letos ponovno dokazala, da postavljata film na piedestal, pred množico, željno predajanja plamena in ne ohranjanja pepela.
Miha Veingerl
Najprej k Davidu. Let’s CEE je festival srednje- in vzhodnoevropskega filma, ki je letos potekal že tretjič in ponovno presegel samega sebe. Z 91 – igranimi, dokumentarnimi in kratkimi – filmi je celo potrojil število filmov, ki jih je prikazal ob svoji krstni izvedbi. Med njimi so se ponovno, tako kot vsako leto, našla tudi slovenska filmska dela, in sicer Drevo Sonje Prosenc in Projekt rak Damjana Kozoleta. Slednji je tudi tekmoval v dokumentarni sekciji, njegov protagonist, pionir performansa in body arta Ulay, pa je vodil eno od delavnic na festivalu. Ob kvalitetnih filmih, ki obsegajo tako aktualne produkcije iz regije kot tudi dela, ki so že del kanona, so prav delavnice vrhunec tega filmskega glasnika multikulturnosti, saj ponudijo podrobnejši vpogled v delovni proces nekaterih mojstrov (sedme) umetnosti, med katerimi so bili tokrat tudi István Szabó, letošnji dobitnik zvezde Uranie, nagrade za življenjsko delo, Cristi Puiu, Milčo Mančevski in Branko Lustig, s festivalom že dalj časa povezani dvakratni dobitnik producentskega oskarja. Z ozirom na dejstvo, da Let's CEE dobi večino sredstev od sponzorjev in le majhen delež, okoli 15.000 evrov, pokrijejo javna sredstva mesta in države, je potrebno za zgoraj orisani program tej zagnani ekipi zgolj čestitati. In jim tudi odpustiti nekatere pomanjkljivosti – navsezadnje celo filmski festival v Cannesu menda ni brez napak.
In sedaj h Goljatu. »Moj ideal manjšega festivala [...] je Viennale. [...] Zelo cinefilski festival,« je o največjem avstrijskem filmskem festivalu pred kratkim za RTV Slovenija dejal programski direktor ljubljanskega filmskega festivala Simon Popek. A primerjati omenjena festivala bi bilo neumestno. Dunajski festival je namreč letos pogoltnil 2,8 milijona evrov, pri čemer je več kot polovico sredstev prispevala občina. Za ta denar je prikazal več kot 150 igranih, dokumentarnih in kratkih filmov, med njimi veliko aktualnih festivalskih uspešnic. Poleg le-teh so srčika Viennala tematski sklopi. Letošnja retrospektiva bo v sodelovanju z avstrijsko kinoteko še do konca novembra prikazala dobro tretjino del Johna Forda, festivalskega posvetila pa so bili deležni tudi neodvisni film, Jean-Luc Godard, Fritz Kortner, 16mm film, Harun Farocki, Viggo Mortensen in Tariq Teguia. Godard sicer tudi na Dunaj ni prišel, so se pa v mestu med drugim mudili Abel Ferrara, Christian Petzold in Peter Strickland. Velika imena so stalnica Viennala vse od njegove ustanovitve leta 1960, tudi na vodilnih funkcijah: na začetku 90. let minulega stoletja je festival sovodil Werner Herzog, od leta 1998 pa je predsednik festivala Eric Pleskow, ki je bil kot vodja studiev United Artists in Orion Pictures sozaslužen za štiri oskarje za najboljši film. Slednji je verjetno že večkrat v svoji karieri slišal, da je film mrtev, zato je najbrž lakonično sprejel siže letošnjega Viennala, plamen.
Nekdanji francoski minister za kulturo Jack Lang je nekoč dejal, da je v času gospodarske krize potrebno kulturo postaviti na prvo mesto. Omenjena dunajska festivala sta letos ponovno dokazala, da postavljata film na piedestal, pred množico, željno predajanja plamena in ne ohranjanja pepela.
Miha Veingerl
petek, 7. november 2014
[GLASBA: tuje na domačem] Reportaža s koncerta Xiu Xiu (predskupina: Bekko)
Prizorišče: Komuna, CUK Kino Šiška
Datum: 4. 11. 2014
Odkar je Xiu Xiu nazadnje razbijal po Sloveniji, je zasedba izdala pet albumov. In ne, ni preteklo spet tako dolgo časa od zadnjega nastopa; trije albumi so izšli celo letos. Prav to je bil eden izmed razlogov za velika pričakovanja, saj imamo zato Xiu Xiu tako radi – zaradi njihove konstantne metamorfoze. Pa četudi (ali še bolje: sploh ko) jih pot zanese na Pornhub.
A predskupina je bila tokrat prav toliko pričakovana. Bekko (Sašo Benko iz zasedbe Werefox, prej pa Psycho-Path, Manul ...), ki se je tokrat pojavil v solo izvedbi, je na odru strašil skupaj s svojim precejšnjim pedalboardom in efektovjem na njem – prav njegov sloves po obvladanju le-tega pa je držal interes publike skozi njegov nastop. Nepričakovanost ob Bekkovem igračkanju s knofi pedalov, kitare in naših ušes je bila vedno znova potešena, čeprav je bilo včasih jasno, da so določene kompozicije narejene precej ad hoc. A vendar – njegovim simfoscilacijam se ne bi odrekel noben eksperimentalec.
Dvojec Xiu Xiu je prinesel nepričakovanost druge vrste. Morda najlepše vrste, tiste vrste, ko pričakuješ nekaj nepričakovanega, pa te vse skupaj še vedno pusti presenečenega. Že karizma frontmana Jamieja Stewarta je tako drugačna, da sploh ne veš, če je karizma sploh prava beseda za to. Tiha prisotnost tolkalistke Angele Sao se fantastično ujema z njegovo podobo in tvori vzdušje-navdihujoč kontrapunkt. Celoten nastop je sicer poln čudaškosti, pomenljivosti, subtilnih in direktnih namigov, duhovitih in do žalosti iskrenih trenutkov ter vselej poln neznantne energije. Ko se s to specifično energijo še popolnoma ujame tudi glasba, ki se razteza od hudih tolkalskih, ritualnih gruvov prek srhljivih atmosfer do predirajočih piskov in distorziranih krikov, je Stewart bog, bog sveta, ki ga je ustvaril v danem prostoru. V bistvu pa celotno izkušnjo povzame bendov videospot za komad »Black Dick« z omenjenega Pornhuba. Boljše primerjave bržkone ni.
Tine Kolenik
Datum: 4. 11. 2014
Odkar je Xiu Xiu nazadnje razbijal po Sloveniji, je zasedba izdala pet albumov. In ne, ni preteklo spet tako dolgo časa od zadnjega nastopa; trije albumi so izšli celo letos. Prav to je bil eden izmed razlogov za velika pričakovanja, saj imamo zato Xiu Xiu tako radi – zaradi njihove konstantne metamorfoze. Pa četudi (ali še bolje: sploh ko) jih pot zanese na Pornhub.
A predskupina je bila tokrat prav toliko pričakovana. Bekko (Sašo Benko iz zasedbe Werefox, prej pa Psycho-Path, Manul ...), ki se je tokrat pojavil v solo izvedbi, je na odru strašil skupaj s svojim precejšnjim pedalboardom in efektovjem na njem – prav njegov sloves po obvladanju le-tega pa je držal interes publike skozi njegov nastop. Nepričakovanost ob Bekkovem igračkanju s knofi pedalov, kitare in naših ušes je bila vedno znova potešena, čeprav je bilo včasih jasno, da so določene kompozicije narejene precej ad hoc. A vendar – njegovim simfoscilacijam se ne bi odrekel noben eksperimentalec.
Dvojec Xiu Xiu je prinesel nepričakovanost druge vrste. Morda najlepše vrste, tiste vrste, ko pričakuješ nekaj nepričakovanega, pa te vse skupaj še vedno pusti presenečenega. Že karizma frontmana Jamieja Stewarta je tako drugačna, da sploh ne veš, če je karizma sploh prava beseda za to. Tiha prisotnost tolkalistke Angele Sao se fantastično ujema z njegovo podobo in tvori vzdušje-navdihujoč kontrapunkt. Celoten nastop je sicer poln čudaškosti, pomenljivosti, subtilnih in direktnih namigov, duhovitih in do žalosti iskrenih trenutkov ter vselej poln neznantne energije. Ko se s to specifično energijo še popolnoma ujame tudi glasba, ki se razteza od hudih tolkalskih, ritualnih gruvov prek srhljivih atmosfer do predirajočih piskov in distorziranih krikov, je Stewart bog, bog sveta, ki ga je ustvaril v danem prostoru. V bistvu pa celotno izkušnjo povzame bendov videospot za komad »Black Dick« z omenjenega Pornhuba. Boljše primerjave bržkone ni.
Tine Kolenik
sreda, 5. november 2014
[FILM/TV: tuje] Recenzija filma Ni je več (Gone Girl)
Režija: David Fincher
Igralska zasedba: Ben Affleck, Rosamund Pike, Neil Patrick Harris
Datum izida: 2. oktober 2014 (Slovenija)
Pri Ni je več gre predvsem za uspešno razbijanje mita »knjiga je vedno boljša od filma«. Neumorni odstavki o stvareh, ki nas v resnici sploh ne zanimajo, se pod Fincherjevo taktirko prelevijo v sanjave psihedelične prizore, pretirano izgrajeni značaji likov pa zaživijo v čisto novih barvah. In če so Blink 182 pred dobrimi desetimi leti prepevali »we can live like Jack and Sally if we want«, bi lahko kakšen indie rock bend leta 2014 z lahkoto napisal komad z besedilom »we can live like Nick and Amy«.
Kaj pa se pravzaprav zgodi? Točno to, kar nam govori že naslov – dekle, torej Amy, izgine, puf!, kar tako, razdejano stanovanje priča o zločinu, njen maček pa zmedeno tava naokrog. Enako izgubljeno deluje njen prekrasni mož, torej Nick, ki najprej sodeluje pri iskanju, potem pa se vedno bolj spreminja v bad guya, maske padajo, odkrivajo se zarote, škandali, prevare in kar je še takega, skratka povleče nas globoko v vrtinec te zagonetke, imenovane Amy. Fabulo prekinjajo retrospektivni vložki, ki najprej delujejo kot klasična pocukrana pripoved o neverjetni ljubezni, toda le-ta po nekaj bleščečih trenutkih na vrhu sveta trešči ob cementna tla in si razpaca obraz. Itak se izkaže, da nič ni tako, kot se zdi na prvi površen pogled, kar je pri Fincherju pričakovano, a v kontekstu zgodbe deluje. Pohvalen je tudi režiserjev prikaz golote, ki je zelo »evropski« in sproščen. Glavni problem drugače sijajne režije pa je v tem, da se je morala na preveč mestih ukloniti togemu scenariju, ki ga je diktiral kdo drug kot avtorica knjige. Nasploh je scenarij edina, a pomembna šibka točka filma, saj je tudi igra izjemna – Ben Affleck se popolnoma stopi z vlogo Nicka, Rosamund Pike je kot njegova Amy zelo prepričljiva, oba pa zares zablestita v drugi polovici filma, ko se začnejo bolj intenzivno kazati njune skrite plasti osebnosti. V vlogi Nickove sestre pozitivno preseneti precej neznana Carrie Coon, edini, ki mu spodleti, je Neil Patrick Harris iz opevane serije How I Met Your Mother, ki nam namesto grozljivega in skrivnostnega postreže z odsotnim in zdolgočasenim.
Zaradi že omenjenega problematičnega scenarija se zgodi dvoje – tisti, ki s knjigo še niso seznanjeni, ne doživijo nobenega napetega trenutka, ki so seveda trademark trilerjev, saj se glavni obrat zgodi že sredi filma, vse, kar se dogaja od tistega trenutka naprej, pa deluje kot nekakšno natolcevanje, ki omogoča, da liki postajajo vedno bolj nerealni, neplastični, neverjetni in pretirani, bralci knjige pa se počutijo, kot da jo berejo še enkrat, saj je sama zgodba popolna replika knjižne predloge in skorajda njena obnova. Tega se ne da reči le za spremenjen konec (oziroma za končnih nekaj prizorov), kar je ekipa na dolgo in široko razglašala že pred premiero. To je po eni strani sicer dober marketinški prijem, po drugi strani pa krivec za možno razočaranje bralcev, ki bi na podlagi teh obljub lahko pričakovali kaj bolj presunljivega.
Posebno razpravo bi se dalo napisati o zapleteni psihologiji (glavnih) likov, na tem mestu pa bi v zvezi s tem rada izpostavila samo tole: za tistega, ki obožuje zblojene in nepredvidljive like, ki ne delujejo po nobenih pravilih logike sploh, bo Ni je več zadetek v polno, kdor pa od filma, postavljenega v realen svet realnih ljudi, kjer, vsaj kolikor vemo, velja zakonitost vzrok-posledica, pričakuje tudi realne karakterje, no, naj jih gre poiskat v kak drug film. Ne glede na to pa je najnovejši Fincherjev umotvor, posnet po na žalost precej razvlečenem psihološkem trilerju, izdelan mojstrsko in vreden dveh ur in pol.
Ocena: 7
Veronika Šoster
Igralska zasedba: Ben Affleck, Rosamund Pike, Neil Patrick Harris
Datum izida: 2. oktober 2014 (Slovenija)
Pri Ni je več gre predvsem za uspešno razbijanje mita »knjiga je vedno boljša od filma«. Neumorni odstavki o stvareh, ki nas v resnici sploh ne zanimajo, se pod Fincherjevo taktirko prelevijo v sanjave psihedelične prizore, pretirano izgrajeni značaji likov pa zaživijo v čisto novih barvah. In če so Blink 182 pred dobrimi desetimi leti prepevali »we can live like Jack and Sally if we want«, bi lahko kakšen indie rock bend leta 2014 z lahkoto napisal komad z besedilom »we can live like Nick and Amy«.
Kaj pa se pravzaprav zgodi? Točno to, kar nam govori že naslov – dekle, torej Amy, izgine, puf!, kar tako, razdejano stanovanje priča o zločinu, njen maček pa zmedeno tava naokrog. Enako izgubljeno deluje njen prekrasni mož, torej Nick, ki najprej sodeluje pri iskanju, potem pa se vedno bolj spreminja v bad guya, maske padajo, odkrivajo se zarote, škandali, prevare in kar je še takega, skratka povleče nas globoko v vrtinec te zagonetke, imenovane Amy. Fabulo prekinjajo retrospektivni vložki, ki najprej delujejo kot klasična pocukrana pripoved o neverjetni ljubezni, toda le-ta po nekaj bleščečih trenutkih na vrhu sveta trešči ob cementna tla in si razpaca obraz. Itak se izkaže, da nič ni tako, kot se zdi na prvi površen pogled, kar je pri Fincherju pričakovano, a v kontekstu zgodbe deluje. Pohvalen je tudi režiserjev prikaz golote, ki je zelo »evropski« in sproščen. Glavni problem drugače sijajne režije pa je v tem, da se je morala na preveč mestih ukloniti togemu scenariju, ki ga je diktiral kdo drug kot avtorica knjige. Nasploh je scenarij edina, a pomembna šibka točka filma, saj je tudi igra izjemna – Ben Affleck se popolnoma stopi z vlogo Nicka, Rosamund Pike je kot njegova Amy zelo prepričljiva, oba pa zares zablestita v drugi polovici filma, ko se začnejo bolj intenzivno kazati njune skrite plasti osebnosti. V vlogi Nickove sestre pozitivno preseneti precej neznana Carrie Coon, edini, ki mu spodleti, je Neil Patrick Harris iz opevane serije How I Met Your Mother, ki nam namesto grozljivega in skrivnostnega postreže z odsotnim in zdolgočasenim.
Zaradi že omenjenega problematičnega scenarija se zgodi dvoje – tisti, ki s knjigo še niso seznanjeni, ne doživijo nobenega napetega trenutka, ki so seveda trademark trilerjev, saj se glavni obrat zgodi že sredi filma, vse, kar se dogaja od tistega trenutka naprej, pa deluje kot nekakšno natolcevanje, ki omogoča, da liki postajajo vedno bolj nerealni, neplastični, neverjetni in pretirani, bralci knjige pa se počutijo, kot da jo berejo še enkrat, saj je sama zgodba popolna replika knjižne predloge in skorajda njena obnova. Tega se ne da reči le za spremenjen konec (oziroma za končnih nekaj prizorov), kar je ekipa na dolgo in široko razglašala že pred premiero. To je po eni strani sicer dober marketinški prijem, po drugi strani pa krivec za možno razočaranje bralcev, ki bi na podlagi teh obljub lahko pričakovali kaj bolj presunljivega.
Posebno razpravo bi se dalo napisati o zapleteni psihologiji (glavnih) likov, na tem mestu pa bi v zvezi s tem rada izpostavila samo tole: za tistega, ki obožuje zblojene in nepredvidljive like, ki ne delujejo po nobenih pravilih logike sploh, bo Ni je več zadetek v polno, kdor pa od filma, postavljenega v realen svet realnih ljudi, kjer, vsaj kolikor vemo, velja zakonitost vzrok-posledica, pričakuje tudi realne karakterje, no, naj jih gre poiskat v kak drug film. Ne glede na to pa je najnovejši Fincherjev umotvor, posnet po na žalost precej razvlečenem psihološkem trilerju, izdelan mojstrsko in vreden dveh ur in pol.
Ocena: 7
Veronika Šoster
torek, 4. november 2014
[FILM/TV: tuje] Recenzija filma Varuhi galaksije (Guardians of the Galaxy)
Režija: James Gunn
Igralska zasedba: Chris Pratt, Zoe Saldana, Bradley Cooper
Datum izida: 31. julij 2014 (Slovenija)
Varuhe galaksije sestavljajo lenoben in domišljav, a prisrčen popotnik, ki je vse prej kot rojen vodja, seksapilna zelenopolta poklicna morilka, silak, ki ne razume prispodob, in dvojica lovcev na glave – rakun z vse preveč človeškimi lastnostmi in drevo s skrajno skopim besednjakom.
Naslovni film je film o varuhih galaksije, ki to niso, film, ki posmehljivo obrne hrbet konvencijam. Klišejev v njem resda mrgoli, a jih s pridom uporabi; bodisi jih v pravem trenutku odvrže in prizore zasuka v drugo smer bodisi jih izvede v celoti in s tem poudari njihovo prežvečenost.
Skrajno obskurni Marvelovi junaki so dočakali veliko platno in dokazali, da se lahko brez težav kosajo z uveljavljenimi sorodniki, da torej trdna zasidranost v popkulturo ni nikakršen pogoj.
James Gunn se zaveda, da ima v rokah potencialne Izganjalce duhov nove generacije; ustvaril je film o zgubah, ki ne vedo, kaj natanko počno, akcijsko komedijo, ki v obeh žanrih seže zelo visoko, nakar se dokaže tako, da ju brezhibno spoji.
Varuhi spominjajo na Maščevalce izpred dveh let, saj prav tako ne stavijo na zgodbo, temveč na like in odnose med njimi, a se od slednjih na srečo bistveno razlikujejo. Znebijo se patriotizma in militarizma, humor stopi v ospredje in je izpeljan mnogo bolje, neumnosti pa jim ne gre očitati, saj jo objamejo z vsemi štirimi. Občasno nudijo dramo, a gledalca prosijo predvsem, da se sprosti in uživa na divjem vrtiljaku vratolomnih akcijskih prizorov in razorožujočega humorja, v vesoljski operi, ki v svoji parodičnosti doseže tisto, o čemer sanjajo mnogi resnobni predstavniki žanra.
Vtis dopolni naravnost nezaslišan soundtrack, ki še dodatno pripomore k nenavadnemu vzdušju: Starlord namreč naokoli postopa s svojim zvestim walkmanom, iz katerega se oglašajo pop melodije sedemdesetih in osemdesetih.
»Varuhi galaksije se bodo vrnili,« nas obvesti zaključni napis. Glede na neznanski uspeh tako pri občinstvu kot pri kritikih bo nemara res tako.
Ocena: 8
Aljaž Vogrin
Igralska zasedba: Chris Pratt, Zoe Saldana, Bradley Cooper
Datum izida: 31. julij 2014 (Slovenija)
Varuhe galaksije sestavljajo lenoben in domišljav, a prisrčen popotnik, ki je vse prej kot rojen vodja, seksapilna zelenopolta poklicna morilka, silak, ki ne razume prispodob, in dvojica lovcev na glave – rakun z vse preveč človeškimi lastnostmi in drevo s skrajno skopim besednjakom.
Naslovni film je film o varuhih galaksije, ki to niso, film, ki posmehljivo obrne hrbet konvencijam. Klišejev v njem resda mrgoli, a jih s pridom uporabi; bodisi jih v pravem trenutku odvrže in prizore zasuka v drugo smer bodisi jih izvede v celoti in s tem poudari njihovo prežvečenost.
Skrajno obskurni Marvelovi junaki so dočakali veliko platno in dokazali, da se lahko brez težav kosajo z uveljavljenimi sorodniki, da torej trdna zasidranost v popkulturo ni nikakršen pogoj.
James Gunn se zaveda, da ima v rokah potencialne Izganjalce duhov nove generacije; ustvaril je film o zgubah, ki ne vedo, kaj natanko počno, akcijsko komedijo, ki v obeh žanrih seže zelo visoko, nakar se dokaže tako, da ju brezhibno spoji.
Varuhi spominjajo na Maščevalce izpred dveh let, saj prav tako ne stavijo na zgodbo, temveč na like in odnose med njimi, a se od slednjih na srečo bistveno razlikujejo. Znebijo se patriotizma in militarizma, humor stopi v ospredje in je izpeljan mnogo bolje, neumnosti pa jim ne gre očitati, saj jo objamejo z vsemi štirimi. Občasno nudijo dramo, a gledalca prosijo predvsem, da se sprosti in uživa na divjem vrtiljaku vratolomnih akcijskih prizorov in razorožujočega humorja, v vesoljski operi, ki v svoji parodičnosti doseže tisto, o čemer sanjajo mnogi resnobni predstavniki žanra.
Vtis dopolni naravnost nezaslišan soundtrack, ki še dodatno pripomore k nenavadnemu vzdušju: Starlord namreč naokoli postopa s svojim zvestim walkmanom, iz katerega se oglašajo pop melodije sedemdesetih in osemdesetih.
»Varuhi galaksije se bodo vrnili,« nas obvesti zaključni napis. Glede na neznanski uspeh tako pri občinstvu kot pri kritikih bo nemara res tako.
Ocena: 8
Aljaž Vogrin
nedelja, 2. november 2014
[GLASBA: tuje] Totedenske kratkice nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:
Caribou - Our Love: o
Kameleon Dan Snaith alias Caribou z Our Love še vedno ostaja na področju plesne glasbe, kjer združuje tako progresivni zvok njegovega alter-ega Daphni kot tudi otožnejše melodije z refleksivnimi momenti. Gre torej za zvočno in žanrsko kompleksen album, ki je obenem nekakšna retrospektiva Snaithovega ustvarjanja, a mu pri tem pravega ravnovesja ne uspe povsem najti. K. K.
https://www.youtube.com/
Iceage - Plowing Into The Field Of Love: +
Čeprav je mladi danski kvartet do danes izdal že kar nekaj odličnih albumov, jih bo prav zadnji izstrelil v orbito alter sredine. Iceage s takšno prepričljivostjo, avtentičnostjo in kreativno močjo povezuje in nadgrajuje post-punk vzorce, art rock odvode, noise, folk in različna bivanjska razpoloženja, da se za prihodnost rock'n'rolla ni potrebno bati. Najboljša sodobna reinkarnacija zgodnjega Nicka Cavea in njegovih Bad Seedsov. J. P.
https://www.youtube.com/
Trostopenjska lestvica: +, o, -
Kameleon Dan Snaith alias Caribou z Our Love še vedno ostaja na področju plesne glasbe, kjer združuje tako progresivni zvok njegovega alter-ega Daphni kot tudi otožnejše melodije z refleksivnimi momenti. Gre torej za zvočno in žanrsko kompleksen album, ki je obenem nekakšna retrospektiva Snaithovega ustvarjanja, a mu pri tem pravega ravnovesja ne uspe povsem najti. K. K.
https://www.youtube.com/
Iceage - Plowing Into The Field Of Love: +
Čeprav je mladi danski kvartet do danes izdal že kar nekaj odličnih albumov, jih bo prav zadnji izstrelil v orbito alter sredine. Iceage s takšno prepričljivostjo, avtentičnostjo in kreativno močjo povezuje in nadgrajuje post-punk vzorce, art rock odvode, noise, folk in različna bivanjska razpoloženja, da se za prihodnost rock'n'rolla ni potrebno bati. Najboljša sodobna reinkarnacija zgodnjega Nicka Cavea in njegovih Bad Seedsov. J. P.
https://www.youtube.com/
Trostopenjska lestvica: +, o, -
Naročite se na:
Objave (Atom)